Glede na draginjo in število lačnih ust, že nekaj let sami pečemo kruh. Vsake toliko časa imamo kakšen premor, ker se človek pač vsake stvari enkrat preobje (tudi domačega kruha), kljub temu pa se vedno znova vrnemo in začnemo znova.

Računica v korist domače peke je več kot ugodna, saj štruca domačega kruha ne stane več kot 50 centov, v trgovini pa primerljivi kruh stane okoli 2 evra. Moko kupujemo v mlinu in tako poskrbimo, da je res domača in sveža.

Pred časom sem začel nekoliko eksperimentirati z mešanjem mok in ugotovil, da obstaja zelo enostavna rešitev za vse tiste, ki imajo težave z drobljenjem kruha. Domači kruh prej postane suh in se bolj drobi od kupljenega (tu se lahko vprašate, kaj vse tja mešajo oz kako se temu izognejo?).

Da bi domač kruh zadržal mehkobo in se ne bi tako hitro izsušil pomaga ržena moka. V običajno mešanico kruha morate torej primešati nekaj te moke in kruh, ki ga boste spekli bo tudi po nekaj dneh še vedno svež.

In kakšno je pravo razmerje? Moje je naslednje:

V 4 dcl tekočine (3 dcl vode in 1 dcl mleka) zamešajte 800 g moke od tega 250 – 300 g ržene, ostale moke (polnozrnate, črne, koruzne, ajdove…)mešajte po okusu. Ne pozabite pa, da je kruh bolj rahel, če vanj vmešate tudi nekaj običajne bele moke. Ne pozabite tudi na žlico olivnega olja in nekaj soli in sladkorja, ter seveda na kvas, ki ga raztopite v toplem mleku. Počakajte, da se v lončku dvigne in ga nato vmešajte v testo.

Jaz pustim, da mi testo kakih 20 minut meša kruhomat, potem pa dam testo vzhajati v modele štruc za dobro uro. Pečico (ventilatorsko) ogrejem na 200 stopinj in pri tej temperaturi pečem 12 minut, nato zmanjšam na 150 stopinj in pečem še 35 minut. V pečico dam še skodelico vode, da je zrak v njej bolj vlažen. Po slabih 50 minutah sta dve štruci težki okoli 600 g pečeni. Prva navadno poide še isti dan, druga do naslednjega dne.

Če se odločite, da bi kruhu dodali še zrnje semen, to lahko storite na dva načina. Prvi je, da seme zmešate v testo, drugi pa, da zrna »nalepite« na skorjo. To storite tako, da namažete zgornji del štruce z mešanico vode in moke in potem zrnje potresete po vrhu. »Lepilo« deluje na vseh delih, kjer je bila skorja namazana z »lepilno« mešanico, drugod pa zrnje odpade.

Pa dober tek!

Sobota

Kup stvari nje treba postoriti. Vsakotedenska generalka s sesalcem in drgnjenjem kopalnice, trava je že zrela za košnjo, ob hiši je že dolgo razpoka, ki jo je treba zaliti in sadike jagod čakajo, da jih posadimo… Če vsak nekaj postori, smo lahko hitro na koncu, čeprav pospravljanja, vsaj nihče od otrok, ne mara pretirano.

Potem pa pride najmlajši, ki bi se raje igral, kot pospravljal. Med dežjem je ravno posijalo sonce in proseče očke pravijo, da bi šle raje na sprehod. Kot bi se dogovorili, se vsi otroci zazrejo skozi okno in nesrečno pogledujejo ven.

Ah, kaj bi, pospravljanje bo pač počakalo. Kaj je bolj pomembno, da je trava pokošena ali da se s sinom podiva po njej? Včasih je treba ukrasti tudi kakšno uro pospravljanju.

„Pahor je poudaril, da se s politiko vlade na področju kadrovanja ne strinja in da se je v njegovem mandatu ravnalo drugače, čeprav se marsikdo ni strinjal s politiko, da se ne kadruje politično zvestih ljudi. Pahor namreč pravi, da je zanj bila pomembnejša zvestoba državi.“

Tole pa gotovo moram komentirati, ker izgleda, kot da ima gospod Pahor zelo selektivni spomin...

Kdo pa je nastavil spornega Guliča na čelo urada za verske skupnosti? Kaj pa zadeve na tožilstvu, kot so Masleša in Fišer? Da o gospodarstvu in nadzornih svetih sploh ne govorim. Takoimenovani KAS je bil le krinka za ustoličevanje svojih kadrov. Pa saj ni vredno zgubljati besed. Vsak, ki je dovolj visoko v državni upravi in ga je nastavila ena politična opcija mora vedeti, da je na listi za odstrel vsakič, ko se zamenja vlada. Mislim, da je v tem nekaj logike.

Tudi Zoran Janković je imel nekaj „cvetk“ v svojem nastopu. „Zoran Janković meni, da je do stavke prišlo zaradi razmer med pogajanji, saj se po njegovem uporabljajo preveč trde zahteve, poleg tega pa naj bi predvsem vladna stran posegala po nespoštljivih izjavah. Poudaril je, da je sindikatom sicer predlagal, naj počakajo s stavko, ker bi lahko rebalans prej padel v DZ-ju, vendar kljub vsemu meni, d aimajo sindikati tokrat prav.“

Zoran Janković je razpravljal o pogajanjih... in to o trdih pogajanjih. Kar ne morem verjeti. On, ki je kot pogajalec v Mercatorju slovenske dobavitelje spravil skoraj na kolena in on, ki je imel pot do premierskega stolčka odprto preko pogajanj, ki so se očitno izkazala za preveč trda. In še to, on je sindikatom predlagal, da počakajo. Spat smo pri teorijah zarote, ko ena politična opcija enotno deluje, kot opozicija, sindikalna organizacija, stanovsko društvo in za vsem skupaj mali murgeljski vožd. Janković ni povedal le tega, kaj je naročil stric Milan. Ampak glede na usklajene akcije, ki smo jim priča, je to tako ali tako jasno.

Janša pa je tudi napovedal, da bomo imeli predčasne volitve, kljub temu da si jih Pahor in Janković ne želita. Če bomo imeli referendum, potem bo ob morebitnem padcu, vlada morala odstopiti.

Že ves dan se počutim nelagodno. Ne, nič nima opraviti s stavko... To noč so nam izpred hiše ukradli tri kolesa. Dve sta bili celo zaklenjeni in priklenjeni. Starejši sin se s prav kislim obrazom sprašuje, kaj bomo naredili zdaj, saj je njegovo dve leti staro dirkalno kolo, prav pred tednom (popravljeno) prišlo iz servisa. Kaj si misliti o človeku, ki otroku ukrade kolo?

Kraja se je zgodila ponoči. Očitno je moral nekdo dobro opazovati, nato pa priti s kombijem in kleščami za železo. Nič kaj prijeten občutek ni, ko se zaveš, da je nekdo vstopil čez tvoja vrata s slabimi nameni. Poleg tega se je moral še sprehoditi po poti do hiše in to verjetno vsaj dvakrat, če ni imel pomočnika. Izguba občutka varnosti je največja škoda omenjene kraje. Kakšno rabljeno kolo bomo že morali kupiti, kaj pa se bomo spomnili glede varnosti? Ključavnico tu in tam, psa, luč s senzorjem, kamero? Vse to si je moč omisliti ampak, ali ne gre bolj za lastni občutek, kot resnično zaščito?

Očitno bom danes tudi slabo spal. Premleval bom, kaj moram storiti, da se občutek varnosti spet vrne, ali morda bolje, koliko časa mora miniti, da bo šel neljubi dogodek v pozabo.

V zanimivem času živimo. Nekoč so se lahko idejni nasprotniki na kakšni seji hudo sporekli, ko pa je bilo sestanka konec, so družno odšli na kavo v bližnjo gostilno. To seveda ni pomenilo, da so zgladili medsebojna nasprotja. Ne, le način komuniciranja je bil drugačen. Na nek način so ločili svoje idejne zadržke do drugega, od zasebnega pogleda. Gospodje, ki so se znali sicer precej glasno pogovarjati, so ob gostilniški mizi brez težav razpravljali o vsakdanjostih kot so vrtnarjenje ali gobarjenje. Ampak to so bili bržčas drugi časi in tudi drugi ljudje, ki so imeli tudi sposobnost empatije. Ni jim bilo tuje nasprotnikovo zavzemanje za njegovo stvar, pa čeprav so sami mislili drugače.

Danes je drugače. Ko se dva spreta na idejnem področju, le stežka krotita svoja čustva tudi na osebnem. Kako naj drugače razumemo »bitke« kulturnikov, ki se zadnje čase »obstreljujejo« celo s pesmimi. Ne gre za kakšne koncizne in presežne umotvore, bolj za pritlehno cinične žaljivke. Če je bil Prešeren Kopitarju gosposko piker, je danes Novak Turku samo še otročje užaljen. Če ima prvi za sabo nekaj moško humornega ima drugi zgolj še nekaj opisno ilustrativnega besednega premetavanja. Stavim, da bi g. Novak v (jasno satirični) pesmi o našem radiu, gotovo uporabil besedo stranišče, ker se pač rima na Ognjišče... Bi ta dva gospoda (Boris A. Novak in Boštjan M. Turk) lahko šla skupaj na kafe in ob tem pozabila na ideološke delitve? Močno dvomim.

Če so si nekoč nasproti stali gospodje s klobuki, jih je družba cenila zaradi njihovih del, potem si danes nasproti stojijo tisti, ki sejejo hudobijo in tisti, ki jo morajo prenašati. In na ulici se med seboj niti ne pozdravijo. Nasprotno, če jih ne bi nihče videl, bi kdo koga verjetno tudi udaril.