Vsako leto prvega aprila najdemo v medijih nekaj pravih rac, ki nam raztegnejo usta v nasmeh ali v osuplost Ali je to mogoče…? Seveda ni, pa vendar ljudje radi slišimo kakšno žaltovo v spomin na dvornega norčka Ludvika XIV, ki je svojega monarha tako potegnil, da dolgo ni prišel k sebi.

Zato na resničnost neke novice raje počakajte kak dan, kot da bi na prvo žogo verjeli, kako Janković in Virant snujeta novo koalicijo ali kako bo Jakov Fak zdaj nastopal za Nemčijo, kako je znana lepotica svojo lepoto ohranjala tako, da se je mazala s ptičjimi kakci in podobno.

Kakorkoli že, radi imamo, da je v življenju tudi kaj humorja, ki je začimba življenja.

Tudi jaz danes nepreklicno zaključujem s pisanjem Zapisov, kajti dobil sem ponudbo za pisanje za največji spletni portal v Kanadi, kamor so me povabili slovenski rojaki. In take ponudbe človek pač ne more zavreči… Za pozornost in potrpežljivost se lepo zahvaljujem, moje mesto na radiu prevzema Boris Kobal, ki je obljubil, da bo sledil programskim smernicam radia Ognjišče. Otroci so v preteklih dneh že naredili vse izpite za šolo in imajo posledično priznano tudi to šolsko leto. Naše domovanje smo začasno oddali v najem za pisarne ljubljanskega živalskega vrta, ki je v bližini. To je torej slovo… Imejte se lepo in ostanite zdravi.

 

Da je s šolskim sistemom nekaj generalno narobe, morda vsak bolj ali manj sluti. Na nekih delih pride do disharmonije med tistim, kar tam poučujejo in tistim, kar v življenju res potrebujemo. Ne, ne bom razmišljal o tem, koliko geometrije ali geografije res uporabljamo, zanima me, zakaj nas v šoli ne naučijo osnovnih zakonitosti medsebojnih odnosov?

Koliko težav in razočaranj bi nam prihranili, če bi nas naučili kako reagirati na partnerjevo slabo voljo, kako sprejeti sebe in svoje omejenosti. Koliko lažje bi bilo tistim, ki živijo z nami, če bi vedeli, da je treba vsakega bližnjega dnevno vsaj petkrat pohvaliti? Koliko zakonov bi rešili, če bi se učili, razumevanja svojih in partnerjevih reakcij?

Nihče nam ni nikoli povedal, da s seboj iz službe ali šole prinesemo »prtljago«, ki jo odlagamo še pol ure. In če smo na delu trpeli, ali igrali prijaznost, potem bomo žal doma odreagirali popolnoma drugače. Mi bomo hoteli svojega partnerja raniti tako, kot smo bili ranjeni mi…

Ali bi ne bilo fino, če bi imeli pred hišo drevo, na katerega bi lahko ob prihodu domov odložili vse naše službene skrbi, da z njimi ne bi obremenjevali najbližjih, tistih, ki jih imamo najrajši? Pa nas o tem šola žal ne uči. Kot nam tudi ne pove, kakšen je razkorak med idealnimi in realnimi predstavami in kakšno je njuno razmerje v našem sprejemanju partnerja.

Predavanje o vsem tem je pripravil dr. Karel Geržan. Prisluhnili smo mu lahko na zadnjem postnem večeru. Navdihujoče, hudomušno in tako resnično. Vzgoja za odnose je bodočnost. Morda je v tej bodočnosti tudi kakšen nov šolski sistem…

 

Kdaj pa kdaj si želimo, da bi dan zgolj minil in bi lahko za nekaj časa mislili na nič... Kadar se naloži veliko tovora, se pleča upognejo in hrbet klecne. Takrat je tolažeča razumevajoča dlan, beseda sočutja in razumevanja.

Nekaj podobnega mi prihaja na misel ob letošnjem radijskem misijonu, ki ga letos pripravljajo bratje frančiškani. Vanj sem bil danes zelo vpet. Trije misijonski pogovori, trije iskrivi možje (p. Miran Špelič, p. Niko Žvokelj in p. Pavle Jakop), ki so hoteli v nas razplameneti nov ogenj. Kako krepčilno lahko deluje prav izrečena beseda.

Misli se zopet sestavijo. Hrbet se zravna in pripravljeni smo za nadaljevanje poti. Spet smo lahko mladi in krepkejši. Le vrata je treba odpreti in vstopiti, ter imeti odprto srce.

Naj zadnji dnevi postnega časa ne izzvenijo v prazno!

Včasih se zgodi, da naletiš na primer, ki ga ne znaš čisto opredeliti. Ponudi se ti nehote, brez možnosti vpliva, lahko ga sprejmeš ali zavrneš. To se mi je zgodilo v preteklih dneh, ko sem pripravljal oddajo Moja zgodba o primeru Igorja Omerza in Ferdinanda Urbančiča. Primer je nekoliko opisan tule, moč pa mu je tudi prisluhniti.

Nobenega vzroka nisem imel, da ne bi podvomil v to, kar so sporočali dokumenti Udbe o »Streli«, alias Ferdinandu Urbančiču. Ta naj bi ovadil domoljuba Janeza Topliška, ki si ji že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prizadeval za samostojno Slovenijo. Tako pravijo udbovski dokumenti, pravzaprav Urbančičevo pismo Francu Popitu oz ZKS-ju. Na njem je Urbančičev podpis. Zakaj bi vanj kdo (Omerza ali jaz) podvomil…

Pa vendar. Kaj bi storili, če bi vas poklical obdolženec sam in rekel, da je nedolžen? Ker nisem sodnik in ni moj namen, da bi nekoga za njegova dejanja obsojal, če ne poznam vsaj nekaj ozadja, sem se odločil, da Urbančiča povabim v studio, naj pove »svojo resnico«.

In res! Možak pri 85. letih je prišel. Če bi bil jaz na njegovem mestu, verjetno ne bi prišel, še sploh, če bi imel kosmato vest ovajanja drugih. Njemu pa je bilo očitno veliko do tega, da bi povedal svojo zgodbo, da bi si na nek način »opral ime«. Razumem, leta so tu in človek se želi spraviti s seboj in svojo zgodovino.

Urbančič je prinesel še več dokumentov (celo ene iz leta 1945, kjer ga takratno sodišče obtožuje, da je kot 15 letnik vodil odred Be-ga (belegarde – vaške straže) in da je sodeloval, še več, da je celo vodil uboj nekega kurirja Dolomitskega odreda). Glede na njegovo takratno starost se mi je zdela ta obtožba, zaradi katere je celo odsedel dve leti, več kot izmišljena. Se pravi, da je tudi v take dokumente mogoče dvomiti...

Urbančič sam sklepa, da je UDBA na Švedskem morala projicirati neke skupine in dogodke, ker je imela tam vsaj pet ljudi, ki so morali opravičiti to, da so na njeni plačilni listi. Tako pravi Urbančič, ki je sicer sam vse obtožbe zavrnil in jih označil za smešne, neutemljene in netočne.

Kot rečeno, jaz nisem sodnik in radio ni sodne dvorana, vendarle pa poslušalci na nek način so porota, saj je Urbančič opravil »javno spoved«. Resda se je spovedal le tistega, kar se je hotel, pa vendar naša naloga ni bila, da bi ga pri tem obtoževali, ampak, da ga poslušamo.

Morda sem pri vsem skupaj res deloval nekoliko naivno, kot pravi Igor Omerza, a vendar smo lahko vsaj nekoliko spoznali način delovanje UDBE na resničnem primeru.

Ferdinand Urbančič je v vsakem primeru tudi žrtev. Njegovega imena niti ni na seznamu udba.net, kljub temu pa dogodki izpred 50 let še vedno vplivajo na njegovo življenje. Prej omenjeni Janez Toplišek je bil takrat ubit, udbovski dokumenti trdijo svoje, Urbančič krivdo zanika... Verjamem, da mu ni prijetno, ko ga bližnji sprašujejo, kaj je resnica.

 

 

 

Že dva dneva se spravljam k zapisu o anketah, anketarjih in agencijah, ki merijo »javno mnenje«. Stvar je resna bolj kot se zdi, saj nam take ankete slikajo svet, ki ga ni…

O tem najbolj oprijemljivo govorijo zadnje dvoje volitve, ki so v svojem bistvu popolnoma pogorele. V obeh primerih so napovedovale dejstva, ki jih ni bilo. Spomnimo se, da so na predčasnih volitvah napovedovali Janševo zmago, zgodil pa se je Janković. Tokrat so nas prepričevali, da bodo zmagali zagovorniki družinskega zakonika, zgodilo se je ravno nasprotno. Še več, ker ne gre za razliko nekaj nepomembnih odstotkov, ampak kar za šestino volilnega rezultata, se lahko vprašamo, komu sploh služijo take raziskave. Zdi se namreč, da take raziskave mnenje bolj ustvarjajo kot pa merijo…

Dobro, si pravim, ujeli smo jih na laži (ali na strokovni napaki, ki jo bodo itak hoteli opravičiti), vendar pa, kaj je z vsemi ostalimi merjenji in anketami, kjer pa rezultati dejansko niso preverljivi in smo odvisni zgolj od izvajalčeve besede (in naše naivnosti), da je tako kot pravijo? Razlika je kakih 15 %...

Osebno me ves čas zanimajo raziskave branosti in poslušanosti medijev. Je že tako, da se na take raziskave vežejo oglaševalci, ki nam odmerjajo reklame in s tem posledično kruh. Že dolgo časa, pravzaprav vse od začetka, imamo občutek, da nam te raziskave niso najbolj naklonjene. Neka siva povprečnost, kot bi ne bili nacionalna radijska postaja, ki z mrežo oddajnikov po vsej Sloveniji pokriva nad 90 % ozemlja in 95 % prebivalstva in ki ima tudi dokaj jasno poslušalsko publiko, še več, ki ima tudi mrežo prostovoljnih podpornikov (PRO-jevcev). 15 % napaka v merjenju marsikaj razloži…

In kje nastane ta napaka?

Ne gre dvomiti, da je reprezentativni vzorec tam okoli 900 anketirancev. Povprašati toliko ljudi o njihovem mnenju ni mačji kašelj. Raziskava mora poleg takega vzorca vsebovati tudi primerljivo razmerje mesto - podeželje, starost in spol, izobrazbo, nenazadnje je treba upoštevati tudi, da ima vse manj ljudi stacionarne telefone, na mobilnih telefonih pa anket velikokrat nismo pripravljeni opravljati. Največji problem anket pa smo seveda ljudje sami. Zakaj? Ker se včasih česa tudi ne spomnimo, ker smo slabe volje, ker tudi nočemo odgovarjati po resnici. To recimo kažejo podatki o volilni udeležbi, ki je bila na zadnjem referendumu nižja od tiste, ki so jo zaznale ankete. Najbolj nerelevantne so spletne ankete, kjer je nemogoče preveriti bazo glasovalcev, že tako pa so odvisne od naključnih bralcev, ki nikakor ne tvorijo reprezentativnega vzorca…

Kaj torej storiti? Dokler se napake v računih ne unesejo, bi v medijih kazalo prenehati objavljati različne lestvice priljubljenosti, prereze mnenj, ki ocenjujejo uspešnost vlad, projektov in marmelad, ki jih imamo najraje. Mediji, ki bi to kljub vsemu še naprej objavljali, pa bi morali ob anketnem vprašanju nedvomno zapisati, da so odstopanja od resničnega stanja lahko drastična. Agencije, ki so se v svojih napovedih zmotile (za recimo več kot 10 – 15 %), bi morali zapreti oz še bolje, naročniki jim ne bi smeli plačati njihovega sramotnega dela. Če smo namreč (npr mediji) podvrženi nekim evalvacijam in sledenju ciljem za čimvečjo kakovost svojega dela, je torej več kot nemoralno, da o naših napore »ocenijo« agencije, ki se lahko za toliko zmotijo. Spomnite se samo, koliko lahko pomeni 15 % napaka. Tako so se zagovorniki družinskega zakonika, prepričani v svojo zmago, zbrali s torto in šampanjci, nasprotniki pa, kot kaže prav tako prepričani v poraz, v bistveno premajhni sestavi pred parlamentom, zgolj s transparentom.

Kdo torej vodi to državo? Predsednik, premier, mediji ali agencije za merjenje (oz ustvarjanje) javnega mnenja? Ko vas bodo naslednjič poklicali, jim povejte svoje!