V domovini je na dopustu misijonar Tone Kerin, ki deluje med najbolj odmaknjenimi ljudmi na Madagaskarju. V nedeljo nas je nagovoril s svojo značilno, hitro govorico in neznanskim optimizmom. »Pri nas ni recesije,« pravi Kerin. »Naši ljudje so bili vedno revni in so revni tudi zdaj…« Recesija je torej iznajdba bogatih. Malgaši pa so bogati v smehu, odkritosti in iskrenosti srca.

Tone Kerin je razgibal ljudi nedeljskega občestva z navdušenjem in podobo Kristusa, ki ji je predan. Njegova »pridiga« je bila vse kaj drugega kot običajen nedeljski nagovor. Je misijonar, ki pridiga z vsem telesom, ki gestikulira in se smeje ter našteva zgodbe, ki jim je bil priča. »Krščanstvo je veselje in svoboda,« ponovi kar nekajkrat. To so besede, ki zvenijo čisto drugače, pri nas v Evropi kot v Afriki. Med ljudmi s katerimi dela, imajo še vedno velik vpliv vaški čarovniki in s tem duhovi prednikov. Zato tam krščanstvo prinaša svobodo in nenavezanost na vraže.

Ljudi sprejema v svoji »pisarni«, ki je riževo polje. Če se hoče misijonar približati ljudem, pravi Kerin, mora z njimi delati in zato je delo z domačini način, kako se vzpostavi stik. Tako ljudje spoznajo, da beli misijonar ni gospod, ampak eden izmed njih.

V času svojega dela v misijonih je poleg bogoslužnih prostorov zgradil že nekaj deset šol za otroke, saj se zaveda, da je izobrazba ključ, ki bo te ljudi pripeljala iz revščine. Izobrazba in komunikacija. Ceste so namreč velika težava Madagaskarja. Določeni deli so v času dežja, tudi več tednov odrezani od sveta. Zato ljudje ne morejo do zdravnika drugače kot peš in je zato smrtnost velika. V vsakem veselju je tudi nekaj pelina, pove Tone Kerin, a takoj znova nadaljuje, da si je treba prizadevati za izboljšanje stanja po svojih močeh.

Zakaj je odšel v misijone, tako daleč stran od poznanih ljudi, evropskega udobja in navad? »Zaradi Kristusa in ljudi!« Odgovor je nedvoumen in ne vzbuja dvoma. Človek mora biti poklican v tako poslanstvo, da se odreče vsemu in pozabi nase. Da izgoreva za druge, brez upanja, da bo za to kdaj poplačan v človeškem smislu. Misijonarstvo je žrtvovanje in kdo se danes še žrtvuje za nepoznane ljudi?

Vsekakor bi nam nekaj tega navdušenja, ki ga je misijonar delil z nami, prišlo še kako prav tudi tukaj in zdaj. In dobre volje. In optimizma. In védenja, da nekomu ni vseeno zate…