Kdaj pa kdaj si želimo, da bi dan zgolj minil in bi lahko za nekaj časa mislili na nič... Kadar se naloži veliko tovora, se pleča upognejo in hrbet klecne. Takrat je tolažeča razumevajoča dlan, beseda sočutja in razumevanja.

Nekaj podobnega mi prihaja na misel ob letošnjem radijskem misijonu, ki ga letos pripravljajo bratje frančiškani. Vanj sem bil danes zelo vpet. Trije misijonski pogovori, trije iskrivi možje (p. Miran Špelič, p. Niko Žvokelj in p. Pavle Jakop), ki so hoteli v nas razplameneti nov ogenj. Kako krepčilno lahko deluje prav izrečena beseda.

Misli se zopet sestavijo. Hrbet se zravna in pripravljeni smo za nadaljevanje poti. Spet smo lahko mladi in krepkejši. Le vrata je treba odpreti in vstopiti, ter imeti odprto srce.

Naj zadnji dnevi postnega časa ne izzvenijo v prazno!