Med zakonci smo se pogovarjali o skupnem delu v družini in tem ali nas to povezuje. Ko sem razmišljal o tem, se mi je utrnilo, da se včasih počutim, kot da doma opravljam še eno službo (žena prav tako ali pa še bolj). No, saj je logično, doma je vendar treba poskrbeti za kup stvari. Res je, vendar ali morata vse postoriti starša sama?

Začne se s prihodom domov, ko mora nekdo skuhati kosilo. Ob tem je treba pripraviti mizo, jo po obroku pospraviti, napolniti pomivalni stroj… Spominjam se, kakšne bitke smo bili preden smo dobili pomivalni stroj, kdo je na vrsti za pomivanje posode. Zdaj bijemo bitke, kdo bo pospravil mizo in zložil posodo v stroj za pomivanje.

Zanimivo je, kako osebe za mizo po obroku na hitro izginejo. Ena dva tri in že sva pri mizi sama z ženo. Vsi ostali imajo ogromno opravkov, pa naloge in popoldanske obveznosti. Podoben scenarij se ponovi, ko je treba posodo pospraviti v omare. Pospravljanje čevljev, ki jih je nekdo pozabil na sredi hodnika ali torbe, ki se povaljuje sredi sobe, tudi zahteva samostojno osebo. Da ne omenjam sobotnih pospravljanj, sesanj in generalnega čiščenja kopalnice.

Ena izmed možnosti, kako rešiti te domače težave, če nimate zaposlenega hišnika ali služkinje oz da sami nočete to postati je, da izdelate podrobne urnike z osebnimi zadolžitvami. Pri nas se kar obnese. Pet delovnih dni smo si razdelili tako, da vsak enkrat kuha in po tem tudi pospravi. V nedeljo naredimo jedilnike za prihodnje dni in poskrbimo, da so sestavine pripravljene. Ne bom rekel, da je idealno, vendar zaenkrat deluje. Otroci se naučijo tudi kaj skuhati, da o delovnih navadah sploh ne govorim. In kar je najboljše, z ženo nisva več samo služkinja in hišnik! Naslednji korak, za katerega pa še nimam rešitve pa je, kako naj nas prepričam, da svoje dolžnosti opravimo z veseljem…