Ugotavljam, da gre ljudem v zadnjih dneh kultura »na jetra«. Naslovi kot so: Nehajte že težit s to kulturo, Nedržavotvorna kultura, Ko iz muhe delajo slona, Državni paraziti, so le delček tistega, kar se nam suče po glavah. Kulturniki po drugi strani s svojim načinom izražanja protesta, nikakor ne znajo predstaviti zgolj argumentov za ohranitev samostojnega ministrstva, ampak na srečanjih z užaljenostjo in prepirljivostjo izražajo svoj prav. Tisto, kar je včeraj moral poslušati bodoči minister Turk, je gotovo kaplja čez rob marsikomu, ki je do zdaj s simpatijami spremljal strnjevanje kulturniških vrst. Bodočega ministra imenovati smrad, kaže na notorično pomanjkanje kulture.

Od glasbenikov, gledališčnikov, literatov, slikarjev…, bi pač pričakovali nekaj več (ali nekaj manj), morda vsaj to, da se ne spuščajo na tako cenen nivo. Ko sem si ogledoval video iz pasaže Maksimarketa, kjer so se kulturniki zbrali na protestu, kar nisem mogel verjeti. Znani obrazi, ki zrejo v nas iz knjižnih izdaj, gledaliških odrov in ob tem žvižganje, vpitje, zmerjanje. Kazalo je kot bi se sprli kakšni zelenjadarski prepirljivci, ki na »placu« prodajajo robo in so se domenili, da bodo z nekom obračunali. Pravzaprav sem čakal, da bo priletela še kakšna klofuta.

Očitno počasi zmanjkuje argumentov za kakovosten dialog, zato smo prešli v fazo odkritega nasprotovanja. Mislim, da se bodo zdaj tudi v kulturniških vrstah stvari polarizirale. Del kulturne javnosti se bo od takih izlivov gneva distanciral, ostala javnost pa se bo spet po slovenski navadi polarizirala za ali proti vladi. Kulturniki na tak način ne bodo dosegli ničesar in še podpora javnosti bo vse bolj kilava. Ko pa bodo ugotovili, da so si s tem zakuhali več slabega kot dobrega, bo situacija še slabša. Če smo namreč že do zdaj lahko govorili o odtujenosti elitne umetnosti in kulture od širše javnosti, se znajo taki nekulturni shodi izkazati za učinkovit način, kako si še bolj izprazniti dvorane…