Ljudje smo hvalabogu še vedno občutljivi, ko beseda nanese na naše otroke. Dokler govorimo o pravicah odraslih, včasih tudi iz pretirane vljudnosti in da je mir v hiši, popustimo in ne rečemo nič, čeprav se z nečem globoko ne strinjamo. Ko pa se pogovarjamo o naših otrocih, postanemo bolj odločni. To je temeljno sporočilo, ki sem ga izluščil iz afere Ciciban, od začetka katere je minilo le teden dni, pa je v tem času postala predmet prvovrstne politične debate.

Starši ali zgolj »ljubeči« odrasli?

O posledicah novega socialnega inženiringa, ki nam ga vsiljujejo predlagatelji družinskega zakonika, smo se bili pripravljeni podučiti šele, ko bi nas ta postavil pred neka nova realna dejstva. Zato je afera Ciciban še kako zdravilna. Kaže se namreč, kako bodo take vsebine v nekaj letih na vseh področjih postale nekaj običajnega. Na nas pa je, da se vprašamo, ali si to res želimo?

V navodilu ob zgodbici Očka, ki jo najdemo v reviji za 6 in več letnike Ciciban, med drugim piše, »…da je za otroka najbolj važno, da ima ob sebi ljubeče odrasle…« Ne oče in mama, ampak ljubeči odrasli. Niansa je navidez minimalna a dovolj povedna. Z njo se bomo še srečali, kaže pa na to, da gre za usklajeno zgodbo, ki je del sistema integracije nekaterih vsebin v vse pore našega življenja.

Promocija istospolnosti

Ko sem se v zadnjih dneh še posebej ukvarjal s temo indoktrinacije (delati, povzročati, da kdo sprejme določeno doktrino, nazor) otrok za potrebe doseganja nekega ideološkega cilja, sem naletel na publikacijo, ki jo je leta 2007 izdalo društvo Amnesty International Slovenije z naslovom »Ljubezen je ljubezen« in je namenjena »promoviranju pravic istospolno usmerjenih mladih med mladimi«. Avtorica Maja Pan je v besedilu na več ko 40. straneh nanizala vrsto takih trditev, da zanje, celo društvo Amnesty International Slovenije ni želelo prevzeti odgovornosti, saj v kolofonu piše, da stališča avtorice, izražena v tej publikaciji, niso nujno hkrati tudi stališča Amnesty International.

Če povem na kratko, gre za še smelejša, še bolj odkrita stališča, ki nadaljujejo zgodbo iz Cicibana in jo ponujajo v obliki delavnic otrokom višjih razredov osemletke in srednješolcem. Mimogrede, publikacija je bila natisnjena s pomočjo sredstev Ministrstva za šolstvo in šport, Urada za mladino in je tudi priporočena učiteljem, kot učno gradivo za poučevanje državljanske vzgoje v osnovnih šolah.

Relativizacija lastnega spola

Namen omenjene publikacije »Ljubezen je ljubezen«, je zrelativizirati vlogo lastnega spola. Se pravi, ni važno, če sem rojen kot moški ali ženska, važno je, da se sam odločim za svoj spol. »Spol ni samo ženski, moški, ženska ali moški. Je nekaj zelo, zelo večjega. Spol je nekaj, kar si določamo sami, po svoji volji in nam naj ne bo vsiljen. Normativ v naši družbi je moški in ženski spol. Je to sploh sprejemljivo?« se sprašujejo aktivisti, ki po šolah na to temo vodijo delavnice. Vse kar nas pri »izbiri« lastnega spola omejuje so ovire okolice, ki je netolerantna in drugačnost stigmatizira. Proti temu pa se je treba boriti!

Citat iz omenjene publikacije: »Identiteto, vezano na spol, izražamo s stavkom: jaz sem »to in to«. Za hec lahko poskusite glasno ali pred ogledalom: »Jaz sem lezbijka.« »Jaz sem gej.« »Jaz sem ženska.« »Jaz sem moški.« »Jaz nisem niti moški niti ženska.« Si predstavljate, da vašega pubertetnega otroka v šoli učijo, kako naj si spreminja spol? In še nasvet iz publikacije, kako naj otrok ugotovi ali je homoseksualen, »v mislih si predstavljate, da ste v ljubezenskem ali spolnem odnosu s svojo najboljšo prijateljico ali prijateljem«.

Sistem je isti, vse ostalo so nianse…

In zdaj vrnitev k Cicibanu, kjer piše da »je za otroka najbolj važno, da ima ob sebi ljubeče odrasle…« V publikaciji Amnesty International Slovenija, »Ljubezen je ljubezen«, se avtorici Maji Pan zapiše, da »vlogo staršev zmore dobro izpolnjevati tudi ena sama ali več odraslih oseb, ki so po pripadnosti, intimnosti in skrbi za otroka enakovredni, niso pa biološki starši otroka.« Je to dovolj jasna opredelitev, ki kaže da gre za zgodbo, ki zasleduje isti cilj? Njena edina razlika pa je, da je namenjena starejšim otrokom. Našim otrokom!

Zgodba s Cicibanom je torej le del sistematične (pre)vzgoje najmlajših. Kaj lahko pričakujemo po morebitni potrditvi spornega Družinskega zakonika pa prepuščam vaši domišljiji (morda se postavite pred ogledalo in si ponavljajte kakšno izmed zgornjih trditev…).

Majhno afero sem zakuhal s svojim zapisom o nesprejemljivi zgodbi v reviji za najmlajše Ciciban. Konec tedna sem bil odsoten, zato nisem ravno spremljal vsega dogajanja, ki je v nekaj dneh preraslo meje bloga in prešlo na polje politike. Prav! V podmladku neke stranke me sicer niso vprašali ali se lahko »prilepijo« na zapis, vendar če tega ne bi storili, zgodba pač ne bi bila tako odmevna. Do zdajle so jo povzele v glavnem vse časopisne hiše, povzetek sem našel celo na spletnem hrvaškem Jutarnjem listu…

Popoldne so se oglasili še iz Kanala A in posneli kratek prispevek za svojo info oddajo (priznam, da sem jo gledal prvič (po netu), ker nimamo TV-ja…) Iz dvominutne izjave so mi naklonili 5 sekund. Ampak vsaj na koncu… kot berem večjega vpliva na Ciciban vse skupaj ne bo imelo, saj smo le štirje odjavili naročnino. Škoda, morda je bil zdaj čas za konkretno akcijo.

V tem zapisu, bi rad odgovoril še na nekatere ugovore, ki so se nanizali na moj zapis. Čas, (včasih) pa tudi volja, mi ne dopuščata, da bi aktivneje posegal v debato, za kar se vsem opravičujem.

Zakaj sem se lotil pisanja o tem? Zato, ker bo to v primeru sprejetja Družinskega zakonika postala stalna praksa objavljanja na vseh mogočih koncih. Aktivisti bodo spet obiskovali vrtce in šole in naše otroke prepričevali, kako se lahko vsak odloči kaj bo, moški ali ženska. Mislim, da je napočil čas, da se jasno pove, da je delu prebivalstva to pač nesprejemljivo. Upam, da bodo ti tudi odločili referendum…

Kaj bodo urednice Cicibana še morale pojasniti? Kdaj bodo v svoji reviji za 6-letnike predstavile skupnost, ki jo sestavlja mož in več žena. Ali ni diskriminatorno, da dva moška oz dve ženski lahko živijo skupaj in celo kupijo otroka, en mož pa se z več ženami ne more registrirati, čeprav se vsi strinjajo in imajo lahko potomstvo brez kapitalistične trgovine? Nadalje ste se kdaj vprašali, če ne bo nekoč »Družinski zakonik« moral omeniti tudi skupnost npr moškega in recimo ovce (lahko tudi kakšne druge živali), saj se bosta s tem oba strinjala, mi pa jima že ne bomo gledali med rjuhe (kajne?). Do nakupa otroka pri nadomestni materi je potem le še korak… Ali pa recimo skupnost pedofila s sinčkom Andrejčkom… Tudi o tem se že javno govori in čakamo še na nazorno zgodbico z ilustracijami v Cicibanu. Tudi to so namreč oblike, ki že »…obstajajo pa naj se s tem strinjamo ali pa ne…«, če citiram vrle urednice.

Mislim, da v danem primeru ne gre za »spoznavanje drugačnosti« ampak gre za njeno propagando. Kot odgovoren roditelj moram presoditi, kdaj in na kakšen način bom otrokom predstavil že »obstoječe življenjske skupnosti« in odnos do njih. Mislim, da ni nobene potrebe, da to v mojem imenu počne neka revija in njeno (na predvolilno kampanjo usklajeno) uredništvo in to še za moj denar… In še nekaj, ne gre za sovraštvo do drugačnih, ravno nasprotno, gre za trezen premislek ob času, ko otrok o tem že zna razmišljati (in ne govorite mi, da je to pri 6. letih).

V mirnem zalivu modro belo tihožitje...

Le kako si se porcelansta lepotica znašla na obali?

Prve pomladne rože sramežljivo kukajo na plano.

Ko je v Ljubljani še hladno in diši po zimi, se v toplih krajih že čuti pomlad. Na otok sva jo ubrala z očetom, da opraviva običajne pomladanske opravke. Kako prav sva naredila, se je pokazalo šele pri prihodu.

Zima, ki je minila, je bila hladna, kot je tudi najstarejši prebivalci ne pomnijo. Ladja ni vozila celih osem dni, kar pomeni, da jim je zmanjkovalo tudi kruha, ki to zimo prihaja od drugod. Kaj bi se zgodilo, če bi slučajno potreboval zdravnika, prepuščam vaši domišljiji…

Pri prihodu sva torej naletela na posledice izjemno hladne zime. To se naprimer vidi na največjem pomarančevcu na otoku, ki se je posušil in ne vem, če se bo še obrasel. Prav tako je oljke in oleandre na izpostavljenih deli enostavno požgalo. Kjer ljudje ne živijo stalno pa so se pojavile tudi težave na infrastrukturi. Ko sva prižgala hidrofor, se je ta sicer oglasil, vode pa ni bilo. Zmrzal je tudi tu naredila svoje.

Črpalko smo danes s pomočjo prijaznih domačinov (dvakrat) popravili. Zdaj vse deluje. Kmetijska dela so opravljena, obiski pri znancih prav tako. Nad vsem pa sije prijazno pomladansko sonce, ki že kliče. Klicu sonca pa se velja odzvati…

Popoldne sem ravno kuhal kosilo, ko mi je naš dvanajstletnik prinesel revijo Ciciban in v njej pokazal zgodbo z naslovom Očka. »Si videl tole?« ga je zanimalo. »Kaj?« sem se začudil in začel brati zgodbo Maje Lupša v reviji za otroke od 6. leta starosti naprej.

Bolj kot sem bral, bolj mi je dvigalo pokrovko. »Kakšna indoktrinacija?« sem pomislil in se spomnil na tiste socialistične učbenike, ki so nas opominjali … »kako je v naši domovini lepo biti mlad« in kako smo »mladi pionirji in naši očetje«… (to je veljalo le, če si bil prave politične barve, smo ugotovili kasneje). Dejstvo pa je bilo, da smo bili vsi skupaj ideološko indoktrinirani. Lagali so nam v obraz in se ob tem delali pametne! Niti zardeli niso, nekateri še danes ne.  Se pravi, če izrečeš neko trditev in jo dovolj časa ponavljaš, sčasoma postane resnica...

In zdaj tale zgodbica v Cicibanu. Na hitro smo sklicali družinski sestanek in se na hitro odločili, da se zahvalimo za ... »eno najkvalitetnejši revij za otroke« in jo na hitro odjavimo, ker pa smo tudi naročniki revije Cicido, ki izhaja pri istih urednicah, bomo odjavili tudi to.

Nedopustno se nam namreč zdi, da se na ramenih otrok, ki so naše največje bogastvo, (kdo je že to rekel?) bije pritlehna predreferendumska kampanja ZA sporni družinski zakonik. Pred dnevi so nas razglasili za zagamane, danes na mehek način otroke soočajo z »družino dveh očkov«. In ob tem verjetno še razmišljajo, kako so otroci pravzaprav odprti in sproščeni, samo odrasli s(m)o zadrti in zagamani! Ja, kar na socialistične učbenike naj se spomnijo. Zato prilagam še moje pismo, ki je naslovljeno na Slavico Remškar odgovorno urednico Cicibana. Morda bo prišlo prav še komu, ko bo storil podoben korak.

Ciciban

Slovenska 29,

1536, Ljubljana

Slavica Remškar

ODPOVED Naročniškega razmerja revij Ciciban in Cicido

Spoštovana odgovorna urednica Slavica Remškar!

Že več let (13) je naša družina naročena na vaši reviji Ciciban in Cicido. Ves čas smo bili prepričani, da gre za reviji, ki sta v samem kakovostnem vrhu, tako po vsebini odličnih pisateljev, kot po vrhunskih ilustracijah, saj otrokom širita obzorje in jim mladost slikata s sončnimi barvami. Hvala za to v preteklih letih!

Toliko bolj pa smo bili v zadnji, marčevski številki revije Ciciban začudeni, ker ste, na za nas sporen način, izkoristili čas pred referendumom o družinskem zakoniku, za aktivno udeležbo v kampanji za njegovo potrditev.

To je pravzaprav tudi vaša pravica in uredniška politika. Vedeti pa morate, da ste s tem, za nekatere prestopili mejo nevtralnosti, ki še omogoča, da bi bili naročeni na vašo otroško revijo. Predstavljamo si, da svoje odločitve ne boste spremenili in da ste s tem jasno začrtali svoje uredniške opredelitve, kar je povsem legitimno, vendar pa tega ne bomo podpirali iz našega družinskega proračuna. Zato bomo poiskali pač kakšno primernejšo revijo za naše otroke. Poleg tega bomo z našim protestom soočili tudi naše prijatelje in znance, ki so bili morebiti tudi vaši bralci.

Prosim Vas, da nas po prejemu tega pisma izbrišete iz seznama vaših naročnikov.

S spoštovanjem