Prišlo je enakonočje, pa prvi pomladni dan. Prišla je največja čistilna akcija in za njo volitve in referendum. Dnevi ljudi ne puščajo v miru, ampak silijo k delu. Konec je zimske zabubljenosti, prišel je čas, ko sokovi spet krožijo in narava vabi. Ljudje se z orodjem spravljajo na vrtove, gredice sprejemajo prva semena. Nekatere rože cvetijo, ptice pripravljajo zibke za potomstvo. Vse mrgoli, se giblje in vabi na plano.

A tam, kjer je notranjost prazna, še vlada zima. Tam ptice ne pojo in sonce vedno zakriva gosta megla. Kiselkast vonj po neprezračenem stanovanju in že dolgo neopranih volnenih jopicah se ni zajedel le v zidove, ampak nezavedno sledi stopinjam. Vseenost domuje tukaj in davno uvela lončnica sporoča, da je dan dnevu enak.

Tudi v takem brlogu odžene čebula. Kaže na neverjetno moč, ki prebudi navidez mrtve stvari. Kdo je povedal čebuli, da je prišla pomlad, da se je tam nekje v temnem predalu »zbudila«? Pod suhimi povrhnjicami tli življenje, ki se zdaj kaže kot orjaška klica s sredine. Odkod ta moč?

Če lahko »zbudi« navidez mrtvo čebulo, ali lahko premakne tudi človekovo praznost in jo napolni s svežo močjo?

Gospod je večerjal z učenci. Mislili so, da so živi, a obdani so bili z mnogimi suhimi, odmrlimi listi. Zato so se strahopetno razbežali in tajili. Ni jim zameril, dal jim je novo moč. Slekli so suhe povrhnjice in odgnali mogočno kal življenja. Še danes pijemo iz tega vodnjaka. Voda v njem je živa in ima moč, da prebuja strta srca in zdravi otopelost. Še posebej zdaj. Zajemi in pij!