Včasih, takole na začetku poletja ugotoviš, da je veliko stvari, ki govorijo glasneje od dnevne politike. Ugotoviš, da je veliko več stvari, ki nas povezujejo, od tistih, ki nam postavljajo meje. Takrat se zazdi, da je bolje zapisati kakšno besedo manj in pustiti naj govori tišina.

Ali pa namesto nje poveš kaj nepričakovanega. Morda o vonju pokošene trave ali zrelih malinah, morda o kolesarskem izletu z otroki ali prekrasnem jurčku, ki si ga odkril na potepu po gozdu. Zakaj si ves čas levji delež naše pozornosti reže politika? Je človek res samo Homo politicus?

Pozna se, da se bliža čas dopusta, blagoslovljeni čas miru, ko nagovarja le drugačna okolica z množico vonjav in dražljajev. Dnevna rutina odide in čas je za drugačno potrošništvo, potrošništvo soljudi. Vsi prijazni sedimo okoli mize, govorimo o življenju od katerega smo pobegnili. Veliko se smejemo, včasih le strmimo v obzorje, tja kjer se stikata modrina morja in modrina neba…

V petek bo 29. junij, ki je za Slovence simbolno izjemno močan dan. Iz več vidikov…

Praznik apostolov Petra in Pavla nam naklanja novih delavcev v Gospodovem vinogradu. Letos jih je samo 7 (sedem). To je najmanj v zgodovini odkar dokumentarno spremljamo število novih maš na Slovenskem. Tudi enega novomašnika letos nimata mariborska nadškofija in novomeška škofija. Le sedem mladih te generacije je odgovorilo na Božji klic. Cerkev bo morala udariti plat zvona. Verniki se bomo morali vprašati, kaj se bo zgodilo v nekaj letih, ko se bodo starejši poslovili, njihovih naslednikov pa ne bo. Kdo bo stopil na njihovo mesto?

Novomašniki naj bodo podobni svetniškemu škofu Frideriku Baragi, ki se je 29. junija 1797 rodil v Dobrniču na Dolenjskem in je večino svojega življenja posvetil severnoameriškim Indijancem. To je drugi simbol tega dne. Baraga je znamenje, kako lahko iz malega naroda zraste mogočna mladika, ki sveti tudi mnogo večjim ljudstvom. Njegova kulturna zapuščina še danes osupne, saj je za Indijance napisal šest knjig med njimi slovar in slovnico. Vloga slovenskega duhovnika je bila vedno tudi v tem, da je bil branik slovenske kulture.

29. junija leta 1991 je v Sloveniji divjala vojna. Na Škofijah je močno pokalo, poveljnik mariborskega korpusa je zagrozil, da bo Maribor pognal v zrak. Ampak Slovenci smo takrat že dokazali, da se ne bomo dali. Armada je bila blokirana. Najbolj jo je presenetilo, kako je bila v nekaj urah popolnoma odrezana od svojih poveljstev, hrane in elektrike. Enotni smo ubranili svojo suverenost.

Inženir vsega takratnega dogajanja, tisti ki je vlekel vrvice iz ozadja pa se je 29. junija leta 2001, ob enih in 20 minut zjutraj znašel v zaporu haaškega sodišča za vojne zločine...Simbolično ni kaj. Zdaj že pokojni Slobodan Miloševič je postal prvi predsednik neke države, ki so mu sodili zaradi vojnih zločinov.

In ko smo že pri vojnih zločinih se ustavimo še pri 29. juniju leta 1945. Od zmage pijani partizani so v neštevilna brezna po naši domovini še vedno vozili premagance, ki so se jim odrekli zahodni zavezniki. Ni bilo sodišč, pravo ni delovalo, bili so samo naši in njihovi. Od eksekutorjev niso obsodili nikogar, še več država še vedno ni zmogla formalne obsodbe takratnega dogajanja in pokopa vseh žrtev, ki nepietetno ležijo v številnih množičnih grobiščih.

29. junij je torej simbolen dan za Slovence. Od velikega veselja, do velike žalosti nas vodijo dogodki tega dne. Kaj se bomo iz njih naučili? Kakšno mero bomo vzeli temu dnevu? Vsak bo sodil po sebi. Čas je, da si povemo resnico, kajti resnica je vendarle samo ena, ostalo so samo pogledi nanjo. Razumemo lahko, tudi oprostimo, a pozabiti ne smemo! Zgodovinski spomin mora ostati. To je temelj družbe, naroda. To je naš zgodovina. Kakršna koli že je...je naša!

Naslednje besedilo nam je poslal slikar in literat Janez Medvešek v razmislek in za lepše doživljanje praznika. Tudi vam ga privoščim:

Danes je PRAZNIK - DAN DRŽAVNOSTI. Naša, kot nebesa lepa domovina, ki smo ji takrat v začetku devetdesetih s srcem, ponosom in žarom naredili temelje – PRAZNUJE!

Je še kaj ponosa in žara v naših srcih? Smo v čast in ponos naši mladi domovini izobesili zastavo, tako, da lahko vsi mimoidoči vidijo, da MI praznujemo? Bomo za kosilo ali na izletu, v ta namen, tako kot je navada za vsak rojstni dan - nazdravili s kozarci v katerih bo naše, od sonca obsijano in od Boga in narave dano dobro vino?

Ji bomo zaželeli NA ZDRAVJE, MOJA LEPA DOMOVINA?

DAJMO, SLOVENCI! Le eno domovino imamo! Lépo, da ji ni para daleč naokoli. Rojeno iz tisočletne želje po našem, svojem! Domovino, za katero so v bližnji in daljni preteklosti mnogi brezmejno trpeli. Tarnamo, da ni vse, kot bi moralo biti. Kje pa na temu zmešanemu svetu je? Če si bomo vsi želeli in prizadevali, da bo bolje, potem tako bo! Le voljo moramo imeti. Vsaj malo tistega žara, ki smo ga imeli v devetdesetih nam manjka. Tistega žara in močne volje, ki je kar puhtel iz nas v tistih prelomnih in odločilnih dneh, ko smo naredili tisti, kot majhen otrok, prvi korak. Uspelo nam je, USPELO. Zato, da, zato zdaj praznujemo !!!

Praznujemo vsi, ki govorimo in mislimo po naše, SLOVENSKO, vsi, ki nam ni vseeno, kaj bo jutri. Vsi, ki nam požene kri po žilah, ko slišimo našo pesem, našo besedo in si dan za dnem ogledujemo ped za pedjo naše lepe domovine, NAŠ DOM, LJUDJE! Praznujmo… Praznujmo sanje, ki so jih sanjale generacije naših dedov. In mi smo prvi, ki smo se zbudili v svobodni Sloveniji. Gledam in zavidam sosedom. Pravzaprav vsem. Zastave na vsakem koraku, zavednost in pripadnost je na drugačnem nivoju, kot pri nas. Nekje smo zavili s poti… Ampak kje…?

Namerno uničujemo našo kulturno dediščino, kozolce, mline, kašče, Plečnikov biser cerkev sv. Mihaela na Barju dobesedno razpada, uničujemo tovarne, trgovine, naše imetje… Vse sosedovo je suho zlato in vse naše nič vredno… Padli smo v neko monotonijo in sivino in vsem je vse vseeno.

Nekoč smo sanjali, da bomo mala Švica in sanje so dovoljene... In jaz, Slovenci še vedno sanjam. No, prebujam se in vidim, da ta izba okoli mene ni raj. Ampak se vsaj prebujam. In danes sem izobesil zastavo. Našo, slovensko. To je najmanj, kar lahko storim. Nekje moram začeti.

Da… nekje. Najbolje, da pri sebi. Tudi jaz sem kriv, da ta izba ni raj. Ampak nekje v meni tli lučka. Pa v mnogih izmed vas tudi. In veliko lučk na kupu je plamen. Rad bi, da bi se vsi prebudili in da bi v nas spet sijal tisti mogočen plamen, kot je sijal tiste dni, ko smo se zmenili, da gremo na svoje. V svoj dom, ki bo lep kot sanje in bo nad vrati svetleč napis SLOVENIJA.

Dom imamo. Napis je še nad vrati, le obrisati in očistiti ga bo potrebno. Obesimo vsaj zastavo. Hiša, na kateri je zastava je lepša, - praznuje. In prebivalci v njej tudi. Kaj pa če bi bil danes na praznik zadnji ponedeljek po predolgi veselici? In kako lepo bi bilo, ko bi v torek v ropotarnici poiskali tisti lep, že malo zaprašen napis – SLOVENIJA MOJA DEŽELA. Pa ne zaradi sosedov. Zaradi nas, Slovenci! Mnogo ljudi ga bo videlo – prvič. In niti razumelo ga ne bo popolnoma, ker ni v njem nobene angleške besede… SLOVENIJA MOJA DEŽELA… Naj te očistim rje in zakličem radosten, Vse najboljše domovina!

Dr. Zmaga Kumer je zapisala: "Ko smo po stoletjih uresničili svojo pravico do samostojne državnosti, kar nam gre po božjih in človeških postavah, smo doživeli nasprotovanje. Svet nam je odrekal to, kar so si drugi narodi priznavali kot samoumevno. Ko smo upali s plebiscitom izpovedati, da hočemo postati neodvisni in smo svojo samostojnost razglasili, so padli po nas s silo. Toda takrat smo imeli ljudi, pogumne in sposobne za odpor, zato se je zgodilo, da smo kakor David s fračo premagali Golijata, ki se je postavljal z mečem…"

Dr. Janez Bernik, nekdanji predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti je zapisal: "Prihodnost našega naroda in naše države je v prihodnje odvisna predvsem od nas samih, od nas vseh. Številčna majhnost ne bo mogla resno ogroziti pozitivnih hotenj Slovencev, niti stremljenj po višji kakovosti v vseh območjih življenja posameznikov in skupnosti, če bomo delovali skupaj. Sprostitev ustvarjalnih energij ostaja glavna zapoved, hkrati pa upanje za uspešno sožitje z drugimi narodi v evropskih tudi kulturnih povezavah."

"Danes sedimo za isto mizo z drugimi narodi sveta, tudi z najštevilčnešimi in najmogočnejšimi, in vsakomur lahko mirno pogledamo v oči. Naša kultura in blaginja nista plačani s tujimi žulji in tujo krvjo. Ponosni smo lahko na svoj miroljuben odnos do ostalih narodov. Ne pozabimo tega, ko se sprašujemo, kaj lahko nudimo mednarodni skupnosti, ki išče pot do miroljubnega sožitja." To so besede nekdanjega premiera in ministra dr. Andreja Bajuka!

"Ob preobrazbi v Sloveniji se je dogodil čudež nad čudeži: iz ruševin propadlega režima je vstala samostojna slovenska država. Prvič v zgodovini se je zgodilo, o čemer so naši očetje stoletja sanjali, a si tega niti največji optimisti med njimi, niso upali verjeti. Če sem torej maloverni Tomaž, od tistega časa verujem, da je Duh tisti, ki usmerja in veje nad človeško zgodovino. Od takrat verujem v vsenavzočnost Svetega Duha", je zapisal akademik dr. Kajetan Gantar.

"Slovenščina je najbolj pristni izraz slovenskega duha in hkrati posoda v kateri so shranjeni njegovi najboljši dosežki." To je misel Janeza Gradišnika znanega jezikoslovca in prevajalca, ki nadaljuje: "Jezik in narodnost sta v posebnem razmerju, povezana med seboj in odvisna drug od drugega. Nobenega dvoma ni, da nas je slovenščina ohranila kot Slovence. Malo pomenijo ob njej razne za nas značilne šege in navade, malo razne oblike vsakdanjega življenja, jezik vendarle ostaja tisto, s čimer se najbolj razlikujemo od drugih narodov."

Vse najboljše domovina in vsi njeni prebivalci!

Včasih me kakšna stvar »spravi na obrate«. Nisem ravno tip, ki bi jezo kuhal dolgo, ko pa prime, prime hitro in potem tako tudi popusti. Nestrpnež o katerem piše Irena Rupar iz podjetja Viral, ki izdeluje pralne plenice pod prepoznavno blagovno znamko: Plenice Racman, pa me še vedno malo zbada, čeprav se ohlajam že od trenutka, ko sem prebral pismo z opisom nadlegovanja oz nenavadno poslovno diskreditacijo.

Ker sem o pritiskih na Iskreni.net že nekaj napisal, bi se tokrat ustavil le ob nastopu dr. Vesne Leskovšek. Ta je na tiskovni konferenci izjavila: "Vzpostavlja se nov tip nestrpneža. Če je prej prevladovala podoba obritoglavca z boksarjem in pitbullom na vrvici, se sedaj kaže nov tip nestrpneža v vlogi družinskega človeka, ki ga srečamo na Petrolovem bencinskem servisu, plačuje z Dinners plačilno kartico in kupuje plenice Racman."

Vedno sem mislil, da smo družinski ljudje ultra strpni, saj nas k temu enostavno prisili življenjska situacija. Otroke pač moraš imeti rad, z njimi se pogovarjaš, jih skušaš kaj naučiti, z njimi preživljaš lepe in manj lepe trenutke in ne preostane ti nič drugega, kot da se obrusiš. Potem pa ti takole neka doktorica zabrusi, da si nestrpen, še več, da si nestrpen tudi zato ker tankaš na Petrolu, plačuješ s plačilno kartico in otroku menjaš plenice…

In jaz vse to delam. Še več podpiram tudi Iskreni.net in festival družin. Letos se je tam zbralo 5000 ljudi (kakih 1000 družin) in nikjer ni bilo opaziti nobenega nestrpnega transparenta. Tudi doktorice znanosti tam niso skrbele za kariero, ampak za svoje najdražje, predvsem pa niso otresale svojega dolgega jezika z namenom škodovanja, da ne rečem zavestnega laganja (ker, kaj pa je drugega zgornja statistična )…

Da, omenjena gospa, je morala nekaj najti na festivalu družin, kar ji ni bilo po godu in to je našla. Tam se ne »zbirajo romske družine z velikim številom otrok in drugi tipi “nepravih” družin, kar reproducira izključevalno ideologijo«.

Veste v kaj vodijo te ideje, ki se skrivajo za krinko znanosti? Vodijo v lov na čarovnice, le da bodo zdaj čarovnice kar družinski ljudje. Če lahko ob prvem le žalostno zavzdihnemo, saj je do čarovniških procesov pripeljalo »praznoverje«, pa ne vem kaj naj si mislim zdaj, saj nas k takemu razmišljanju silijo gospe, ki predavajo na fakulteti…? Če grem le še korak naprej bi bilo omenjeni gospe verjetno najbolj prav, če bi družinskim ljudem otroke enostavno odvzeli, ker je tam pač leglo nestrpnosti. Klasična družina očitno ni več prostor topline in ljubezni, kjer se vsi učimo strpnosti, ampak ravno nasprotno. Zato dol z njo!

Pri nas je očitno nekaj zelo narobe, da nekateri v imenu strpnosti in tolerance, ter tudi znanosti, ki ji pripadajo, prodajajo take ideje. To je direkten napad na klasično družino, v ozadju katerega se čuti velika »bolečina« lastne travme (morda ni uspela prepričati ljudi na Dinnersu, Petrolu in Viralu, da ne podpro festivala družin…), ki jo še poglablja zavrnjeni sporni družinski zakonik. Za vsem skupaj pa veje še strah, ker se bodo ideali družinskega življenja prenesli tudi naprej…