Tisti, ki ste bili pred tednom začudeni nad pismom frančiškana p. Bogdana Knavsa v Slovenskem času (prilogi tednika Družina), ste bili danes morda še bolj presenečeni nad pismom slovenskih škofov na pragu postnega časa. Pismo z naslovom Ljubezen v pravičnosti so duhovniki danes prebirali namesto pridige. Da se škofje oglasijo vsako leto v tem času je že stalnica in kaže na pastoralno skrb ob začetku najbolj poglobljenega dela cerkvenega leta.

Kljub temu pa je letošnje pismo drugačno. Ukvarja se namreč precej s posledicami gospodarskega stanja pri nas in v Evropi. Škofje razmišljajo o vrednotah in vsesplošni krizi. Prav je, da opozarjajo na moralna vprašanja, na poštenje, pravičnost in odgovornost. Vsega tega nam zelo manjka. Danes je namreč junak tisti, ki se znajde in ne tisti, ki se svoje prisluži v potu svojega obraza.

Vse lepo in prav, če bi škofje toliko pozornosti, kot nepravilnostim okoli sebe, namenili razrešitvi svojega problema, ki je v njihovem pismu omenjen v enem (1) samem stavku. Ga bom kar citiral: »Ob tem nam je še posebej žal za to, kar se je zgodilo v gospodarstvu mariborske nadškofije in se za to znova iskreno opravičujemo.« V pismu, ki ima skoraj 1000 besed, jih je natanko 35 posvečenih tistemu, kar je bruno v mojih očeh...

Po letu dni od izbruha mariborske finančne afere, je mar to katarza, ki smo jo pričakovali? Ena upokojitev in nekaj premestitev? In nato veliko govora o tem, kaj delajo narobe drugi in nekaj malega pepela na svojo glavo. Pater Bogdan Knavs nas je pripravil na to stanje. Dregnil je, zganilo se ni kaj dosti.

Kaj se mi še zdi zanimivo po letu dni? Z veliko duhovniki sem se pogovarjal, praktično nihče ne podpira mariborskih finančnih mahinacij, ampak spremenilo se pa ni (skoraj) nič. Vsi so proti, karavana pa gre dalje... Prav je imel dr. Štuhec, da bodo naši verniki že vse požrli, kaže namreč prav na to.

V pismu se čuti nelagodje ob zapisanem. Verjamem, da je bilo kakšnemu duhovniku to tudi težko prebrati. Kljub temu pa mislim, da si verniki zaslužimo odkrito besedo in jasno predstavljene poti za rešitev iz nastale situacije. In eden od korakov je tudi jasno poimenovanje krivcev, navedba njihove odgovornosti in končno sankcioniranje pred cerkvenimi in če se izkaže, tudi pred državnimi ustanovami.

 

Če bi sklepali po Ljubljani, potem je zima, razen v temperaturah, letos precej ubožna. Zato sem, spodbujen z novicami o snegu na Dolenjskem, tja popeljal na sankanje otroke. Tisto, kar bi se na začetku lahko zazdela rutina, se je sredi poti sprevrglo v avanturo…

Takoj po Višnji gori, so se snežne razmere precej spremenile. Snega je bilo več tudi na cestah. Tako smo vozili po avtocesti s hitrostjo 30 km na uro, za dvema snežnima plugoma. Še bolj zanimivo je bilo, ko smo v Trebnjem avtocesto zapustili. Lokalna cesta, ki je bila še včeraj kopna, je bila danes bela in nesplužena. Sneg je bil suh in veter ga je nanašal. Dvakrat v hrib bi si brez težav nataknili verige. In potem se je pred nami razprostrla prava zima. Sneg je padal praktično ves dan. Sankanje, kepanje, metanje v sneg, vse to smo izkusili. Sonce se je sramežljivo pokazalo šele ob zahodu .

Razumljivo, da smo pot domov zastavili zelo previdno. Ko smo se pripeljali do Rudnika, je bilo snega le še za vzorec, v Šiški, je bila avtocesta že suha. Kakšna razlika. Skoraj ne bi verjel, če ne bi doživel. Za vzorec prilagam nekaj foto dokazov…

Takole sramežljivo je posijalo sonce.

Vasica za kapelico se je odela v sneg.

Pogled na belo pokrajino na Dolenjskem.

Po vrtcu, z najmlajšim, v hrib, na Osolnik… Precej hladno -7 st., snega kakih 10 ali 15 cm, ponekod napihan… Prava zimska krajina. Šele na poti nazaj srečava osamljenega pohodnika. Sicer pa mir in piš vetra v ušesih.

Ljubka cerkev sv. Mohorja in Fortunata.

Pogled od cerkve proti sv. Jakobu, Katarini in Ljubljani v ozadju.

Pogled proti Gontam.

 

Ugotavljam, da gre ljudem v zadnjih dneh kultura »na jetra«. Naslovi kot so: Nehajte že težit s to kulturo, Nedržavotvorna kultura, Ko iz muhe delajo slona, Državni paraziti, so le delček tistega, kar se nam suče po glavah. Kulturniki po drugi strani s svojim načinom izražanja protesta, nikakor ne znajo predstaviti zgolj argumentov za ohranitev samostojnega ministrstva, ampak na srečanjih z užaljenostjo in prepirljivostjo izražajo svoj prav. Tisto, kar je včeraj moral poslušati bodoči minister Turk, je gotovo kaplja čez rob marsikomu, ki je do zdaj s simpatijami spremljal strnjevanje kulturniških vrst. Bodočega ministra imenovati smrad, kaže na notorično pomanjkanje kulture.

Od glasbenikov, gledališčnikov, literatov, slikarjev…, bi pač pričakovali nekaj več (ali nekaj manj), morda vsaj to, da se ne spuščajo na tako cenen nivo. Ko sem si ogledoval video iz pasaže Maksimarketa, kjer so se kulturniki zbrali na protestu, kar nisem mogel verjeti. Znani obrazi, ki zrejo v nas iz knjižnih izdaj, gledaliških odrov in ob tem žvižganje, vpitje, zmerjanje. Kazalo je kot bi se sprli kakšni zelenjadarski prepirljivci, ki na »placu« prodajajo robo in so se domenili, da bodo z nekom obračunali. Pravzaprav sem čakal, da bo priletela še kakšna klofuta.

Očitno počasi zmanjkuje argumentov za kakovosten dialog, zato smo prešli v fazo odkritega nasprotovanja. Mislim, da se bodo zdaj tudi v kulturniških vrstah stvari polarizirale. Del kulturne javnosti se bo od takih izlivov gneva distanciral, ostala javnost pa se bo spet po slovenski navadi polarizirala za ali proti vladi. Kulturniki na tak način ne bodo dosegli ničesar in še podpora javnosti bo vse bolj kilava. Ko pa bodo ugotovili, da so si s tem zakuhali več slabega kot dobrega, bo situacija še slabša. Če smo namreč že do zdaj lahko govorili o odtujenosti elitne umetnosti in kulture od širše javnosti, se znajo taki nekulturni shodi izkazati za učinkovit način, kako si še bolj izprazniti dvorane…

 

 

 

V turbulentnih časih, ko sta si prihajajoča vlada in kulturna srenja napovedali stanje mimobežnosti, so v Cankarjevem domu spet podelili Prešernove nagrade. Gallusova dvorana ni bila kaj bistveno manj zasedena, glede na poziv nekaterih k bojkotu, res pa je, da so pred vhodom v osrednji hram kulture gorele sveče…

Po moji osebni oceni, so si vsi, ki so ob aplavzu na odru velike dvorane prejeli priznanje, to tudi zaslužili. Veliki nagradi za življenjsko delo sta prejela Jože Snoj in Matjaž Vipotnik. Nagrajenci Prešernovega sklada pa so Franc Kosem, Stojan Kuret, Ivica Buljan, Iztok Mlakar, Andrej E. Skubic in Maruša Zorec.

Seveda brez politike ni šlo in po svoje je tudi prav tako, kajti Slovenci smo svoje boje vedno »bili« ob kulturi… Najprej je svoje o ukinitvi samostojnega ministrstva za kulturo povedal Jaroslav Skrušny in si za to prislužil dolg aplavz v dvorani (nekateri politiki v prvi vrsti razumljivo niso ploskali). Ob koncu pa je voditeljica Blažka Müller napovedala še temo in tišino in s tem dala simbolično vedeti, kaj bo, če bo utihnila kultura. Nasploh so pozivi k nekakšnemu kulturnemu molku v teh dneh zelo živahni. Kot bi k temu pozivala nekakšna osvobodilna (kulturniška) fronta.

Zdi se mi, da to ni prava pot (kot bi dejal naš predsednik). Kulturnemu molku smo bili nekoč že priča in njegove posledice so bile zelo negativne. Segregacija, zamolčanost, eksil, celo smrti nekaterih… Danes bi morala biti pot kvečjemu obratna, namesto pozivanja k temi in tišini, nasprotno, pozivanje k luči in še bolj živahnemu dogajanju. Le tako se bo morda kaj prijelo in ponovno udejanjilo.

Še enkrat moram zapisati, da obžalujem odločitev o ukinitvi samostojnega ministrstva za kulturo in da so utemeljitve za to zelo površinske. Odprtje fronte na tej črti, se bo bodoči vladi, žal, kmalu maščevalo. Če zaradi drugega ne, ker tudi mediji sodijo pod kulturo. Na tem področju pa je vedno potrebno delovati zelo taktno.

Pogrešal sem govor enega od nagrajencev. Letos je kar izpadel. Škoda ali pa sreča.

Sicer pa naj s tega mesta voščim lep praznik vsem, ki menite, da je kultura nekaj, kar je treba praznovati in to ne le en dan v letu. Srečno!

 

Nagrajenec Jože Snoj

 

Nagrajenec Matjaž Vipotnik