Čestitam Katoliškim laikom Slovenije, ki so po slabih 14 dneh le uspeli izdati izjavo o sovražnem govoru Svetlane Makarovič v intervjuju na Siolu (ni čudno, da ni kaj dosti od takega združenja, če pa za izjavo na eni tipkani strani potrebujejo toliko časa…). Dolgo se ni nihče oglasil, vsi so se samo zgražali, glas združenja pa je pač nekaj drugega kot zapis na blogu… Torej bolje pozno kot ne. Zdaj čakamo na ukrepanje pristojnih, saj javno spodbujati sovraštvo do drugih pelje v pogrome, spomnimo se judov v nacistični Nemčiji, kjer je bila tudi državljanska dolžnost podpirati proti judovske ukrepe. Ampak to o zamudah pri odzivanju na katoliški strani, je šele pol zgodbe.
Takoj se je seveda ponovila znana korporativna zgodba slovenskih medijev. Na Ognjišču smo novico objavili ob 15.39, MMC portal RTV je izjavo povzel ob 17. 31, na Žurnalu 24 so jo povzeli ob 19. 57, najdem jo tudi na casnik.si, drugje pa iščem zaman. Na STA ni, Delo nič, Siol seveda ne, že zato ker so oni objavili intervju, Dnevnik ne, 24ur tudi ne…
574 novinarjev je pred leti podpisalo neko fantomsko izjavo o novinarski svobodi pri nas in o vtikanju politike v njihovo delo. Pa kje so zdaj ti novinarji, kje je bil njihov glas v zadnjih štirinajstih dneh? Je kdo kaj pojamral, da je gospa vseeno šla čez mejo dobrega okusa? Jo je kdo javno izpostavil v svojem mediju? Nič kaj se ne spomnim.
Si pa skoraj upam predvideti kako se bodo stvari odvijale naprej. Najprej se bodo ljudje malo hudovali (nekateri), potem jo bo nekdo vzel v bran, potem se bo začelo zmanjševati pomen njenih besed, končno bodo ugotovili, da se je samo »malo preveč razvnela« (kot kdo že v Dražgošah?) in končno bo vse skupaj pometeno pod preprogo, saj je danes pač nekaj normalnega, da se spraviš nad katolike, oz jih vsaj ignoriraš.
No, tak scenarij je mogoč v primeru, da bo gospa Svetlana tiho, kajti če bo odprla svoj kljun, potem pač ne bo tako, saj bo v svoji maniri povedala še kaj hujšega. In takrat bi se pa ta zgodba lahko drugače končala, saj se dolgo držati stvari pod preprogo, pač več ne da. In katoliški laiki s svojo izjavo, so lahko gospo še dodatno razdražili. Jim bo že pokazala, mrham!!!

Našemu predsedniku vsaj tega ne moremo očitati, da je dolgočasen (no, morda razen govorne dikcije). Vedno se spomni kaj zabavnega, kaj takega, kar preusmeri pozornost. Tako je zdaj namesto, da bi podelil mandatarski mandat tistemu, ki bi znal sestaviti koalicijo, vztrajno tiplje naokoli. Iz rokava je povlekel novo osebo, finančnika, ki je že leta 1992 rušil desno vlado pod vodstvom Lojzeta Peterleta. Vsi smo pričakovali direkten napad na gol, da se tekma iskanja pravega mandatarja čimprej konča in da dobimo trdno vlado, naš predsednik pa se je odločil še za malo preigravanja, dribljanja in političnega marketinga. Je to iskanje ali izgubljanje časa? Kdo bi Voljča lahko podprl? Jankovič pravi, da bi ga, vendar pa sam potem v vladi ne bi sodeloval (je v tem odgovoru malo grenkobe?). Janša ga gotovo ne bo podprl, SLS in Nsi najverjetneje tudi ne. Lista Gregorja Viranta? Nisem prepričan, če je Voljč ravno strokovnjak po njihovih, sredinskih načelih. SD se še noče izjasniti, kar pomeni, da je predsednikova poteza presenetila tudi njih, vendar pa si lahko mislimo, da bi Voljča bržčas podprli (seveda, ker so tako rekli strici). DESUS? Bi bil Erjavec za mandatarja, ki je bančnik in je navajen tudi tako razmišljati, glede na to, da se sami deklarirajo za socialno stranko?
Če potegnemo črto se zdi, da smo še vedno pri tisti usodni 44:44 varianti. Ne kaže na preboj, ne kaže na kakšno posebno taktiko, razen če nima predsednik še kakšnega aduta v rokavu. No, če ga ima, naj ga za Božjo voljo že enkrat pokaže, da se ne bomo samo nasmihali ob njegovih izbirah...

Prijatelj je tisti, ki ostane, ko vsem se že mudi…, pravi besedilo neke pesmi. Nekaj je na tem. Na prijatelja se je moč zanesti in ga prositi za uslugo tudi v trenutkih preizkušnje. Nekatera prijateljstva smo ohranili še iz otroštva. Sam imam vsaj tri prijatelje s katerimi smo bili skupaj še v vrtcu, eden je poročna priča. Zanimivo, da se srednješolska in fakultetna prijateljstva niso bolj obdržala. Bržčas so bila bolj strokovne narave. Ne rečem, da kdaj ne srečam kakega sošolca a težko bi mu rekel kaj več kot znanec, pa čeprav smo skupaj preživeli marsikatero uro.
Značilno je, da vsako življenjsko obdobje prinese nove znance in kolege, ki lahko postanejo tudi prijatelji. To je največkrat odvisno od skupnih stičnih točk, ki jih prepoznamo med seboj. V zadnjih letih so to skupni interesi in otroci. Če se med njimi splete prijateljstvo, je tudi za starejše mnogo lažje.
Prijateljstvo je kot pajčevina po kateri plezamo in na njej tvorimo kroge.
Zelo važno pa je skrbeti za prijateljstva, da ne zamrejo. Kot rože jih je treba zalivati, se z njimi pogovarjati, jih negovati, potem zacvetijo. Če ne, ovenijo. In v nas se naseli praznina, ki je sprva ne opazimo. A kljub temu vsak prijatelj ima košček nas in mi košček njega. Življenju bi nekaj bistvenega manjkalo brez prijateljev.

Sveti Jakob mi kar ne gre iz glave. Izkoriščamo zadnje dneve pred spremembo vremena in… iščemo barve. Tik pred sončnim zahodom je najlepše. Vse se obarva v rdeče tone in skoraj bi pomislil, da smo sredi septembra in ne v januarju. Žal magični trenutek ne traja dolgo, morda 10 minut. Potem se sonce poslovi in zarja oznanja, da je dneva nepreklicno konec. Že tako nizka temperatura se še spusti in dobro je treba stopiti, da se človek ogreje. Kljub mrazu pa greje obogatena notranjost. Kdor hoče res videti, se mora potopiti v globino. Vtisi s povrhnjice se izmijejo, kot umazanija pod vodo…

Izjemen pogled na levo in desno, sv. Jakob pa kot kralj na hribu...

Zlato rdeča jesen sredi trde zime...

In še portret na travi, ki jo zobljejo plameni zahajajočega sonca...

V Stični sva preživela dva nepozabna dneva. Pravzaprav smo preživeli, saj so bile to duhovne vaje z otroškim varstvom. 14 parov iz vse Slovenije si je v januarskem terminu prizadevalo za boljši zakon med starodavnimi zidovi stiške opatije. Spodbudno okolje, čas za sozakonca, duhovno spremstvo, pričevanja drugih, vse to je pustilo sadove. Domov sva se vrnila lažja in duhovno okrepljena.

Že nekaj časa razmišljam o tem, da imamo tečaje in šole za vse mogoče stvari od tega, kako sam priklopiti televizor, do postavljanja internetnih strani, od mizarskih kvalifikacij do tečaja plavanja. Vse to so hvalevredna izobraževanja, ki človeku znajo prihraniti marsikatero težavo. Kaj pa šola za uspešen zakon? Seveda nekaj tega obstaja na predzakonski stopnji zahvaljujoč prizadevnim jezuitom, ampak je to dovolj? Kdo bo moške naučil uspešne komunikacije z ženo in obratno? Kdo bo zakoncema povedal kako in kdaj morata popustiti, kdaj je odnos ljubeč in kaj nama pomenijo otroci?
Vse to so znanja, ki so nujna, a o njih v obveznih šolskih programih ne izvemo nič ali skoraj nič. Je torej čudno, če razpade polovica zakonov? Kolikor v odnos vložiš, toliko lahko pričakuješ. Če vedno na prvo mesto postavljaš sebe in svoje potrebe, na ostale v družini pa ne pomisliš, je to dobro? To je le nekaj vprašanj, ki se mi postavljajo. Pa sploh nismo govorili o tem, to so le smernice, ki pripeljejo do zavedanja, da so duhovne vaje potrebne.

Kako vse skupaj izgleda? Po zajtrku je kratek nagovor, ki ponudi izhodišča za pogovor med zakoncema. Ta dva potem odideta na »samo«, bodisi na sprehod, v kapelo, meditativni park… in se pogovarjata. Predvsem govorita. Besede naplavijo neizrečene bolečine, težave, osebne poglede. Te soočita in v pogovoru se najde veliko rešitev. Ker so otroci v varstvu, je pogovor res lahko brezskrben in osredotočen res samo nanju. Po kosilu in krajšem počitku se vse skupaj ponovi. Zvečer je še podelitev izkušenj parov drugim v skupini. Kako zdravilno deluje, ko slišiš, da so še ljudje, ki si prizadevajo za pristne krščanske vrednote ljubezni, spoštovanja, družinske molitve… Naslednji dan nova tema in nov pogovor. Kolikokrat se doma lahko na tak način pogovarjava? Lastna izkušnja je, da zelo redko, če sploh kdaj. Zato ostanejo besede neizrečene in takrat, ko ne misliva, izbruhnejo na plano. Takrat lahko ranijo, koga tudi težko. Kakorkoli tak konec tedna močno priporočam vsem, ki bi radi naredili nekaj za vaš zakon.