V sredo bo torej štrajk javnega sektorja. Na katero stran se boste postavili, se sprašujejo nekateri mediji. Mediji so uspeli predstaviti zgodbo, kot borbo med vlado in sindikati. Stavko podpirajo levo usmerjeni, ki pravijo, da so rezi preveč drastični, desnica pa tradicionalno podpira vladne ukrepe, ker pač vsi vemo, da je treba varčevati.

Pri nas doma smo naredili račun, tako pod prstom, kaj vladni varčevalni ukrepi prinašajo naši družini. Žena je učiteljica, torej sodi v kvoto javnega sektorja, ki mu bodo nižali plače, v vrtcu imamo dva otroka, za drugega je vrtec brezplačen, trije obiskujejo glasbeno šolo, vsi hodijo na malico… Prejemamo otroški dodatek in dodatek za veliko družino. Na mesece se nam bodo prihodki (če bo vlada rezala tako, kot se je namenila) znižali za skoraj 400 (štiristo) evrov. Ker na mesec toliko ne prihranimo (pravzaprav bi v teh razmerah težko govoril o kakšnih prihrankih), bomo morali očitno začeti s krčenjem izdatkov. Prvo (kar smo že naredili) je odjava določenih revij in publikacij na katere smo bili do zdaj naročeni. Naslednji rez bo šel verjetno na račun glasbene šole… Kaj sledi, bodo pokazali tedni in meseci.

Družine nimamo Branimirja Štruklja, da bi se pogajal v našem imenu. Kdo je tisti, ki bo zastavil svojo besedo za otroke in njihovo prihodnost? Kdo si danes sploh želi otrok, ko je proti njim celoten sistem in jih večinoma obravnava kot bremena? Podjetja nočejo zaposlovati mladih žensk ali pa jim predpišejo, kdaj lahko gredo na porodniško, vlada bo zdaj rezala še nadomestila za porodniški dopust. Pravijo, da imamo preveč praznikov in da s porodniško niso nikjer tako radodarni. Imamo sorodnike na Češkem in tam je porodniška (lahko) dolga tri leta. Prvo leto je kot pri nas, potem pa, če se ženska odloči ostati doma, lahko to stori do otrokovega tretjega leta. Nadomestila takrat sicer ne prejema, tečejo pa ji leta in po koncu jo je delodajalec dolžan vzeti nazaj v službo (ta podatek navajam zato, ker mi je dovolj posploševanj, da ni nikjer teko kot pri nas). Zelo podobno je s prazniki. Morda 2. januar in 2. maj res nista najbolj posrečena dneva, ampak vsak lahko preveri, da glede delaprostih dnevov ne izstopamo.

Razumem, da je treba varčevati in da vlada mora narediti nekaj na tem področju, pričakujem pa, da bodo ti rezi vsebinski in ne na račun najšibkejših. To povem javno in odkrito, prav tako kot tudi, da se mi ni zdela potrebna beseda visokega Cerkvenega predstavnika, ki se je odkrito postavil proti stavki. Mislim, da je bil to zamah v prazno in težko mi je, če ni opazil, da mora biti Cerkev na strani tistih, ki padajo pod prag revščine. In imenovati mariborsko cerkveno finančno afero lokalni problem, je blago rečeno netaktno. Kako že piše v evangeliju… »Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!«?