• Domov
  • Mislice
  • Kontakt
  • Prijava
  • 1
  • ...
  • 158
  • ...
  • 159
  • ...
  • 160
  • 161
  • 162
  • ...
  • 163
  • ...
  • 164
  • ...
  • 337

Preveliko pričakovanje

posted on Feb 26, 2012 od jozeb in politika

Pa je prišel nov Slovenski čas, priloga tednika Družina. Priznam, čakali smo ga. Čakali predvsem zaradi odgovora Komisije Pravičnost in mir, na javno pismo frančiškana p. Bogdana Knavsa, o finančni aferi mariborske nadškofije.

Odgovor je podpisal tajnik komisije (prav tako frančiškan) p. dr. Tadej Strehovec, nosi pa naslov Preveliko zaupanje. Komisija se strinja, da je bilo poslovanje mariborske nadškofije neprimerno in v nasprotju z načeli varnega gospodarjenja. V drugi točki jasno pokaže tudi na objektivno in subjektivno odgovorne za nastalo situacijo. To so škof ordinarij, nadškofijski ekonom, zbor svetovalcev in gospodarski svet mariborske nadškofje. Vodstvo škofije je »izkazovalo preveliko zaupanje sodelavcem in vodstvu svojega gospodarstva«.

Komisija nadalje ugotavlja, da odgovorni iščejo poti za izhod iz krize in da so se najodgovornejši za finančni zlom javno opravičili pred duhovniki mariborske nadškofije, prav tako sta bila zamenjana ordinarij in ekonom. O nadaljnjih sankcijah bo presojal nadškof Turnšek, ko bodo opravljeni sodni postopki. V sicer kratkem odgovoru je ob koncu govora še o zavedanju negativnih moralnih in tudi finančnih posledic neprimernega poslovanja, ki bodo dolgotrajne in se posplošujejo na celotno Cerkev na slovenskem. P. Strehovec sklepa odgovor s pozivom k premisleku o novih ukrepih, ki bi lahko pripomogli k reševanju nastalega stanja.

To je to! Toliko je Komisija zapisala.

Pravzaprav nismo izvedeli nič novega. Koliko dejstev v odgovoru bi pravzaprav sploh lahko pričakovali? Žal mi je, da Komisija pravičnost in mir čuti nelagodje ob omenjeni situaciji. Saj p. Strehovec pač nima nič z mariborskimi finančniki… Pričakovali bi, da se bo jasno postavil za »pravičnost in mir«, za malega vernika, ki je morda tam izgubil zadnje premoženje. Po drugi strani odgovor vendarle je in v njem jasna piramida odgovornosti. Nekaj za začetek.

 

Tags:

mariborska cerkvena finan_na afera
1

Vtisi

posted on Feb 25, 2012 od jozeb in osebno

Samo nekaj fotografij naj spregovori o dneh, ki so za menoj.

Morda je bilo tole najbolj čarobno. Trajalo je nekaj ur.

Na beli podlagi nekaj osamljenih smrek...

Niso vedno idealne vremenske razmere idealne tudi za zanimivo fotografijo. Prej obratno...

 

 

Tags:

smu_anjezima
1

Angeli

posted on Feb 16, 2012 od jozeb in splošno

Tone Pavček je svojo zadnjo pesniško zbirko, ki je posthumno izšla 8. februarja, poimenoval Angeli. V njih ni spregovoril o nadnaravnih bitjih, ampak o največji dragocenosti – življenju. Angeli so, tako kot ljudje, zelo raznoliki, a skoraj vedno pripravljeni storiti kaj dobrega.

Ena izmed najbolj priljubljenih otroških molitev je Sveti angel. Statistike pa kažejo, da pri nas, kljub tej priljubljenosti, v angele, kot jih pozna krščansko izročilo, verjame zelo malo ljudi. In to navkljub temu, da Sveto pismo govori o njih na okoli dvesto mestih…


Drugje npr. v Ameriki so raziskave pokazale, da v angele verjame več ljudi, kar lahko pripišemo predvsem domišljiji, ki jo sprošča filmska industrija (City of Angels). Ampak resnici na ljubo, je potrebno povedati, da so v tem in podobnih filmih, angeli popolnoma napačno predstavljeni. Ni čudno, če kritičen človek, ki ima veliko znanja na svojem poklicnem področju, na verskem pa zelo malo, enostavno ne more verjeti v takšne angele. Take naivne predstave o obstoju nevidnega sveta, namreč ne morejo vzdržati kritične presoje.

V veroizpovedi molimo, da verujemo v Boga »…Stvarnika vidnih in nevidnih stvari…« S tem najkrajše povemo, v kaj krščanstvo veruje na osnovi razodetja iz Svetega pisma in 2000-letne tradicije Cerkve. Sveto pismo govori o angelih kot (od)poslancih. Beseda angel, pomeni božji poslanec. Že sv. Avguštin je ugotovil, da angeli nimajo imena glede na to kaj so, ampak glede na to, kaj delajo. Kristjani verujemo, da je Bog še pred vidnim ustvaril nevidno stvarstvo. Tja sodijo tudi duhovna bitja. Na koncu je ustvaril človeka, ki je na nek način povezava med vidnim in nevidnim svetom, med materialnim in duhovnim, ker je telesno-duhovno bitje.

Angeli so torej za duhovna bitja. Imajo svojo osebnost, individualnost, kar pomeni, da tudi dva nista enaka, imajo svojo voljo, spoznanje, razum, sposobna so ljubezni in komunikacije. Vse to je namreč potrebno, če hočejo opravljati naloge za katere jih je Bog ustvaril - komunikacijo med njim in ostalim stvarstvom. In kako vemo, da vse to imajo? Preprosto: samo osebna bitja namreč lahko stopajo v stik z drugim osebnim bitjem, torej človekom!

Ker angeli sodijo v stvarstvo nevidnih stvari, čistih duhov, se že pojavi težava: kako naj si ga mi, ki nimamo nobene izkušnje čistega duha, predstavljamo? Brez predstav namreč ne moremo razmišljati. Vse predstave angelov, ki jih poznamo, bodisi s slik, kipov, umetniških upodobitev, kjer najdemo mlade ljudi, brez opredelitve spola, največkrat s perutnicami, so samo plod človeške domišljije. Taka predstava je bila pač najbližja našemu videnju. Vendar pa ni toliko pomembno, kako si angele predstavljamo, kako jih narišemo ali tudi kako jih doživimo. Bolj pomembno je kaj je za temi predstavami? Kaj smo v njih doživeli? Kaj nam je bilo ob tem sporočeno? K čemu nas je vse to nagnilo? Če nas je nagnilo k boljšemu, bolj plemenitemu, odprtemu in vernemu življenju, potem lahko rečemo, da je bilo posredovanje angelov avtentično.

Angel je bitje, ki živi v povsem drugačnih dimenzijah življenja, kot mi. Npr. za angela ne veljata zakonitosti časa in prostora. Ljudje si težko predstavljamo, kako je lahko nekdo v istem trenutku povsod, in da tam ni ne preteklosti, ne prihodnosti, ne sedanjosti, ampak je večnost. Zato angel lahko deluje hkrati povsod.

Kako je z materialnimi dokazih o obstoju angelov? Ko se je Mariji prikazal nadangel Gabrijel, je moral uporabiti nekaj iz našega snovnega sveta, da ga je Marija lahko videla. Nadangel Gabrijel pač nima obraza, nima postave, ki bi jo lahko pokazal. Lahko pa se je z božjo pomočjo, poslužil materjalizacije. To se pravi, da se je v vidni obliki materializiralo nekaj, česar prej ni bilo. Težko je reči, kaj je Marija v resnici videla. Ali je imela videnje samo v mislih ali se je nadangel prikazal tudi vidno? Vendar pa je to pravzaprav vseeno. Važen je učinek, ki ga je Bog hotel. Pomembno je, da je Gabrijel prenesel božje sporočilo in da se je »Beseda učlovečila«...

V neposredni bližini samostana sv. Pija, San Giovanni Rotondo, je gora Monte San Angelo, kjer je po izročilu, v skali odtis noge nadangela Mihaela. Ker se je na tej gori zgodilo že mnogo izjemnih primerov ozdravljenj in spreobrnjenj, ne moremo samo zamahniti z roko in primer pripisati praznoverju, kajti: »...po njih sadovih jih boste spoznali...«. In če naj bi se tu res prikazal angel, si lahko tudi ta primer razložimo z materializacijo, ki se je je božji poslanec lahko poslužil...

Ker niso vsa poslanstva, naloge za katere Bog uporablja angele, enako pomembna lahko sklepamo, da obstaja tudi delitev teh bitij. Zlasti sholastična teologija v srednjem veku, nas prepričuje v to. Ne gre toliko za število in preštevanje, ampak bolj za razvrstitev glede na njihovo poslanstvo.

Zato govorimo naprimer o nadangelih. To so tisti angeli, za katere iz razodetja vemo, da so imeli izredno pomembno poslanstvo, kot je naprimer oznanjenje, ali »vodstvo v boju prot zlu«.

Potem omenimo tudi angele varuhe. Za idejo angela varuha stoji utemeljeno biblično in teološko razmišljanje, da Bog človeka ne pusti samega v nobenem primeru. Za vsakega človeka ima posebnega poslanca, ki mu ga pošilja takrat, ko je potrebno. Na kakšen način se to pokaže, pa obstaja na tisoče razlag.

Ker angele pojmujemo kot bitja, ki imajo svojo svobodo in voljo, se pojavlja še vprašanje tistih, ki so se Bogu »uprli«. V tem primeru govorimo že o tretji vrsti, to je padlih angelih. Po razodetju namreč Cerkev veruje, da se je nekaj teh duhovnih bitij Bogu uprlo in zaradi tega ali onega vzroka niso več hoteli služiti božjemu načrtu odrešenja. Prvi med padlimi angeli je veliko zlo, satan, Lucifer. Hudi duh je dejansko padli angel, nosilec zla, ki ljudi med seboj spre, prinaša sovraštvo, jezo.

Angeli niso središče krščanskega oznanila, vendar pa poznamo vedo o angelih ali angelologijo. Bila so obdobja, naprimer pred nekaj desetletji, ko angelologije skoraj na nobeni teološki fakulteti niso predavali. Danes se zopet vrača, predvsem zaradi vse pogostejših pojavov znotraj »new age« dobe, kjer se pojavlja ogromno nenavadnih pojavov in bitij, ki jih je potrebno raziskovati in opredeljevati tudi s teološkega vidika.

Angeli niso le folkloristika, mitološkost, vpliv ljudskih predstav, da je Jahve obdan s številnimi služabniki, ampak lahko rečemo, da so angeli duhovna bitja, ki širijo klic Boga do človeka.

Sporočilo krščanske vere v angele je, da je Bog človeku vedno naklonjen in da uporabi vse sposobnosti in možnosti svojega stvarstva, da bi človeku stal ob strani, pri tem pa uporablja tudi predstave, ki jih imamo ljudje.

 

Tags:

angeliangelologija
1

Izgubljeno sočutje

posted on Feb 15, 2012 od jozeb in politika

Danes so predstavili Poročilo 3, s podnaslovom Resnica in sočutje - prispevki k črni knjigi titoizma, ki ga je pripravila vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Nagovor ob predstavitvi je imel predsednik SAZU-ja dr. Jože Trontelj. Trontelj je na čelu najvišje znanstveno umetniške ustanove v državi. Tole je njegovo starejše razmišljanje, a tema je ista...

V iskanju izgubljenega sočutja
Jože Trontelj
Evropa je za vrednote in etiko občutljivejša kot ostali svet. Danes razumemo, zakaj. Za nami je strahovita izkušnja druge svetovne vojne, za nami so totalitarizmi dvajsetega stoletja. Dotedanjo kulturo, relativno demokracijo in relativno blagostanje je brutalno zamenjalo nepopisno trpljenje v obeh svetovnih vojnah in v revolucijah, bili so milijoni žrtvovanih življenj, bilo je nasilje in pomanjkanje, pozneje pa nesvoboda in diskriminacija. Groza te dobe je postala del evropske in tudi slovenske zgodovinske zavesti. Poseben del naše zgodbe pa so številna grobišča desettisočev žrtev povojnih pomorov, ki jih je zagrešila oblast. Pogosto slišimo pozive, da je treba vse to čim prej pozabiti, posvetiti se sedanjosti in prihodnosti. To je nepremišljen, če ni nameren pogled vstran od etike, proč od temeljnih vrednot. Klici, naj se vendar že nehamo ukvarjati s preteklostjo, in porogljivo norčevanje iz “preštevanja kosti” iz masovnih grobišč so v šokantnem nasprotju z zdravo človeško empatijo, ki naj bi bila podlaga socialno čuteče družbe. Kot je zapisal nadškof Stres, »tu gre za moške, ženske in otroke, vsakdo je imel ime in priimek, ...« zato je protestiral, kot je rekel, »proti tej podli besedni zvezi...« Tem pozivom k pozabi bi rad nocoj namenil nekaj misli.
Včerajšnji dan je Evropa posvetila spominom, mislim in čustvom na svojce, znance in prijatelje, ki so se tragično znašli v morilskih strojih nacizma, fašizma in komunizma. Osrednja prireditev, počastitev tega dneva spomina na žrtve in mednarodna konferenca o totalitarnih zločinih je bila v Varšavi,   prestolnici trenutno predsedujoče države EU. Danes pa je dan, ko skušamo tudi pri nas vsaj pri sebi poplačati del moralnega dolga tistim nesrečnim možem, ženskam in otrokom, ki so bili žrtve doslej najhujše vojne na naših tleh. Še posebej se moramo spomniti nesrečnežev, nad katerimi je bil pred 66 leti, že po vojni, storjen najhujši zločin, hudodelstvo pošastnih razsežnosti. Zgodil se je na slovenskih tleh, a poleg slovenskih žrtev je bilo še nekajkrat več pripadnikov drugih narodov. Bili so pretežno fantje in mladi možje, a vsaka deseta žrtev je bilo dekle ali odrasla ženska. Med pobitimi so bili tudi mladostniki in celo otroci.
Pietetni spomin bomo posvetili tistim, ki jih je vzela noč in jih jutro ni vrnilo. Ne prvo, ne naslednja. Spomnili se bomo tistih, ki jim je bila ona noč zadnja. Onih, ki so umrli v grozi pod roko sodržavljana, soseda, nekdanjega prijatelja. Pod roko, ki je v orgiji masovne moritve zadajala smrtne rane, ko je prožila razbeljeno strojnico, z okrvavljenim nožem rezala vratove zvezanih žrtev, še žive nesrečneže in nesrečnice porivala v brezna in za njimi metala ročne bombe.
Vse to se je dogajalo na ukaz odgovornih oblasti v času, ko bi morali veljati zakoni, ko ni bilo več vojne stihije. V nekem povelju je celo zapisano, da se mora »čiščenje« opraviti čim prej, ker bo kmalu začela veljati amnestija (!). Opravičujem se za čustveno predstavljanje prizorov groze – priznam, da me mučijo kot nočne more. Moj zdravniški poklic in deontološki kodeks mi velevata storiti vse, kar znam in zmorem, da rešim življenje posameznega človeka. Opustitev te dolžnosti država tudi kazensko sankcionira. Moja tedanja vlada pa je brez posebnega obotavljanja izdala pavšalen ukaz za usmrtitev tisočev in tisočev ljudi. Ob tem se s svojo zdravniško vestjo počutim ponižanega, osramočenega, osmešenega. Še posebej ob misli na pokole ranjencev, pobranih iz civilne bolnišnice.
Enako težko pa mi je pri branju pisem kakega od današnjih bralcev naših časopisov, ki te pokole odobrava. Človeka z razumom, pismenega Slovenca, ki ni sposoben toliko empatije, da bi se vživel, denimo, v predsmrtno grozo vsaj enega samega nedolžnega mladega fanta ali dekleta, si predstavljal obup staršev, ki so gledali mesarjenje svojih otrok, ko so čakali, da pridejo na vrsto še sami.
Desettisoči pobitih… Za vsako od teh danes brezimnih številk je bil tedaj živ človek, vsak s svojo zgodbo, domala vsak je imel svojo družino, svoj poklic, svojo nadarjenost, svoje mesto v družbi. Imel je svoja upanja in veselja, ljubezni in bojazni, morda je imel nad seboj večjo ali manjšo krivdo, morda je samo verjel slabemu nasvetu, morda ni imel izbire, morda ni bilo ne enega ne drugega ne tretjega. Oni, ki danes odobrava poboje, pozablja, da je tudi sam dedič materialne in duhovne kulture, ki jo je nekoč soustvarjala ta strahotno kaznovana množica Slovencev. Če bi se odprl človeškemu  čustvovanju, bi bil vsaj obmolknil. Težko je verjeti, da si je nekdo upal privoščiti sarkastično pripombo o preštevanju kosti na račun žrtev in tistih, ki si častno prizadevajo, da bi umorjenim nesrečnežem in nesrečnicam vrnili vsaj prastaro pravico do identitete in dostojnega groba.
Mlade vojake oficirji med šolanjem učijo pomembnega pravila o tem, kako se morajo boriti na blizu: Ko nasprotnika zabodeš z bajonetom ali ga ustreliš, ga ne smeš gledati v oči. Zakaj ne? Ker v njem ne smeš videti človeškega bitja. Ne smeš dovoliti, da te prevzame sočutje. Preden strelski vod naperi puške v obsojence, tem prevežejo oči. Da je lažje strelcem, ne obsojencem. Danes se marsikdo sprašuje, kako so izvajalci množičnih moritev mogli tako okrutno pobijati ljudi čisto na blizu. Po štirih letih vojne in grozot, ki so jih spet in spet prizadejali drug drugemu, so ljudje posuroveli. Pravilo o izogibanju stika z očmi žrtve je postalo nepotrebno. Sočutja že dolgo ni bilo več. V žrtvi so ubijalci videli človeka, ki je kriv, nad katerim se je treba maščevati.
Maščevanje je po stoletnih naporih za civiliziranje kaznovanja ponovno postalo sprejeta moralna kategorija. Spominjam se uglednega slovenskega razumnika, ki je v povojnih letih zapisal: »Hvaležen sem, da me je ta vojna naučila sovražiti.« A ni šlo samo za maščevalnost. Vsi trije totalitarizmi so šli še korak dlje. Likvidirali, kot se je tedaj reklo, so tudi ljudi, ki so bili po vseh možnih, tudi njihovih merilih nedolžni, ki niso nikomur storili nič žalega, a se je nekomu zazdelo, da bi utegnili kdaj delovati kot nasprotniki novih režimov. Torej so jih pomorili preventivno.
Človeku, ki se ga je oblast odločila znebiti, so najprej odvzeli dostojanstvo človeškega bitja. S tem so žrtvi ukinili tudi status človeškega bitja. Bitja, ki mu med drugim dolgujemo sočutje, ker je eno naših, naše vrste. Razčlovečenje žrtve je bilo torej prvi korak zločina, je bilo uvod v naslednja okrutna dejanja in priprava za končni umor. Zato je bilo treba človeka ponižati, preimenovati. V povojni Sloveniji je postal izdajalec, okupatorjev sodelavec, vojni zločinec, črnoborzijanec, kulak. Kot tak je izgubil vse pravice, tudi pravico do sočutja. Tako označen nesrečnež četam krvnikov ni več zbujal moralnih pomislekov. Njihovo strahotno delo je bilo lažje.
Vendar je groza umorov, ki so jih opravljali na ukaz, nekaterim vseeno šla do živega. Te ljudi so psihiatri videvali še dolga leta. Zločin je prizadel tudi nekatere od tistih, ki so ga zaukazali. Vem za intimno tožbo znanega revolucionarja - o njem je bilo rečeno, da je imel hudo okrvavljene roke. Dolžnost varovanja zdravniške skrivnosti mi prepoveduje, da bi povedal ime. »Vsako noč prihajajo… Oni, ki sem jih dal pobiti… Hudo je. Vsako noč mi prihajajo pred oči in me mučijo. Bojim se umreti. Čakajo me…«
Danes po svetu in pri nas umirajo še zadnji udeleženci tega strahotnega početja. Mnogi z olajšanjem pomislijo, češ, s tem bo v kratkem konec tudi moreče sence, ki visi nad narodom, ki je dedič teh grozot. Nekateri mislimo drugače. Mislimo na grenkobo krivic, ki so prizadele tudi naslednji in morebiti še en rod Slovencev. Mislimo na spremenjene moralne standarde današnjega rodu Evropejcev in Slovencev. Ne vemo, ali naj del krivde pripišemo moralnemu bremenu treh totalitarizmov. O nečem pa smo prepričani. Zgroženi smo nad površno krivičnostjo nekaterih komentatorjev in zagrizeno sovražnostjo drugih. Mislim na avtorje številnih pisem bralcev naših časopisov in na anonimne pisce pogosto vulgarnih spletnih odzivov na resne razprave o teh temah.
Slog in vsebina teh prispevkov spominjata na nacistično demagogijo, na besedila, ki so pripravljala ozračje za judovski holokavst. Prizadeti smo zaradi nonšalance urednikov, ki vse to pisanje objavljajo, kljub temu, da ima značilnosti tako imenovanega sovražnega govora. Kot pravi Drago Jančar,2 »zadnji veliki zločin totalitarizmov je bila indoktrinacija celih rodov otrok in mladostnikov, ki se vleče še v današnji čas. To je indoktrinacija o upravičenosti nasilja.« Zgodovina je polna zgledov o tem, kako nevarno je tako prepričanje. Ne le zgodovina, tudi sedanjost. Spomnimo se na islamski ekstremizem. Cunje pred očmi zaslepljencev so pogosto čudno natrgane. Pisci, ki obžalujejo, da je bilo po vojni pobitih premalo Slovencev, se morda zgražajo nad pokoli Muslimanov iz Srebrenice ali Afričanov v Darfurju.
Tolerantnost do te socialne patologije, ki se propagira z zlorabo medijev, ima lahko silovit kvaren učinek na ljudi. Najeti manipulatorji javnega mnenja (danes jim rečemo lobisti) so se ob nekem švicarskem bioetičnem referendumu pobahali, da so sposobni v nekaj mesecih tako preoblikovati javno mnenje, da bo dosežen natanko tak rezultat, kot si ga želi njihov naročnik. Težko je verjeti, da so volivci res tako naivni. A kako naj si drugače razložimo nekatere presenetljive volilne izide v raznih državah Evrope? Usodna pa je manipulacija za dovzetne posameznike in skupine mladih, ki se razvijejo v ekstremiste. Imamo neonaciste in neofašiste, islamske ekstremiste, slišimo tudi o novem komsomolu.
Zato imajo narodi s posebno travmatsko preteklostjo, kakršna je naša, pomembno moralno obvezo. Spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine. Sprejeti ga moramo kot silen etični opomin. Spoštljiv odnos do pobitih - Tine Hribar govori o posvečenosti mrtvih3 - je kot posebno močno moralno načelo vsajen v našo kulturo, v začetke človeške civilizacije, še iz časov davno pred staroveškim Sofoklejem in njegovo Antigono. Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako - ne dovolj pregledan, neovrednoten - izrinili iz naše zavesti. Če bomo to storili še pred pietetnim pokopom žrtev in pred spravo med živimi. Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo silovito katarzično etično sporočilo. To bo še zadnje hudodelstvo nad pobitimi, krivica, ki jo bo zagrešil današnji rod Slovencev - če bo brezčutno preslišal tudi zadnji, kot je rekel pesnik, presunljivi krik mrtvih iz sveže odkritih, desetletja zamolčanih grobišč. Ta brezčutnost – nečlovečni odziv je v nasprotju s starodavnimi temelji morale, je posmeh pravičnosti. Ta brezčutnost je tudi neke vrste čustvena pohaba, nezaslužena kazen, naložena našim otrokom in prihodnjim rodovom Slovencev. Letošnje poletje je med drugim zaznamovala objava druge knjige o Hudi Jami. To je še en pretresljiv dokument, ki bo presegel okvire tedanjega in našega časa. Ne samo zato, ker s faktografsko natančnostjo ponovno zarisuje komaj predstavljive pošastne dimenzije zločina, pravzaprav enega iz vrste zločinov, ki so v tistih povojnih tednih in mesecih iz Slovenije naredili deželo groze. Ne samo zato, ker ponovno odkriva podrobnosti moritve, ki človeka globoko presunejo. Pač pa tudi zato, ker pripoveduje o odnosu današnjega rodu Slovencev do desetin očetov in dedov, ki so zagrešili zločin nad desetinami tisočev drugih očetov, mater in dedov. In govorijo o odnosu do velezločina samega.
Izvemo, da je pietetno dejanje izkopavanja in iznosa trupel žrtev ustavljeno. Da je spoštljivi pokop odpovedan, da je sklep o ureditvi skupnega grobišča zunaj, pred vhodom v Jamo, preklican. Da je na najvišji ravni odločeno, da trupla, tudi ona že izkopana, ostanejo v Jami. Da je tudi evidentiranje novo odkritih grobišč po Sloveniji ustavljeno. Ali se nam res obeta nova doba molka?
Če ne bomo gojili in obnavljali pravičnega zgodovinskega spomina, bomo še enkrat doživeli pretresljivi fiasko gesla, znanega iz časa po prvi svetovni vojni - Nikoli več! Vredno je prebrati še nekaj misli Draga Jančarja o povojnih pomorih: Komunizem in njegov totalitarizem sta zgodovina. Tako ju je treba obravnavati ... Toda, da bosta tudi v naši zavesti postala to, kar sta, se pravi zgodovina, si ju moramo najprej v celoti priklicati v spomin. In ko se bo to zgodilo, bomo razumeli, da ne smemo ničesar pozabiti. Še najmanj življenj, ki jih je ta sistem uničil ali poškodoval. Ne smemo, kakor v nedavni preteklosti, še enkrat pasti na izpitu človeške solidarnosti in se predati brezbrižnosti, pa četudi je to samo solidarnost v spominu. In stvari je treba poimenovati z njihovimi pravimi imeni.
Vedeti moramo, da so del naše zgodovine in današnje zavesti tudi Rog, Goli otok, Teharje in Šterntal, neznana grobišča, ljubljanski in mariborski zapori, ženska taborišča Rajhenburg in Ferdrenk ... Tudi iz vednosti o zablodah komunizma in slehernega totalitarizma raste jasna zavest o demokraciji.
Zato sem nocojšnje razmišljanje naslovil kot iskanje izgubljenega sočutja. Iztrebljanje sočutja je bilo v vojnem in povojnem času prvi korak k zločinu. Ponovno odkrivanje, obnavljanje sočutja bo korak v kesanje in odpuščanje. Bo korak k resnični spravi. Zato je sočutje odrešilno. Empatija je pogoj za  človečnost. Upanje, da bomo uspešno gojili strpnost, človekove pravice, človeško dostojanstvo, solidarnost, je brez sočutja prazno. Brez empatije ne bomo imeli demokracije.

Tags:

jo_e tronteljporo_ilo 3
Napiši komentar

Služkinje in hišniki

posted on Feb 14, 2012 od jozeb in splošno

Med zakonci smo se pogovarjali o skupnem delu v družini in tem ali nas to povezuje. Ko sem razmišljal o tem, se mi je utrnilo, da se včasih počutim, kot da doma opravljam še eno službo (žena prav tako ali pa še bolj). No, saj je logično, doma je vendar treba poskrbeti za kup stvari. Res je, vendar ali morata vse postoriti starša sama?

Začne se s prihodom domov, ko mora nekdo skuhati kosilo. Ob tem je treba pripraviti mizo, jo po obroku pospraviti, napolniti pomivalni stroj… Spominjam se, kakšne bitke smo bili preden smo dobili pomivalni stroj, kdo je na vrsti za pomivanje posode. Zdaj bijemo bitke, kdo bo pospravil mizo in zložil posodo v stroj za pomivanje.

Zanimivo je, kako osebe za mizo po obroku na hitro izginejo. Ena dva tri in že sva pri mizi sama z ženo. Vsi ostali imajo ogromno opravkov, pa naloge in popoldanske obveznosti. Podoben scenarij se ponovi, ko je treba posodo pospraviti v omare. Pospravljanje čevljev, ki jih je nekdo pozabil na sredi hodnika ali torbe, ki se povaljuje sredi sobe, tudi zahteva samostojno osebo. Da ne omenjam sobotnih pospravljanj, sesanj in generalnega čiščenja kopalnice.

Ena izmed možnosti, kako rešiti te domače težave, če nimate zaposlenega hišnika ali služkinje oz da sami nočete to postati je, da izdelate podrobne urnike z osebnimi zadolžitvami. Pri nas se kar obnese. Pet delovnih dni smo si razdelili tako, da vsak enkrat kuha in po tem tudi pospravi. V nedeljo naredimo jedilnike za prihodnje dni in poskrbimo, da so sestavine pripravljene. Ne bom rekel, da je idealno, vendar zaenkrat deluje. Otroci se naučijo tudi kaj skuhati, da o delovnih navadah sploh ne govorim. In kar je najboljše, z ženo nisva več samo služkinja in hišnik! Naslednji korak, za katerega pa še nimam rešitve pa je, kako naj nas prepričam, da svoje dolžnosti opravimo z veseljem…

 

Tags:

gospodinjska dela v dru_ini
2
  • 1
  • ...
  • 158
  • ...
  • 159
  • ...
  • 160
  • 161
  • 162
  • ...
  • 163
  • ...
  • 164
  • ...
  • 337
Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Vabljeni k obisku!

Blog oddaje s pričevanji o totalitarizmih in osamosvajanju Slovenije, ki ga ureja Jože Bartolj.

Junij 2025
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
            1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30            
 << <   > >>
  • Domov
  • Nedavno
  • Arhivi
  • Kategorije
  • Latest comments

Iskanje

Kategorije

  • Vse
  • iskrica
  • kultura
  • osebno
  • politika
  • splošno

All blogs

  • Robert
  • Blaž
  • Jože
  • Matjaž
  • Jure

XML viri

  • RSS 2.0: Objave, Komentarji
  • Atom: Objave, Komentarji
  • RSS 0.92: Objave, Komentarji
What is RSS?

©2025 by Jože Bartolj • Kontakt • Pomoč • multiblog • b2evolution hosting • F.P.

powered by b2evolution