Da je s šolskim sistemom nekaj generalno narobe, morda vsak bolj ali manj sluti. Na nekih delih pride do disharmonije med tistim, kar tam poučujejo in tistim, kar v življenju res potrebujemo. Ne, ne bom razmišljal o tem, koliko geometrije ali geografije res uporabljamo, zanima me, zakaj nas v šoli ne naučijo osnovnih zakonitosti medsebojnih odnosov?

Koliko težav in razočaranj bi nam prihranili, če bi nas naučili kako reagirati na partnerjevo slabo voljo, kako sprejeti sebe in svoje omejenosti. Koliko lažje bi bilo tistim, ki živijo z nami, če bi vedeli, da je treba vsakega bližnjega dnevno vsaj petkrat pohvaliti? Koliko zakonov bi rešili, če bi se učili, razumevanja svojih in partnerjevih reakcij?

Nihče nam ni nikoli povedal, da s seboj iz službe ali šole prinesemo »prtljago«, ki jo odlagamo še pol ure. In če smo na delu trpeli, ali igrali prijaznost, potem bomo žal doma odreagirali popolnoma drugače. Mi bomo hoteli svojega partnerja raniti tako, kot smo bili ranjeni mi…

Ali bi ne bilo fino, če bi imeli pred hišo drevo, na katerega bi lahko ob prihodu domov odložili vse naše službene skrbi, da z njimi ne bi obremenjevali najbližjih, tistih, ki jih imamo najrajši? Pa nas o tem šola žal ne uči. Kot nam tudi ne pove, kakšen je razkorak med idealnimi in realnimi predstavami in kakšno je njuno razmerje v našem sprejemanju partnerja.

Predavanje o vsem tem je pripravil dr. Karel Geržan. Prisluhnili smo mu lahko na zadnjem postnem večeru. Navdihujoče, hudomušno in tako resnično. Vzgoja za odnose je bodočnost. Morda je v tej bodočnosti tudi kakšen nov šolski sistem…