Človek je zašel v puščavi. Vedel je, da bo umrl, če hitro ne najde vode in sence.
Nato je zagledal oazo. Vendar svojim očem ni verjel. Mislil je, da je fatamorgana, privid.
Slišal je šumeti potok, a tudi temu ni verjel. Mislil je, da ima halucinacije …

Kolikokrat mi ne verjamemo v dobroto in ljubezen?
Kolikokrat menimo, da sta to samo slepilo in utvara?
Kolikokrat ju ne prepoznamo v dejanjih ljudi s katerimi se srečujemo?

Zato se napotimo proti življenjski oazi in okrepimo našega duha.
Odprimo oči in ušesa za dobro.
Bližina bližnjega pa naj nas utrjuje in bogati.

Ste kdaj pomislili, kakšen je vaš prvi spomin?
Koliko ste bili takrat stari?
Gre bolj za vtis, za barve, občutke ali bi že lahko povedali kaj več?
Je spomin povezan s starši ali z naravo, okolico?

Stare fotografije nam lahko olajšajo spominjanje.
Spomnijo nas na čase, ki jih več ni, na ljudi, ki so igrali pomembne vloge v našem življenju.
Zato je urejanje fotografskih albumov zdravilno.
Nehote nas zasanja v spomine, v lastno zgodovino, nas usmeri h koreninam.

Prav nič ne bi bilo narobe, če bi se koga s starih fotografij danes posebej spomnili, ga poklicali in obnovili stare vezi …
Če pa ga več ni, mu naklonimo vsaj mesto v naših mislih …

Kar naprej se nam nekam mudi.
Z otroki zamujamo v šolo, na cesti je gneča, v službi se je že začel sestanek.
Kot da bi bil čas naš gospodar.
Kot da nas drži v šahu in mi se ne moremo izkopati iz njegovih rok.
Zato se nas loteva nervoza, še v obroku ne moremo uživati, saj smo z mislimi že pri naslednji nalogi.

A vendar se je potrebno ustaviti.
Morda bomo res zamudili avtobus, a prišel bo drugi.
Morda bomo spet stali v koloni, a ne bomo edini.
Morda se bo kdo jezil na nas, a bolje je nekoliko zamuditi in računati na razumevanje, kot brezglavo pritiskati plin v avtomobilu in sebe in druge spravljati v nevarnost.

Življenje je predragoceno, da bi ga izgubili zaradi naglice.
Globoko vdihnimo in si priznajmo, da je čas zaradi nas in ne mi zaradi njega.

Hvala za novo jutro, hvala za zajtrk in vrsto ljudi, ki se je trudila, da imam svoj obrok.

Hvala za zvezde in sonce, za oči, ki mi omogočajo, da gledam in vidim.

Hvala za roki, ki ju imam, ker lahko z njima spreminjam sebe in svet.

Hvala, da se lahko smejem in veselim, da se ob drugih kdaj tudi razjočem.

Prav tako hvala za težave. Vem, da pridejo in tudi preidejo.

Hvala, ker jih lahko rešujem in s tem zorim.

Stara, resnična beseda nas uči kako se moremo v življenju nekaj naučiti:
z razmišljanjem, to je najplemenitejša pot;
Blagor tistim, ki so jim ljube knjige, modroslovje in so v njih našli zrna modrosti.
z zgledom, to je najlažja pot;
Blagor tistim, ki so jim starši že v zibel položili dobre navade, omiko in kulturo.
z izkustvom, to je najgrenkejša pot.
Blagor tudi tistim, ki so se učili iz življenja, tudi preko trpkih izkušenj in solza.

Katera je tvoja?