Če bi sklepali po Ljubljani, potem je zima, razen v temperaturah, letos precej ubožna. Zato sem, spodbujen z novicami o snegu na Dolenjskem, tja popeljal na sankanje otroke. Tisto, kar bi se na začetku lahko zazdela rutina, se je sredi poti sprevrglo v avanturo…

Takoj po Višnji gori, so se snežne razmere precej spremenile. Snega je bilo več tudi na cestah. Tako smo vozili po avtocesti s hitrostjo 30 km na uro, za dvema snežnima plugoma. Še bolj zanimivo je bilo, ko smo v Trebnjem avtocesto zapustili. Lokalna cesta, ki je bila še včeraj kopna, je bila danes bela in nesplužena. Sneg je bil suh in veter ga je nanašal. Dvakrat v hrib bi si brez težav nataknili verige. In potem se je pred nami razprostrla prava zima. Sneg je padal praktično ves dan. Sankanje, kepanje, metanje v sneg, vse to smo izkusili. Sonce se je sramežljivo pokazalo šele ob zahodu .

Razumljivo, da smo pot domov zastavili zelo previdno. Ko smo se pripeljali do Rudnika, je bilo snega le še za vzorec, v Šiški, je bila avtocesta že suha. Kakšna razlika. Skoraj ne bi verjel, če ne bi doživel. Za vzorec prilagam nekaj foto dokazov…

Takole sramežljivo je posijalo sonce.

Vasica za kapelico se je odela v sneg.

Pogled na belo pokrajino na Dolenjskem.