V sredo bo torej štrajk javnega sektorja. Na katero stran se boste postavili, se sprašujejo nekateri mediji. Mediji so uspeli predstaviti zgodbo, kot borbo med vlado in sindikati. Stavko podpirajo levo usmerjeni, ki pravijo, da so rezi preveč drastični, desnica pa tradicionalno podpira vladne ukrepe, ker pač vsi vemo, da je treba varčevati.

Pri nas doma smo naredili račun, tako pod prstom, kaj vladni varčevalni ukrepi prinašajo naši družini. Žena je učiteljica, torej sodi v kvoto javnega sektorja, ki mu bodo nižali plače, v vrtcu imamo dva otroka, za drugega je vrtec brezplačen, trije obiskujejo glasbeno šolo, vsi hodijo na malico… Prejemamo otroški dodatek in dodatek za veliko družino. Na mesece se nam bodo prihodki (če bo vlada rezala tako, kot se je namenila) znižali za skoraj 400 (štiristo) evrov. Ker na mesec toliko ne prihranimo (pravzaprav bi v teh razmerah težko govoril o kakšnih prihrankih), bomo morali očitno začeti s krčenjem izdatkov. Prvo (kar smo že naredili) je odjava določenih revij in publikacij na katere smo bili do zdaj naročeni. Naslednji rez bo šel verjetno na račun glasbene šole… Kaj sledi, bodo pokazali tedni in meseci.

Družine nimamo Branimirja Štruklja, da bi se pogajal v našem imenu. Kdo je tisti, ki bo zastavil svojo besedo za otroke in njihovo prihodnost? Kdo si danes sploh želi otrok, ko je proti njim celoten sistem in jih večinoma obravnava kot bremena? Podjetja nočejo zaposlovati mladih žensk ali pa jim predpišejo, kdaj lahko gredo na porodniško, vlada bo zdaj rezala še nadomestila za porodniški dopust. Pravijo, da imamo preveč praznikov in da s porodniško niso nikjer tako radodarni. Imamo sorodnike na Češkem in tam je porodniška (lahko) dolga tri leta. Prvo leto je kot pri nas, potem pa, če se ženska odloči ostati doma, lahko to stori do otrokovega tretjega leta. Nadomestila takrat sicer ne prejema, tečejo pa ji leta in po koncu jo je delodajalec dolžan vzeti nazaj v službo (ta podatek navajam zato, ker mi je dovolj posploševanj, da ni nikjer teko kot pri nas). Zelo podobno je s prazniki. Morda 2. januar in 2. maj res nista najbolj posrečena dneva, ampak vsak lahko preveri, da glede delaprostih dnevov ne izstopamo.

Razumem, da je treba varčevati in da vlada mora narediti nekaj na tem področju, pričakujem pa, da bodo ti rezi vsebinski in ne na račun najšibkejših. To povem javno in odkrito, prav tako kot tudi, da se mi ni zdela potrebna beseda visokega Cerkvenega predstavnika, ki se je odkrito postavil proti stavki. Mislim, da je bil to zamah v prazno in težko mi je, če ni opazil, da mora biti Cerkev na strani tistih, ki padajo pod prag revščine. In imenovati mariborsko cerkveno finančno afero lokalni problem, je blago rečeno netaktno. Kako že piše v evangeliju… »Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!«?

Minilo je 100 let od rojstva arhitekta Danilo Fürsta. Uvrščamo ga med pionirje montažne gradnje v Sloveniji. Z njegovim arhitekturnim opusom se je javnost lahko podrobno seznanila na pregledni monografski razstavi, ki so mu jo jeseni leta 2000 pripravili v Galeriji Cankarjevega doma. To je bila obenem tudi prva pregledna predstavitev njegovega obširnega in pestrega ustvarjalnega opusa. Razstava je prispevala k bolj preglednemu vrednotenju slovenske arhitekture dvajsetega stoletja oziroma določenih arhitekturnih vidikov po drugi svetovni vojni.

Za potrebe razstave so fotografirali vse Fürstove objekte, tako v Sloveniji kot v Bosni in Hercegovini, kjer je arhitekt deloval skoraj dvajset let. Razstavljeni so bili tudi njegovi stoli. Ob razstavi je izšel obsežen katalog o življenju in delu Danila Fürsta. »Bolj kot ukvarjanje z elementi stavbne kompozicije - po vzoru Jožeta Plečnika - in teoretičnimi razpravami o vprašanjih arhitekture - po vzoru Edvarda Ravnikarja – so Fürsta zanimali odgovori na vprašanja kakovosti bivanja, ki izvirajo iz človekovih potreb,« so zapisali takrat.

Sam se arhitekta Fürsta spominjam kot sivolasega gospoda, ki je s svojo ženo Ljubinico dolga leta hodil k maši k frančiškanom v Šiško. Za šišensko župnijo je pripravil tudi prenovo v denacionalizaciji vrnjene župnijske dvorane in načrte za dvig župnišča. Poleg tega je sodeloval tudi s frančiškani na Sveti gori, kjer je naredil načrte za kapelo za oltarjem in velik lestenec. Pa to seveda še zdaleč ni vse... Velikokrat sva pokramljala in po prejemu Plečnikove nagrade za življenjsko delo leta 1998 sem ga povabil na radijski intervju, ki je tudi v našem arhiv. Po tem sva se večkrat srečala in poklepetala. Spominjam se njegovih božičnih voščil, ki so bila vedno unikatna bodisi fotografija kakega arhitekturnega dela ali del načrta, ki ga je popisal z izdelano kaligrafsko pisavo. Smrt ljubljene žene ga je zelo prizadela, a se ni vdal. Delal je do zadnjega, za Grosuplje, Kapelo nad Novo Gorico... Še se spominjam dokumentarnega filma, ki so ga naredili o njem na RTV Slovenija.

Tudi zato tale zapis, da se ne pozabi na srečanja, ki so nekoč bila, zdaj pa je minilo že toliko let od njegove smrti…

 

Pred leti sem pripravljal cikel oddaj na ti »mejne teme«. Sem sodijo teme, ki v sebi nosijo kanček še nepojasnjenih skrivnosti, ali pa vsaj širši publiki neznane teme, od angelov do paranormalnih pojavov. Vse smo skušali obdelati iz krščanskega vidika, saj se ga, vsaj delno skoraj vse dotikajo. Del tematike so zavzemale tudi poljudne teme, kot naprimer subliminalna sporočila v rock glasbi, kjer je bilo še posebno šokantno odkritje satanističnih vsebin v nekaterih glasbenih komadih (npr. Stairway to Heaven, Led Zeppelin ali The Eagles, Hotel California). Ko sem študiral te tematike, se mi je vedno nekje na koncu pokazalo ime Charlesa Mansona, množičnega morilca, ustanovitelja »The Manson family«.

Pravzaprav je zanimivo, da Manson sam ni moril (vsaj kakor vem, mu ni bilo dokazano), imel pa je nepopisen vpliv na člane svoje familje. Na nekem ranču so se družili na orgastičnih zabavah, kjer ni manjkalo sintetičnega mamila LSD in večinoma so poslušali skupino The Beatles. Mansona je še posebej okupiral njihov Beli album in pesem Helter skelter, ki ji je Manson pod vplivom drog, pripisal preroški pomen. Člani njegove familje so nato v dveh večerih umorili 7 ljudi, med drugim visoko nosečo ženo (14 dni pred porodom) režiserja Romana Polanskega Sharon Tate.

Ne vem kaj te lahko pripelje tako daleč, da ubogaš nekoga tako zelo, da celo ubijaš, če ti tako naroči. Vsekakor se je to zgodilo in pri teh zelo izprijenih umorih so sodelovala tri dekleta in en moški, ki še sedaj sedijo v zaporu (pravzaprav je ena tam že umrla).

Viri poročajo, da se je s temi umori, na nek način končalo obdobje srečnega hipijevstva. Ljudje so se začeli spraševati, odkod ta surovost. Odgovor so našli v subliminalnih sporočilih, pa v drogah in satanizmu. Če vse skupaj pomešaš, lahko dobiš dovolj eksplozivno mešanico, ki je mladim dekletom toliko zameglila razum, da so bila sposobna s krvjo žrtev pisati po stenah…

Ko so skupino prijeli je sledil odmeven sodni proces, ki je osupnil svet, nevajen take bestialnosti. Brez trohice obžalovanja so si obtoženi in tudi nekatere članice familje, ki pri omenjenih zločinih niso sodelovale, obrile glave in pred sodiščem »pričevale«, ter tako podpirale svojega vodjo in preroka, ki si je v procesu nadel ime Satanov sin. Ves čas procesa je Charles Manson begal sodišče s svojimi »preroškimi« izjavami. Končno so bili vsi skupaj obsojeni na smrt v plinski celici, ker pa so leto po procesu ukinili smrtno kazen, jim je bila ta spremenjena v dosmrtne ječe. Vse je najbolj presenečala odsotnost obžalovanja. Kot da so si umrli smrt zaslužili, ali kot da sodstvo ne pozna vseh odgovorov (morda tud vprašanj ne…?).

Je bil (ali še bolje, ali je) Charles Manson satanist (tisti, ki v okultnih obredih časti satana tudi z žrtvovanjem drugih živih bitij)? Morda. Vsekakor je Manson že 40 let za zapahi. Če je bila to satanova nagrada za njegovo delo, bi se že iz tega lahko kaj naučili. Prav tako so za zapahi njegovi sodelavci in vsaj za dekleta, ki so se kasneje sicer pokesala svojih dejanj, so življenja zavozila na najbolj drastičen način.

Ali imajo subliminalna sporočila dejansko svoj vpliv? Pred leti je bil sodni proces, mislim da proti skupini Judas Priest, ker se je nek mladenič ustrelil po večkratnem poslušanju njihove pesmi, v kateri je (če jo poslušamo v obratni smeri) sporočilo Kill yourself. Skupini krivda ni bila dokazana. Danes različne metalske skupine svojih sporočil niti ne skrivajo več za krinko subliminalnosti, ampak odkrito govorijo o vseh vrstah grozodejstvih, zato je resnični vpliv težko dokazati. Kljub vsemu slab okus ostaja, še sploh, če pomislimo da nekatere glasbene uspešnice skrivajo satanistična besedila ali pa so nastala ob ustanovitvi satanistične cerkve…

Da je droga Mansonu pomračila um, ki je bil že od mladih nog (praktično je preživel v različnih prevzgojnih ustanovah pol svoje mladosti) inficiran s težkimi dejanji njegove matere (rodila ga je s 16 leti in se preživljala kot prostitutka), so mnogi trdili že od začetka. Če temu prištejemo še njegovo naravo, ki je hlepela po pozornosti in potrditvi v medijskem svetu, smo blizu končnemu odgovoru.

Manson se je v zaporu že dodobra postaral. Kljub temu še vedno šokira, tako si je pred leti na čelo vtetoviral kljukasti križ… Kako spi ne vem, kako se bo soočil s svojo večnostjo tudi ne. Vem le, da tudi po 40. letih še ostaja v zaporu.

 

Pred nekaj dnevi je v Kanadi izbruhnila afera na lepotnem tekmovanju za »Miss Universe«, kjer so »tekmovalko« izključili zato, ker se ni rodila kot ženska, ampak si je pred štirimi leti spremenila spol. Ker je aferica zaradi burnih odzivov zagovornikov »takšnih in drugačnih človekovih in ženskih pravic« dobivala vse bolj agresivne tone, se je vanjo vključil tudi lastnik licence znani razvpiti poslovnež Donald Trump. »Čeprav se ni rodila kot ženska, to še ne pomeni, da ni ženska zdaj«, je prepričan in je transseksualki dovolil sodelovati na tekmovanju za najlepšo v vesolju.

Naj bo to dovolj izhodišč za razmislek o tem kaj smo, moški ali ženske in če je to sploh še kaj važno? Primeri kot so zgornji, ali pa recimo dr. Baričevič, Salome…, nam hočejo dopovedati, da je vse mogoče, da je vseeno kako se rodimo, važno je, kako se počutimo. Še celo več, prepričujejo nas, da se sami lahko odločimo, kaj bomo. Pa je to res tako preprosto? Ali le lažemo sebi in še bolj drugim (tudi s ponarejeno prijavnico na tekmovanje, kjer je zapisala, da se je rodila kot ženska), ki imajo o nas izkrivljeno, napačno, lažnivo predstavo…

Narave ne moremo prevarati…

Začnimo pri osnovi, pri genih in kromosomih. Geni so nanizani na nitastih strukturah, ki jim pravimo kromosomi. Praviloma imamo v večini celic 46 kromosomov. Podedujemo jih od staršev, 23 od očeta in 23 od matere, tako da imamo dva seta po 23 kromosomov, oziroma 23 parov. Kromosomi s številkami 1 do 22 so pri moških in ženskah enaki. Imenujemo jih avtosomni kromosomi. Par številka 23 pa se pri moških in pri ženskah razlikuje. Sestavljata ga spolna kromosoma. Ločimo dva različna spolna kromosoma, ki jih opišemo kot kromosom X in kromosom Y. Praviloma imajo ženske dva kromosoma X (XX). Ženska podeduje en kromosom X od matere in drugi kromosom X od očeta. Moški imajo praviloma en kromosom X in en kromosom Y (XY). Moški podeduje kromosom X od matere, kromosom Y pa od očeta.

Je torej mogoče, da bi si z vbrizgavanjem hormonov nasprotnega spola, spremenili spol? Kje pa! Oseba, ki je bila rojena kot moški bo lahko le IZGLEDALA kot ženska, če si bo vbrizgavala ženske hormone. Če si bo z operacijo omislila še »plastične« prsne vsadke, bo še bolj podobna ženski, a ženska še vedno ne bo. Celo če si bo ta oseba dala operativno odstraniti moške spolne organe, ne bo nikoli postala ženska. Narava je tukaj neizprosna. Geni in kromosomi govorijo neizpodbitno resnico, ki je nikakršna šarada, šminka in duševno počutje, ne more prevarati.

Ko je izgled pomembnejši od resnice

Dr. Baričevič je bil na izgled kot moški, vendar pa ni imel moških spolnih organov. Lahko se je počutil kot moški, lahko je navzven tudi dajal tako sliko, a vendar pa je bil iz vidika narave vedno Maja, rojen z ženskimi geni, z maternico in kot tak je bil ženska. Če bi hotel, bi, kot nam kažejo primeri iz tujine, lahko, kljub vbrizganim moškim hormonom, tudi rodil… Salome pa ne bo mogel nikoli! Neizprosno.

Za nekaj hipov se še ustavimo ob kanadskem primeru dečka, ki hoče biti ženska, še več, ki hoče biti celo ena izmed »najlepših žensk na svetu« in je za to pripravljen sprožiti celo spor z odvetniki in čuvaji »človekovih pravic«. Da je ženska je dokazoval s potnim listom… Prepričan sem, da bi se kakemu uradniku lahko zapisalo celo, da je nekdo nosorog in bi to uspel vpisati v svoj potni list. A vendar zaradi vpisa vanj, še ne bi bil nosorog. Taki argumenti so torej popolnoma nesmiselni. Kot je nesmiselno pričakovanje bodočega »snubca« omenjene missice, ki bi si z »njo« želel biološkega otroka. Ta oseba bo lahko lagala vsem (najbolj seveda sebi), da je ženska, a ženska ne bo nič bolj, kot kaže njena slika… Uradnik, ki je omenjeni osebi na osnovi zunanjega izgleda izdal potni list v katerem piše, da je ženska, za to pač ni pristojen, prav tako kot Donald Trump ni pristojen za trditev, da nekdo, ki je bil moški še pred štirimi leti, to zdaj ni več, saj mu njegove oči to pač sporočajo.

Kaj pa pravica do resnice?

Je res mogoče, da je pravica do laži nad pravico do resnice? Kje je posameznikova pravica, da izve resnico? Kaj na sodišču »navidezna« resnica ni pravzaprav laž, saj ne odraža dejanskega stanja? Je bil ta primer res primer diskriminacije in kršenja človekovih pravic? Ali je bila po drugi strani objektivno kršena pravica do resnice?

Svet smo s svojim izprijenim pogledom pripeljali do skrajnosti. V tem videu (zanimivo, da je prav tako iz Kanade), je lepo prikazana »svoboda«, ki jo vcepljamo najmlajšim. Sejemo pa samo zmedo. Kdor ima težave s svojimi občutji spola, potrebuje pogovor s strokovnjaki. Transseksulanost je opredeljena kot spolna motnja, kjer svetujejo obisk zdravnika, »ob nastopu občutka ujetosti v lastnem telesu, nezmožnosti poistovetenja s svojim telesom, ob želji po spremembi spola.«

Če tega danes ne zmorejo presoditi niti na sorazmerno obrobnem lepotnem tekmovanju, potem lahko le zavzdihnemo: Quo vadis mundus?

 

 

Tokrat smo se podali na Vremščico nad Senožečami. Omenjeni hribec je eden prvih tisočakov od morja proti celini, gledano v smeri zahodno od Nanosa. Glede na to, da je na Veliko noč vreme več kot nagajalo, je bil velikonočni ponedeljek res lep. Modrina neba in pa sveže pobeljeni vršaci so kazali še zimsko sliko. Prav tako je malo vlekla burja in ker je termometer kazal le 5 stopinj, zima res ni bila daleč. Zanimivo je, da je rastje na Vremščici še počiva. Trava je še siva, popki na drevesih so še zaprti, podlesek se je veselo nastavljal aparatu in tudi svišč smo našli ob poti. Narava se sicer prebuja, a je imamo več zelenega trenutno v Ljubljani kot tu na Primorskem.

Vremščica je sicer tudi v Slovenski planinski transverzali, hrib je zelo slikovit, pot nenaporna, zato traso lahko priporočimo tudi družinam z majhnimi otroki.

Pogled proti (dopoldan še) zasneženemu Nanosu.

Če piha burja se na Vremščico raje ne odpravite...

Iz zemlje se počasi prebuja prvo cvetje (svišč).

Ob lepem dnevu se vidi vse tja do morja.