Še se spomnim, kako smo konec osemdesetih nosili priponke s prečrtano številko 133. V kazenskem zakoniku prosule države je bil to namreč člen, po katerem so te lahko zaprli zaradi izrečenih besed, ki se niso skladale z nekdanjim (totalitarnim) sistemom. Na palači Univerze v Ljubljani je bil ob nekih demonstracijah velik transparent s prav takim prečrtanim simbolom številke 133.

Slovenci smo po tem, ko smo dobili svojo demokratično državo, z verbalnim deliktom opravili. Danes vsak lahko zagovarja svoje prepričanje, če pa prestopi meje, ga je moč še vedno tožiti civilno. In tu se zgodba za nas konča.

Pri Rusih pa (še) ni tako. Tako so na dve leti obsodili članice nepomembne punkovske skupine Pussy Riot, uradno ker so krive huliganstva. Najprej naj povem, da njihovega blasfemičnega dejanja v moskovski katedrali nikakor ne odobravam. Protest kakršnega so si punce, željne promocije, privoščile, pač ne sodi na tako mesto. Za to obstajajo primernejši kraji in manifestacije.

Kljub vsemu pa je epilog dveletne zaporne kazni za tako dejanje, blagorečeno, pretiran. Razumem, da so se pravoslavni popi zgražali nad tem, kar se je v njihovi katedrali dogodilo, vem tudi, da so morali cerkev zaradi tega dejanja nanovo posvetiti, ampak ne razumem pa, da konec koncev niso javno nastopili proti sodnemu procesu.

Tudi to se ne zdi preveč logično, da bi samega ruskega predsednika Putina, na kakršenkoli način ogrožale omenjene aktivistke. Proces kot se je zgodil, je lahko samo jasno znamenje Rusom in ostalim, da je svoboda govora v Rusiji ranljiva vrednota. To pa za demokratične procese v Rusiji pa tudi po svetu (glede na ruski vpliv) ni dobro znamenje…

Na Sinjem vrhu nad Ajdovščino poteka že 18. likovna kolonija Umetniki za Karitas. Tudi tokrat se je zbralo 12 umetnikov, ki pod plaščem škofijske Karitas Koper ustvarjajo za otroke v stiski. Izbrani udeleženci kolonije so tokrat bili: Vesna Benedetič, Milena Gregorčič, Anka Krašna, Darko Slavec, Karmen Smodiš, Bogdan Soban, Viktor Šest, Veljko Toman, Alenka Viceljo in Vinko Železnikar, z Madžarske pa prihajata Buba in Ede Posa. Častna gosta kolonije pa sta ilustratorka Jelka Reichman in kipar Mirsad Begić.

Sredin večer smo porabili za to, da smo posneli radijsko oddajo, ki nas bo v mrzlih novembrskih dneh, ko bo na dvorcu Zemono pri Vipavi odprtje razstave likovnih del, spominjala na avgustovsko sonce in lepe vtise s kolonije. Bilo je polno, navdihujoče, na trenutke pa tudi krvavo realno, saj smo od nekaterih umetnikov izvedeli, da se tudi sami težko prebijajo iz meseca v mesec. Kljub temu so prepoznali, da je stiska ponekod še večja in da se dobro vrača dobremu...

Veljko Toman je tudi tokrat vehementno vihtel čopič in širil dobro voljo.

Pravzaprav slabo razumem ihto borčevske organizacije, ki se nikakor ne more sprijazniti s tem, da nismo več v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in da Mitja Ribičič ni več predsednik CK-ja. Takrat je bilo namreč mogoče rohnenje in pozivanje k ukrepom proti drugače mislečim, danes tega ne delamo več. Zakaj? Ker nismo več v totalitarizmu.

Rad bi jasno povedal, da fantje Janeza Stanovnika s svojo organizacijo padejo na prvem izpitu iz demokracije ravno zato, ker so totalitarno prepričani, da imajo vedno prav. Oni niti ne dopuščajo, da bi se lahko v kakšni stvari zmotili, delovali prehitro, ali pa bi zgolj s svojim vplivom preprečili, da bi vsa dejstva prišla na plano.

Jasno, da ne bodo praznovali 23. avgusta! Zakaj neki bi si pljuvali v lastno skledo pravljic in ljudskih pripovedk o časih, ko so še obvladovali »popolno« resnico. Pa kaj zato, če je bila le ta zlagana, krvava in krivična. Bila je njihova.

Danes pa bi nekateri radi to »resnico« dopolnili z novimi dejstvi, zamolčanimi izjavami prič, drugačnimi konteksti. Ampak to bi bilo po mnenju Janezovih borcev »sprevračanje zgodovine, zmagoslavje premagancev, rehabilitacija kolaboracije in diskvalifikacija ali celo kriminalizacija NOB-a in socialistične ureditve".

Če bi bil Janez pošten in odkritosrčen, bi moral 23. avgust praznovati že zaradi vseh tistih žrtev, ki jih je objektivno priznal in obžaloval (npr povojne poboje). Ker tega ne stori, se zdi vprašljiva tudi iskrenost njegovega obžalovanja. Če zaradi drugega ne zato, ker katarza pride ob priznanju, da je bilo nekaj narobe, ob kesu, da je do tega prišlo, ter ob zagotovilu, da se to ne bo več ponovilo. Tam pa kjer tega ni, smo še vedno v totalitarizmu.

Del naše družbe še vedno živi totalitarni vzorec. Dopuščanje novih dejstev zanje ne pomeni iskreno prizadevanje za odkritje prave resnice, ampak prizadevanje, da se objektivne krivice ne bi nikoli priznale, ter da bi njihovi akterji lahko v miru užili prigoljufane privilegije.

Zveza borcev torej objektivno ne more praznovati takega praznik, ker bi si s tem odrezala vejo na kateri sedi in to je, da je samo ona lahko interpretka minulih dogodkov. V njeni naravi je, da deluje totalitarno, še več, če temu ne bi bilo tako, potem bi bila že dolga leta »le domoljubna veteranska organizacija«, ki si prizadeva za resnico. Tako pa je ravno nasprotno organizacija, ki aktivno nastopa proti resnici…

V resnem svetu, kjer kraljujejo katastrofe vseh vrst, nam primanjkuje iskrenega smeha in veselja. Ne narejenega smeha, kot ga obvladajo slave željni modeli, ki se jim ustnice kar same privzdignejo, ko opazijo kamero. Pristno veselje je zamenjalo hrupno veseljačenje, smeh pa krohot, ki je največkrat posledica roganja sočloveku.

Nasmeh in veselje razodevata človeka blage duše, ki s svojo osebo razdaja sproščeno veselje in mir. Ta pa lahko pride le iz polnega srca, sprijaznjenega in zadovoljnega s svojo življenjsko vlogo. Že sv. Pavel je povedal, da je sad Duha veselje...

Takih osrečujočih ljudi, ki lahko veselje širijo v svojo okolico pa je žal (pre)malo. In morda je tudi zato naš svet preveč tog.

Še tri nove slike so nastale. Sv. Ignacij, sv. Juda Tadej, sv. Filip in sv. Jakob, ki sem ga pred dnevi s sv. Petrom, že predstavil. Cikel je zdaj zaključen, rezultat vzpodbuden.