Teh 12 pravil je menda sestavil nek zdravnik, ki se je ukvarjal z zdravljenjem psihičnih bolezni. Pomagajo pa lahko vsakemu...

1. Živimo preprosto! Naučimo se uživati v majhnih stvareh, prepoznavati lepoto v tem, kar naključno srečamo. Ne zahtevajmo izrednih dogodkov.
2. Ne bodimo vedno v strahu za svoje zdravje. Strah pred boleznijo je že bolezen.
3. Ključ do sreče je v veselju do dela, ki ga opravljamo. Lenuh ni srečen, prav tako ni srečen tisti, ki svoje delo opravlja brez ljubezni.
4. Ob svojem poklicnem delu si poiščimo še kak konjiček v katerem bomo resnično uživali.
5. Kadar ni mogoče spremeniti toka dogodkov, se s tem sprijaznimo. Vsega se ne da urediti po naši volji.
6. Dobrodelnost naj bo ena od zapovedi v našem življenju. Kolikor damo, toliko tudi prejmemo.
7. Skušajmo na življenje gledati s sončne plati. Veselje in prijaznost nikoli ne škodujeta.
8. Težave lahko premagamo tudi s tem, da v vsakem porazu vidimo bodočo zmago.
9. Pri reševanju življenjskih težav bodimo odločni.
10. Na vsak problem lahko gledamo z več plati. Skušajmo ga poenostaviti in rešiti z vedrino.
11. Po novih izkušnjah si postavimo nove načrte in tako poživimo sedanjost.
12. Ne razburjamo se ob vsakem problemu na katerega naletimo.

Mrak se spušča na vaško pokopališče. Samo sveče gorijo. Maše je konec in ljudje počasi odhajajo. Tišina pokopališča nagovarja. Morda je to najboljše mesto za razmislek o življenjskih vprašanjih. »Človek, vedi da si prah in da se v prah povrneš.« Kljub tišini in svečanosti trenutka, ni čas za jadikovanje in tarnanje. Tukaj si in vse, kar vidiš okoli sebe, ima drug pomen. Vsak človek ima svojo življenjsko nalogo, ki jo mora izpolniti. Ni potrebno, da si pomembnež z naslovnice revije ali znan obraz. Večina je malih in neznanih. Njihova poslanstva pa so enako pomembna. Izpolniti svoj klic. Življenje izgleda drugače iz pokopališke perspektive. Bolj prizemljeno je in prioritete so drugačne.
Vonj po krizantemah se širi. Lučke brlijo. Mraz pritiska. Pokopališče pa nagovarja s svojo neposrednostjo.
Tukaj leži uspešen podjetnik. Ravno je zgradil novo halo za svoje podjetje, ko ga je izdalo srce. Tamle je pokopan kmet, ki se je s sosedom več desetletij pravdal za vogal njive. Medicinska sestra, ki je pomagala stotnijam bolnikov, je našla zadnje počivališče ob mladeniču, ki se je iz obupa obesil. Na sredi je gomila tistih, ki jih je vzela vojna, v kotu, takoj za cerkvijo pa je grob otroka, ki ni dočakal prvega leta. Pisane so naše zgodbe. Vsaka je pomembna, vsaka pestuje bolečino.
Sredi stoji križ. Znamenje odrešenja. Vsaka usoda ob pogledu nanj dobi drugačen lesk.
Pesek pod čevlji škrta. Stara pokopališka vrata se šripaje zapro. »Mar tu počivajo mrtvi?« »Ne, tu so le zemeljski ostanki živih,« odgovarja podoba Križanega, ki zbira svoje, kot kokoš pod peruti.

Te dni sva bila z ženo na Brionih. Triurni izlet iz Fažane na Veliki Brion vključuje ogled muzeja in vožnjo s turističnim vlakcem po otoku, ogled safari parka, rimske arheološke ostanke, 1400 let staro oljko... Brioni so eden od osmih hrvaških narodnih parkov, nad katerim pa še vedno počiva duh pokojnega maršala. Deli otoka so zaprti za javnost (vse Titove rezidence), prav tako v celoti otok Vanga. Naokoli se prosto pasejo srne in jeleni, v safari parku še vedno domujejo zebre in slon. Megalomanstvo, ki je znak nekdanjega samodržca, je še vedno prezentno, čeprav stavbe večinoma žalostno propadajo.
Brioni so le ena od lokacij, kjer se je Tito zadrževal. Povprečno je tu letno (od 1947. – 1979.) preživel okoli šest mesecev (se pravi največ, glede na vse ostale pripadajoče mu lokacije).

Že med vojno je začel svojo »otoško« kariero na Visu. Tudi ta otok je bil dolgo časa pod posebnim režimom, ves prepreden s podzemnimi rovi, skladišči, pristanišči. Tujci dolgo časa niso imeli vstopa nanj, še pred nekaj leti je nekomu odneslo nogo, ker je stopil na pozabljeno mino. Tito je verjetno tu razmišljal, kakšno bi bilo zanj rajsko življenje, kjer bi bil sam sebi lahko otok. Ker je bil Vis vseeno nekoliko prevelik in bi bila selitev vseh prebivalcev verjetno preobilen zalogaj, si je poiskal nekaj primernejšega. Našel je Brione. Tam je vojska ljudi vzdrževala njegovo posest in stregla muhastim željam njegove soproge. Mi smo od daleč videli le »Beli dvor«, kljub temu da je, kot vse ostale rezidence, skrit za ograjami in (še vedno vojaško) stražo.

Morda je na Visu Titu kanila tudi ideja za nekakšen pekel na zemlji. Če je sam poskrbel za svoje užitke na otoku in se tam varno ogradil od ostalega sveta s stražami in vojsko, je podobno storil tudi za svoje politične nasprotnike. Morda si je tam izmislil pekel Golega otoka in sv. Grgurja. Moški in ženski zapor sredi morja. Če je bil za Tita otok znak preobilja in oddaljenosti od realnih življenjskih problemov »delavskega proletarijata«, sta bila Goli otok in sv. Grgur, njegov antipod. Dosmrtni predsednik nekdanje skupne države je na požrtije in zabave vodil pomembneže z vsega sveta. Tam jih je sprejemal kot car. Na drugih dveh otokih so ljudje umirali zaradi podhranjenosti, izčrpanosti in nesmiselnega dela. In če morda ne veste, tako Goli otok kot sv. Grgur sta uradno delovala vse do leta 1988, do zadnjih vzdihov nekdanjega sistema.
Za Jugoslovansko zgodovino so otoki izjemno pomembni. Morda celo bolj od kakšne republiške prestolnice. Na otokih se zrcali ves blišč in vsa beda nekdanjega maršala. Mi, danes in tukaj, pa še vedno ne zmoremo udariti z roko po mizi in reči, da je bila to velika nepravičnost, daleč od utvar »delavskega razreda in bratskih narodov in narodnosti...«

Po daljših posvetovanjih, zagotovilih in obljubah, je najstarejši sin včeraj (za svoje finance) kupil pet akvarijskih ribic. Akvarij smo nekoč že imeli, tako da imamo v družini že nekaj izkušenj z malimi živalmi. Eno je pogled v čisto in očiščeno posodo, ki ti dviga duha, drugo pa je vsakodnevno hranjenje in tedensko čiščenje. Vsaka žival terja skrb. Treba jo je nahraniti, ji očistiti bivališče, posvečati pozornost. Na to navadno pozabijo otroci, ki si želijo živali. „Kaj bomo storili z njimi, ko bomo odšli na počitnice, na morje?“ Sin je obljubil, da bo za vse poskrbel, da se bodo dogovoril za nadomestno skrbništvo. Prav, na naj bo...
Po svoje je skrb za živali tudi dobrodošel korak k osebni zrelosti, saj navaja na dolžnosti, teh pa kot vemo, v današnjem svetu ne cenimo toliko kot pravic... Upam, da bodo živalce trpežne, kajti iz izkušenj povem, da je najtežje, ko se nanje navežeš, one pa pomrejo.

To besedilo se mi zdi dokaj uravnoteženo in dovolj informativno, da lahko komu pokaže kak nov način gledanja na »uvožene« praznike…

Beseda Halloween izhaja iz stare angleščine in pomeni all hallows eve ali predvečer vseh svetih, 31. oktober. Anglosaška fantazija je prazniku odvzela verski pomen in uvedla praznovanje noči strahov, čarovnic in duhov. Halloween predstavlja vrnitev v pogansko življenje. Na žalost je veliko kristjanov pozabilo na pričevanje svetnikov in na pomen molitve za rajne in je prevzelo poganske navade praznovanja s čarovnicami in duhovi. Prazniki pa so odsev naše osebnosti in vplivajo na naše vrednote…
Kakšne so korenine Halloweena? Že v 4. stoletju pred Kristusom so se v severni Evropi Kelti poslavljali od starega leta s praznikom Samhein (ali La Samon-a). Pisana polja in toplo sonce so se umaknili mrzlim in temnim dnevom. Ljudje so verjeli, da je bog smrti v tej noči dovolil rajnim vrnitev na Zemljo, da bi jo napolnili s smrtjo in strahom. Ločnica med živimi in mrtvimi se je zabrisala in vsi so se pomešali med seboj. Po keltskem verovanju so bile duše nekaterih rajnih ujete v telesih divjih živali in so se lahko osvobodile le z darovanjem žrtev. Za bogove so žrtvovali celo ljudi.
Kelti so tudi verjeli, da so v noči na 1. november hudobni duhovi in druge pošasti ustrahovali ljudi. Da bi jih umirili in se obvarovali njihovega vpliva, so ljudje pripravljali velike grmade, ki imajo svoj izvor v svetih obredih ob prazniku sonca. Napade teh pošasti so preprečevali z darovanjem hrane in uprizarjanjem strah zbujajočih prizorov. Da bi bili čim bolj podobni hudobnim duhovom in bi se neopazno izmuznili njihovim grozečim pogledom, so se našemili. Od tu zamisel o čarovnicah, strahovih in pošastih. Ljudje so živeli v strahu pred naravnimi pojavi, trpljenjem in smrtjo.
Ko so bila keltska ljudstva pokristjanjena, se niso v celoti odrekla poganskim običajem. Spreobrnjenje ni bilo popolno. Namesto da bi se spominjali vzornega življenja svetih in molili za svoje prednike, so postali ujetniki starodavnih strahov pred smrtjo in pokojnimi. Irski priseljenci so prinesli Halloween v Ameriko in tam je to postal del ljudske folklore. Praznovanju so dodali razne poganske prvine priseljenskih skupin. Vključili so celo verovanje v čarovnice, duhove, škrate, vampirje in najrazličnejše pošasti. Iz Združenih držav Amerike se je Halloween z dolarjem razširil po svetu.
Katoličani verujemo, da nas samo Jezus Kristus lahko odreši smrti. Samo On je luč, ki sveti v temi dolgih duhovnih noči človeštva. Samo On nas lahko brani pred grozotami Satana in drugih demonov. Samo On s svojim križem daje smisel trpljenju. Samo On je premagal strah in smrt. Kdor je prejel milost in živi kot Kristusov apostol, potrebuje samo Boga. Pred Kristusom se kultura smrti umakne ljubezni in življenju.
Kristjani smo dolžni ne samo razorožiti zlo, temveč biti tudi luč v temi. Moramo se zavzeti za ponovno ovrednotenje praznika vseh svetih in poudariti pomen praznika vseh vernih duš. Spominu na vse svete se lahko poklonimo na več načinov. Otroci se lahko oblečejo v podobo najljubšega svetnika, se seznanijo z njegovim življenjem in posnemajo njegove kreposti. Odrasli lahko prebirajo življenjepise svetnikov, v družinskem krogu ali v širšem občestvu pripravijo praznovanje v spomin priljubljenemu svetniku. V nekaterih krščanskih skupnostih je v navadi, da se hodi od vrat do vrat, se poje v skupini, igra glasbo in se zbira denar za dobre namene. Če živimo po nauku vere, nam praznik vseh svetih pomeni klic k svetosti. To je priložnost, da spoznamo življenje in delo svetnikov, ki nam bodo pomagali živeti po evangeliju in bodo naši zavezniki na poti odrešenja.

Po S.C.