Praznik sv. Rešnjega telesa in krvi je vedno na četrtek, drugi teden po Binkoštih. Zanj je značilna predvsem telovska procesija, ko ljudje poromamo med polja in travnike, kjer so postavljeni oltarji. Vedno se prebere evangelij in nato prosi blagoslova, rodovitnosti, pa da bi nam bila prihranjena huda ura, stiske in vojne. Posebno lepo je, ko se zberejo ljudje vsak v svojem kraju in molijo za blagoslov. Blagoslov etimološko pomeni blago, milo, lepo govoriti o nečem ali nekom. Tako že z besedami pokažemo notranjo ubranost, hvaležnost in prošnjo nebeškemu Očetu.

Iz cerkve na prosto.

Med hiše in bloke...

Na travnik ob kozolcu...

Prosit blagoslova, ki ga še kako potrebujemo...

Konec šolskega leta se bliža. Ta s seboj prinese različne »slasti« zaključnih nastopov in piknikov, srečanj in pogovorov. Zaključni nastop v glasbeni šoli je bil nekaj manj posrečenega. Ne, ne, otroci so igrali čisto starosti in letniku primerno, le učitelji so jih nanizali tako, da je bil koncert dolg skoraj dve uri. Lahko mi verjamete, da je to že na meji tistega, kar človek zdrži.

Nastopajoči in publika (starši) so se dobro držali in na koncu je zazvenel burni aplavz (morda še bolj ker je bilo konec), jaz pa sem razmišljal o tem katera je tista dolžina, ki omogoča zbrano poslušanje. Nogometna tekma traja dvakrat po 45 minut in če igralci niso uspešni, igrajo še podaljške. Če pogledamo koncerte zabavne in tudi klasične glasbe, so ti praviloma dolgi več kot eno uro. Če so krajši se ljudje lahko razburijo, da so plačali preveč. Šolska ura je dolga 45 minut in na koncu so tako učitelji kot učenci večinoma hvaležni za 15 minut odmora. Radijska pa tudi televizijska informativna oddaja traja pol ure, pa je kdaj že predolga, čeprav želimo biti dobro informirani. Dobra nedeljska pridiga naj bi trajala okoli 10 minut, kar je več je od hudega (znajo pripomniti kakšni homiletiki). Povprečna dolžina zabavne pesmi je kake tri minute, če je pesem daljša je redko uspešnica. V tem tednu smo imeli radijsko izobraževanje in tam so nam povedali, da je govorna intervencija z vsemi dodatki in glasbenimi medklici, lahko dolga minuto in pol. Če je daljša, se začnejo ljudje dolgočasiti in preklopijo na drugo postajo.

In zdaj smo pri minuti in pol. Magična številka. Kako v 90 sekund stisniti vse informacije, ki jih želimo povedati? Težko, a da se da, smo tudi preverili. To minutko in pol je treba razdeliti še na tri dele in če smo spretni zaključiti šalo, duhovitostjo, ali vsaj nečem, kar pelje proti vrhu.

Tako pravi diktat moderne radijske doktrine, vse kar je drugače, je zastarela šola… In redne oddaje s svojo minutažo, so »kamen okoli vratu radijskega medija«.

In zdaj na začetek. Zakaj so starši na koncertu vztrajali skoraj dve uri? Zakaj morajo učenci sedeti pri pouku 45 minut na šolsko uro? Verjetno ne zato, da bi se po več kot minuti in pol dolgočasili. Gre torej tudi za vzgojo, gre za težo neke oddaje, za izmenjavo mnenj, ki jih ne moremo izraziti na hitro v 90. sekundah. Če je naša edina naloga, da zabavamo, potem je meja, do katere lahko gremo res verjetno dobra minuta, če pa želimo ob tem še izobraževati in informirati, potem moramo meriti tudi z vatli na katerih ne piše 1:30.

Včasih se zgodi, da imamo v nekoga veliko zaupanje. Cenimo njegovo besedo, njegove poglede, dejanja, še sploh, ker je sodelovanje po našem prepričanju zgledno, če ne celo odlično. Takega človeka v družbi brez zadrege imenujemo celo prijatelja, pa čeprav imamo, roko na srce, z njim le dober poslovni odnos.

Ker je Slovenija tako majhna, da se po nekaj vmesnih osebah vsi poznamo, pa nam lahko včasih naplavi kakšno informacijo, ki vse skupaj postavi v popolnoma drugačen kontekst. Dober poslovni partner, do katerega gojimo celo odnos simpatije, se v zaprti družbi, izkaže za našega zadrtega nasprotnika. Moti ga sto stvari, o katerih nam ni nikoli potarnal, o katerih nas ni nikoli povprašal, so ga pa očitno toliko razdražile, da je začel o nas širiti zlonamerne govorice. Očitno vztraja z nami le zaradi koristi. In ko take informacije zaokrožijo, najprej nastopijo presenečenja in nejevera, nato pa razočaranje, morda celo osramočenost in žalost.

Kje se konča odkritost in začne igra? Kdaj je v nasmehu in nedolžni šali posmeh? Kako naj se zdaj jaz vedem do njega? In če parafraziram vse skupaj v pesem, bi ta bržčas zvenela takole:

Med iskrenimi ljudmi

se nikoli ne zgodi, da zmaga laž,

pri vseh drugih pa velja,

da je nekaj slabega, če preveč priznaš

in odkar ta svet stoji,

so na njem živeli ti in ti,

človek bližnjega spozna,

ko ga ta enkrat izda,

do takrat pa malo veš.

Med iskrenimi ljudmi,

so preproste vse reči,

kot jasen dan.

Se pa najde marsikdo,

ki se zdi mu prepusto,

če je svet ubran.

In če misliš tudi ti,

da je dolgčas brez laži,

pojdi raje z njo,

naj se z dnevom jutrišnjim,

med iskrenimi ljudmi zbudim…

Če hočete postati slabe volje, prebirajte komentarje pod časniškimi in blogovskimi zapisi. Toliko neizobraženih, neargumentiranih, enostranskih, navijaških, sovražnih, sikajočih besed, res težko najdeš drugje kot na spletu. Anonimnost gosti kačo na prsih. Spletne komentarje bi lahko enkrat proučili iz vidika psihopatologije našega naroda. Prepričan sem, da bi bili rezultati zastrašujoči…

Slovenci v času totalitarizma nismo smeli odkrito govoriti in zdaj se nam zdi, da moramo vse za nazaj nadoknaditi. To se še bolj kot odaslim pozna mladini, ki besed ne »špara«. Nič nam ni sveto, v vsakem jajcu je dlaka, ni ne osebe ne dogodka, kjer bi se lahko poenotili. Pardon, ne poenotili, samo da bi v nečem vsi našli nekaj dobrega ali vsaj nič slabega. A tega ni, kot da bi iskali perpetuum mobile.

Enkrat bi si morali vzeti k srcu staro antično misel, ki pravi, če nimaš povedati nič dobrega, molči. Spletene komentarje bi v tej luči lahko enostavno ukinili. Mislim, da bi tiste dni ljudje lažje spali.

PS Da se razumemo, govorim o komentarjih in ne o zapisih...

Za kongres SD-ja v Kočevju (ali ni simbolično, kje so se zbrali 2. junija?) je veljalo vsaj tako zanimanje kot za zadnji jugoslovanski kongres partije v Beogradu. Na koncu je bil vihar v kozarcu pomirjen in na kapitanski položaj se je zavihtel Igor Lukšič.

Nekdanja partija je na poti v varne Jankovićeve nedri, kjer bo zdaj bolj kooperativna in opozicijsko dosledna. Pahor pa bo kandidiral za predsednika in hodil v zelje Danilu Türku, znal pa bi dobiti več glasov od Zvera… Zakaj? Ker je doslej naredil več za svojo predvolilno kampanjo od njega (Zvera kot da ni in tudi njegova kampanja je skrajno bleda) in je verjetno na levi in desni bolj sprejemljiv od zdajšnjega politkomisarja.

Trenutno torej za politične zdrahe skrbi predvsem levica. Eno samo prerekanje jih je in »nadmudrivanje«. Kdo bo kje koga in kdo s kom, pa kdo bo koga podprl in kdo je komu že napisal poslovilni govor…

Da je temu tako so demonstrirali še upokojeni partijski kadri v Olimpijskem komiteji, ki so skuhali prav dobro afero ob Planiški kandidaturi za svetovno prvenstvo. Kot v kakšni stari kriminalki, s pištolo in likom FBI agenta. Človeku, ki že 31 let sedi na predsedniškem stolčku Olimpijskega komiteja (to je tisti z rokami v žepih iz Roga), res ne zmanjka domišljije.

Če ne bi bilo partije in njenih naslednikov, bi bila prva junijska sobota res dolgočasna.