V zanimivem času živimo. Nekoč so se lahko idejni nasprotniki na kakšni seji hudo sporekli, ko pa je bilo sestanka konec, so družno odšli na kavo v bližnjo gostilno. To seveda ni pomenilo, da so zgladili medsebojna nasprotja. Ne, le način komuniciranja je bil drugačen. Na nek način so ločili svoje idejne zadržke do drugega, od zasebnega pogleda. Gospodje, ki so se znali sicer precej glasno pogovarjati, so ob gostilniški mizi brez težav razpravljali o vsakdanjostih kot so vrtnarjenje ali gobarjenje. Ampak to so bili bržčas drugi časi in tudi drugi ljudje, ki so imeli tudi sposobnost empatije. Ni jim bilo tuje nasprotnikovo zavzemanje za njegovo stvar, pa čeprav so sami mislili drugače.

Danes je drugače. Ko se dva spreta na idejnem področju, le stežka krotita svoja čustva tudi na osebnem. Kako naj drugače razumemo »bitke« kulturnikov, ki se zadnje čase »obstreljujejo« celo s pesmimi. Ne gre za kakšne koncizne in presežne umotvore, bolj za pritlehno cinične žaljivke. Če je bil Prešeren Kopitarju gosposko piker, je danes Novak Turku samo še otročje užaljen. Če ima prvi za sabo nekaj moško humornega ima drugi zgolj še nekaj opisno ilustrativnega besednega premetavanja. Stavim, da bi g. Novak v (jasno satirični) pesmi o našem radiu, gotovo uporabil besedo stranišče, ker se pač rima na Ognjišče... Bi ta dva gospoda (Boris A. Novak in Boštjan M. Turk) lahko šla skupaj na kafe in ob tem pozabila na ideološke delitve? Močno dvomim.

Če so si nekoč nasproti stali gospodje s klobuki, jih je družba cenila zaradi njihovih del, potem si danes nasproti stojijo tisti, ki sejejo hudobijo in tisti, ki jo morajo prenašati. In na ulici se med seboj niti ne pozdravijo. Nasprotno, če jih ne bi nihče videl, bi kdo koga verjetno tudi udaril.