Danes je vse pospravljeno. Domače naloge so opravili brez pritoževanja, celo instrumente so zvadili brez pripomb. Nihče ne govori preveč na glas. Otroci se igrajo s pogledom na vrata. Diši po pecivu in bližajočih praznikih. Nocoj pride sv. Miklavž. Pričakovanje je v zraku. Kje se mudi dobri škof iz Mire? Krožniki so pripravljeni. Bo prišel pri zaprtih vratih ali skozi dimnik, sprašujejo otroci. »Ga bomo videli?« »Kaj bo imel oblečeno?« »Tisto veliko kapo?« »Seveda, škof nosi mitro in palico,« odgovarjamo starejši. »Pa zakaj ga še ni?« »Morda se je zamudil pri kakšni drugi družini ali pa je moral na stranišče!« »Ali gre Miklavž tudi na stranišče?« V zadregi malo pomolčim, ne vem kako imajo to urejeno nebeščani.
Končno pozvoni. Na vratih najprej zarožlja in nato se sliši petje angelov. Otroci se prestrašeno skrivajo za starejšimi. In potem ga zagledajo, dobrotnika Nikolaja. Veliko knjigo nosi v roki in ljubeznivo gleda. Njegov glas je mehak in božajoč, najmlajšega poboža po laseh in temu gre na jok. Zatem se usede in kliče enega za drugim. Vsakemu pusti zavoj, ta dobri mož. Otroci mu še zapojejo in že mora naprej. Obiskati mora še sosede in sploh ga nocoj čaka še veliko otrok.
Sredi sobe je velik kup ovojnega papirja. Otroci se igrajo, staršem pa je toplo pri srcu.

Jasno je, da nikoli več ne smemo verjeti raziskavam javnega mnenja, saj te, in to se je tokrat izdatno potrdilo, bolj kreirajo javno mnenje, kot pa ga odslikujejo. Kako je možna 10 odstotna napaka v napovedih?
Ljubljana je spet zmagala. Ko sem bil, že proti večeru, na volišču, sem bil presenečen nad množičnostjo udeležbe, ki je bila, po zagotovilih komisije nad 70 odstotna. In če toliko ljudi pride na volišča v Ljubljani, se pač zgodi scenarij, ki ga pravkar odkrivamo.
Prav naj bo tako. Zdaj je vse v rokah tistih, ki se bodo med seboj dogovorili. Mislim, da je najbolj prav, da zmagovalcem čestitamo. Zmagovalcev je tokrat več (predvsem tisti, ki so prišli v parlament in pridobili ali ohranili število glasov), nekaj je tudi poražencev, ki so izpadli iz parlamenta. Torej čestitke Jankoviću, ki je uspel volivce prepričati v svoj prav, čestitke Janši, ki je dobil več glasov kot na zadnjih volitvah, čestitke Pahorju, ker bo spet v vladi, čestitke Erjavcu, ki se bo verjetno tudi dokopal do svojega vladnega stolčka, pa Žerjavu, ki je izboljšal rezultat iz zadnjih volitev in končno Novakovi, ki je kljub vsemu uspela stranko vrniti v parlament, kar do zdaj ni uspelo še nikomer.
Nekateri pravijo da imajo volivci vedno prav, drugi pravijo, da če bi bilo to res, bi morali vse ocenjevati z enakimi merili, spet drugi pa pravijo, da imamo tako oblast, kot si jo zaslužimo.
Prihodnji dnevi bodo pestri…

Opera in balet SNG Ljubljana nas je povabila na srečanje pred odprtjem, ki bo čez teden dni. Hiša diši po novem, kar ni niti malo čudno saj so v njej še vedno delavci. Pravzaprav smo kar nekaj časa iskali, kje se sploh pride do odra, kajti vhodna vrata so bila odprta iz zadnje strani..
Na odru so sedeli direktor Brvar, minister Žekš, sekretar Školč, umetniški vodja Šurbek in še nekateri in nam razlagali, kako je treba zdaj pustiti zgodovino za nami in se posvetiti prihodnosti. Res da je bila prenova (močno pre)draga, res je da ljudje z vizualnim izgledom prizidka večinoma niso zadovoljni (kar je priznal tudi arhitekt Kobe), res da vse še ni končano, ampak danes je lep dan in čez teden dni bo ob uradnem odprtju še lepši. Prav naj bo tako. Če bo to pomenilo, da se za Opero v Ljubljani in Sloveniji po šestih sezonah začenjajo lepši časi, naj bo…
Zanimivo se mi je zdelo, da ni bilo tudi besede o akustiki, ki je svoj čas zelo burila duhove, je pa zato direktor povedal, da so pevci včeraj ob prvi vaji potočili tudi kakšno solzico ganjenosti, ker so se končno vrnili… v domačo hišo.
Program za otvoritveno slovesnost je pripravljen, zaradi »nenadnega« odprtja to ne bo predvideno operno delo, ampak skupek izbranih opernih in baletnih delov od Vedija in Stravinskega do Foersterja. Ansambel vadi, upajmo le, da bodo delavci v tednu dni končali svoja dela.

Mozartov Requiem je bil na sporedu Modrega abonmaja. V spomin na 220 letnico njegove smrti so igrali slovenski filharmoniki pod vodstvom Emmanuela Villaume in zapeli člani Slovenskega komornega zbora ter štirje solisti, ki so svoje zahtevno delo opravili zelo korektno.
Če je Mozart top avtor, vrhunska klasa, je Requiem vrhunec njegovega opusa, kljub temu, da ga ni sam dokončal, ker ga je prehitela smrt. Zapustil je nekaj skic, ki so omogočile Franzu Xaverju Süsmayerju, da je delo dokončal (in to nič šušmarsko). Osebno koncerte tega ranga nerad zamudim, kar pa bi se mi danes skoraj zgodilo.
V Hali Tivoli so namreč gostovali avstralski pevci zbrani pod naslovom The ten tenors. Na koncert v Cankarjev dom sem se odpravil z avtobusom, ki pa se je na Celovški »zataknil« že pri Stari cerkvi in se nato kar nekaj minut cijazil do naslednje postaje. Obiskovalci tivolskega dogodka so namreč naredili pravi prometni zamašek na uvozu vedno premajhnega parkirišča. Ni mi preostalo drugega, kot da sem pri Hali Tivoli izstopil in skušal kar najhitreje, s tekom, premagati razdaljo do Cankarjevega doma. Potem pa si predstavljajte človeka v obleki, ki teče čez park, mimo opere in Narodnega muzeja. V dvorano sem vstopil zadnji hip in potem na sedežu lovil sapo in izenačeval temperaturo.

Še danes se spominjam gospe iz dokumentarnega filma Jožeta Možine »Moč preživetja«, ko govori o svoji bridki usodi sirote, ki so ji partizani ubili očeta in nosečo mater. Skrb zanjo je prevzela teta, ki je bila sicer dobra, a ni bila mama. Spominjam se, da je rekla, kako je kot otrok nestrpno čakala sv. Miklavža, teta pa ji je rekla, da je njej Miklavž umrl…
Presunljivo. Kaj se usede v spominu? Naplavine kakšnih bolečin in travm te spremljajo skozi življenje?
Kot otrok seveda ni ničesar razumela, tudi tega ne, zakaj mame ni in je nikoli več ne bo… A darovi sv. Miklavža, obdarovanja, tisto pri čemer se otrokom zasvetijo oči, to se ji je neizbrisno vtisnilo v spomin. In starši so sinonim dobrote.
Nekaj podobnega se dogaja v teh dneh. Seveda še zdaleč ne tako drastično. Naš osemletnik se je pred dnevi odločil, da bo sv. Miklavžu napisal pismo, ker verjame vanj in v njegovo dobroto. Kako vendar ne bi verjel vanj, saj ga je vendar videl, je razlagal. Ja, lani in predlani ga je videl. Vsako leto pravzaprav, dokler mu seže spomin. A so mu bolj razsvetljeni sošolci začeli vsajati dvom v dobrega svetnika iz Mire. Piko na i je postavil starejši brat, ki je še okorno pisanje našel in se iz njega norčeval. Pismo sv. Miklavžu je tako končalo v smeteh, drobno srce pa je žalostno jokalo. Navznoter seveda, saj fantje žalost neradi pokažejo.
Miklavž pa je pismo v smeteh kljub temu našel in kmalu je izvedel tudi za vse zgodbe v ozadju. In kot dobri sv. Nikolaj zna, se je najprej pogovoril s starejšim bratom, ki je osramočeno priznal svoj del krivde. Nato je stopil (tako v preobleki seveda) do malega pisca s strtim srcem in mu povedal, da je pismo našel in naj ne skrbi, kajti Miklavž vsako leto znova pride. In pika. Tudi letos bo prišel za vse pridne otroke. Naj ne skrbi, saj mora v dobrotnika le verjeti. In dokler bo verjel, bo le ta prihajal in nagrajeval njegova prizadevanja za dobro.
Na razbite sanje je bil nalepljen obliž, kakšno leto bo še zdržal, potem pa… Kdo ve?