Pravzaprav še nisem povabil k spremljanju bloga oddaje Moja zgodba, ki ga prav tako urejam. Že osem let (od 2005) zbiramo osebna pričevanja o totralitarizmih in osamosvajanju Slovenije.

Projekt Moja zgodba nastaja v sodelovanju med Muzejem novejše zgodovine Slovenije,Študijskim centrom za narodno spravo, Komisijo vlade republike Slovenije za izvajanje zakona o popravi krivic in radiem Ognjišče.

Gre za raziskovalno, dokumentacijsko središče, v katerem odkrivamo, zapisujemo, snemamo, raziskujemo in predstavljamo življenjske usode, ki jih je na različne načine prizadel totalitarni teror 20. stoletja in njegove posledice na slovenskem ozemlju, med izseljenci, zdomci, emigranti in imigranti, med domačini in prišleki. V središču dialoške pozornosti so vsi, ki so uspeli preseči travmatske udarce usode s svojo odločitvijo za spravno konverzijo, odpuščanje, za aktivno preseganje zla in tragedij s spravno ljubeznijo.

Drugi del ohranjanja zgodovinskega spomina se dotika zgodb, zapisov in dokumentacije o vseh, ki so kakorkoli prispevali k razvoju slovenske suverenosti, državnosti. Posebna pozornost velja tistim, ki so s svojim delovanjem in zavzemanjem prispevali k slovenskemu deležu v svetovni zakladnici demokratične civilizacije, k ohranjanju in razvoju klasičnih ustvarjalnih in duhovnih izročil. Bogat arhiv zaenkrat še nezavedenih oddaj pa je dostopen direktno v našem audio arhivu.

Oddajam Moja zgodba lahko na valovih Radia Ognjišče prisluhnete vsako sredo ob 18.15 ali pa kadarkoli na zahtevo tule.

Danes je mednarodni dan proti otroškemu delu, ki poteka s pozivom: Naj otroci ne delajo več. Razumem. Tak dan zna biti dobro opozorilo za nas, da so otroci po svetu še vedno izkoriščani. Kar 200 milijonov po svetu jih mora prezgodaj odrasti. Vendar pa ima tak dan iz našega gledišča vsaj dve napakici. Tam, kjer bi morali biti na to pozorni, nimajo otroci od tega nič. Njihove družine pač morajo na nek način preživeti in vsake roke nekaj prispevajo. Če se mi na bogatem zahodu enkrat letno spomnimo na to, kaj smo pravzaprav storili? Nič kaj dosti…

Draga napakica pa ni več samo napakica ampak velika napaka. Namreč, če geslo »Naj otroci ne delajo več«, prevedemo v naše razmere, dobimo natanko to kar imamo, nevzgojene, lene in permisivnosti do konca zapisane generacije… Otroci naj ne delajo več?

Vlasta Nussdorfer predsednica društva za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, je zapisala, da je tudi pri nas veliko otrok, ki "pretirano delajo, so žrtve nasilja, otroci staršev alkoholikov in odvisnikov skrbijo za svojo družino, prevzemajo bremena staršev, ki niso kos starševstvu." Nedvomno so tudi pri nas alkoholiki in odvisniki, ki zanemarjajo otroke. Vsakemu od njih gredo moje simpatije, še sploh če morajo res »prevzemati bremena staršev«. Resnica za večino naših otrok pa je, da ne želijo prevzemati nobenih bremen svojih staršev, da imajo doma dva služabnika, ki jim v njihovo sobo servirata obroke, pospravljata omare in servisirata vse potrebe. In to velikokrat zavestno, zato je še kako pomembno, da upoštevamo tudi, da so otroci, ki so "zelo pomehkuženi, ki jih starši vsak korak prepeljejo z avtomobilom, ki so brez delovnih navad", kot prav tako ugotavlja Nussdorferjeva.

S sloganom se torej v naših razmerah nikakor ne morem strinjati. Otroci morajo prevzemati toliko odgovornosti, kot jih zmorejo in prav tako tudi dela. Sobotno čiščenje kopalnice ni otrokovo izkoriščanje, ampak njegova participacija pri družinskih opravilih. Da zna otrok pospraviti posodo v pomivalni stroj, ali jo morda celo oprati, ni nikakršno prelaganje bremen staršev, ki niso kos starševstvu, ampak običajna priprava na samostojno življenje.

Občutek imam, da bi nekateri radi iz otrok naredili majhne »bogece«, da jih ne bi smeli več vzgajati, da bi jim morali prepuščati, naj se odločajo v skladu s svojimi željami in voljo, skratka da jim moramo nuditi vse ob vsaki priliki. Da so to mnogi vzeli za suho zlato pričajo razmere v našem šolstvu, kjer so razmere že velikokrat neobvladljive. Zato predlagam, da geslo za Slovenijo spremenimo v »Otrokom omogočimo več dela, da bodo pridobili svoji starosti primerne delovne navade!«

 

V domovini je na dopustu misijonar Tone Kerin, ki deluje med najbolj odmaknjenimi ljudmi na Madagaskarju. V nedeljo nas je nagovoril s svojo značilno, hitro govorico in neznanskim optimizmom. »Pri nas ni recesije,« pravi Kerin. »Naši ljudje so bili vedno revni in so revni tudi zdaj…« Recesija je torej iznajdba bogatih. Malgaši pa so bogati v smehu, odkritosti in iskrenosti srca.

Tone Kerin je razgibal ljudi nedeljskega občestva z navdušenjem in podobo Kristusa, ki ji je predan. Njegova »pridiga« je bila vse kaj drugega kot običajen nedeljski nagovor. Je misijonar, ki pridiga z vsem telesom, ki gestikulira in se smeje ter našteva zgodbe, ki jim je bil priča. »Krščanstvo je veselje in svoboda,« ponovi kar nekajkrat. To so besede, ki zvenijo čisto drugače, pri nas v Evropi kot v Afriki. Med ljudmi s katerimi dela, imajo še vedno velik vpliv vaški čarovniki in s tem duhovi prednikov. Zato tam krščanstvo prinaša svobodo in nenavezanost na vraže.

Ljudi sprejema v svoji »pisarni«, ki je riževo polje. Če se hoče misijonar približati ljudem, pravi Kerin, mora z njimi delati in zato je delo z domačini način, kako se vzpostavi stik. Tako ljudje spoznajo, da beli misijonar ni gospod, ampak eden izmed njih.

V času svojega dela v misijonih je poleg bogoslužnih prostorov zgradil že nekaj deset šol za otroke, saj se zaveda, da je izobrazba ključ, ki bo te ljudi pripeljala iz revščine. Izobrazba in komunikacija. Ceste so namreč velika težava Madagaskarja. Določeni deli so v času dežja, tudi več tednov odrezani od sveta. Zato ljudje ne morejo do zdravnika drugače kot peš in je zato smrtnost velika. V vsakem veselju je tudi nekaj pelina, pove Tone Kerin, a takoj znova nadaljuje, da si je treba prizadevati za izboljšanje stanja po svojih močeh.

Zakaj je odšel v misijone, tako daleč stran od poznanih ljudi, evropskega udobja in navad? »Zaradi Kristusa in ljudi!« Odgovor je nedvoumen in ne vzbuja dvoma. Človek mora biti poklican v tako poslanstvo, da se odreče vsemu in pozabi nase. Da izgoreva za druge, brez upanja, da bo za to kdaj poplačan v človeškem smislu. Misijonarstvo je žrtvovanje in kdo se danes še žrtvuje za nepoznane ljudi?

Vsekakor bi nam nekaj tega navdušenja, ki ga je misijonar delil z nami, prišlo še kako prav tudi tukaj in zdaj. In dobre volje. In optimizma. In védenja, da nekomu ni vseeno zate…

 

Na srečanju sošolcev iz osnovne šole sem bil v teh dneh. Zanimivo je, da se skoraj 20 let nismo videvali, zadaj pa že tretjič v petih letih. Očitno je tako, da mora miniti določen čas in potem se ljudje, ki so skupaj gulili šolske klopi, spet radi vidijo… Naj bo to zgolj uvod.

Tokrat je najbolj odjeknila novica, da se nekdanja sošolka z družino seli v Avstralijo. Pravzaprav so prav danes odleteli. Za vedno.

Kaj bi se meni moralo zgoditi, da bi ravnal tako radikalno? Da bi se zavestno odločil za življenje na drugi strani zemeljske oble? Da bi zbral na kup vse kar imam, vse prodal, oddal odpoved v službi, izpisal otroke iz šole, se poslovil od prijateljev in nato pognal korenine drugje? Ne vem, če bi šlo…

Avstralija ima dodelano emigracijsko politiko. Izdajajo dovoljenja za vselitev, spodbujajo priseljevanje predvsem družin, marsikaj storijo, da bi dobili res najboljše ljudi. Sošolkin primer je pravzaprav že drugi za katerega vem. Država pa natanko ve, koliko je teh primerov. Globalizacija je take selitve še olajšala. Greš pač tja, kjer ti nudijo boljše pogoje. Če ti jezik in kulturne spremembe ne delajo preglavic, potem se lahko odločiš za tisto, kjer imaš ti največ od tega. In kjer te najbolj cenijo. In kjer vedo, da je vsak človek v sistemu pomemben.

Za stanje doma, tukaj v Sloveniji, zdajle, 21 let po osamosvojitvi, lahko z gotovostjo trdimo, da o tem nimamo pojma. Neke daljnosežne strategije, kaj bi radi na tem zelenem končku Evrope, nimamo. Prav gotovo se ne zavedamo, kaj pomeni izselitev cele družine iz države. Ne zavedamo se, kaj pomeni, da je naravni prirastek (pre)majhen, da bi omogočil dolgoročno preživetje naroda, njegovo kulturno identiteto, jezik, navade…

Mi trenutno razmišljamo parcialno. Vidimo do prvega vogala. Ko pridemo do tam, bomo razmišljali naprej, pravimo. Ali je to prav? Kje pa so tisti ljudje, ki znajo na situacijo pogledati iz višine? Ki lahko vidijo, da za tistim vogalom ni ničesar in se je zato še pred njim treba obrniti drugam? Kje so slovenski Mojzesi, ki bodo iz naše države naredili obljubljeno deželo in ne teritorij za plenjenje? Kje so tisti, ki bodo ugotovili, da so zadovoljni domači ljudje največje bogastvo in ne finančni dobiček nekega povzpetnika, prosule banke ali politične stranke?

Če bi bil jaz na tako odgovornih mestih v državi, da bi na tem področju lahko kaj naredil, potem na naši prihodnosti prav gotovo ne bi varčeval. Povsod drugod da, pri prihodnosti ne… Kajti prav lahko se zgodi, da bo prihodnost »kilova« ali pa ne bo govorila besed, ki jih razumemo.

Zbogom, Irena…

 

V petek smo se v Novem mestu poslovili od frančiškana p. Felicijana Pevca. Polna cerkev in navzočnost velikega števila sobratov v duhovništvu je pričala o njegovi vlogi v krajevni Cerkvi. 62 let mu je odmeril njegov Stvarnik, kar v današnjem jeziku pomeni, kot je v pridigi ugotovil provincial p. Stane Zore, da je umrl mlad.

S p. Felicijanom sem se verjetno prvič srečal v Novi Štifti, kamor smo mladi hodili na duhovne vaje pa na smučanje pozimi. Kasneje me je že v Novem mestu nekoč naprosil za razstavo, ki sem jo imel v samostanski knjižnici leta 1999. P. Felicijan je imel rad umetnost, še posebej grafično, ki je najbližja njemu tako ljubim knjigam. Za frančiškansko cerkev v Novem mestu sem po razstavi izdelal oltarni in procesijski križ. To je bila takrat zame čisto nova naloga in vem, da sem se je lotil zelo zavzeto, saj je bilo potrebno sodelovanje s pasarjem. Takrat sem izdelal tako načrte za križ kot izvedel poslikavo. Oltarni križ pa je bil poseben zato, ker je bil dvostranski. Na eni strani je bila Kristusova podoba na drugi pa Frančiškova.

Od takrat sva s p. Felicijanom prijateljevala na daljavo. Večkrat se je oglasil s kakšnim pismom ali voščilnico. Srečanja so bila vedno sproščena in polna humorja. Zadnjič sem ga videl lani na sprehodu, ko je ravno prečkal novomeški Kandijski most. Teža bolezni se je že poznala, a njegove dobre volj ni omajala. »Vse je slabo, le v glavi je še nekaj dobrega«, je takrat pripomnil. Da je tako hudo nisem slutil.

O vsem tem sem razmišljal na poti na pogreb, ki je bil ob 15. uri v novomeški frančiškanski cerkvi. Ko sem zavijal z avtoceste v Novo mesto, sva se z avtomobilom pred manoj vključevala v promet. Ker je vozilo na prednostni cesti stalo pred zaprtim semaforjem je bila pot prosta, a voznica v avtomobilu pred menoj ni speljala. Da stoji sem opazil, ko je že počilo. Kar polilo me je. »Je vse v redu?« Nič hujšega hvalabogu. Zvita pločevina. Napisala sva evropsko poročilo in se razšla. Šele kasneje je prišlo za menoj, da je imel avto v katerega sem se zaletel izvlečeno vlečno kljuko. Kljub temu sem se z voznim avtomobilom lahko vrnil v Ljubljano. Nekje v meni odzvanja misel, da je p. Felicijan hotel sporočiti, da je z njim vse dobro v Očetovi hiši…