Kar naprej se nam nekam mudi.
Z otroki zamujamo v šolo, na cesti je gneča, v službi se je že začel sestanek.
Kot da bi bil čas naš gospodar.
Kot da nas drži v šahu in mi se ne moremo izkopati iz njegovih rok.
Zato se nas loteva nervoza, še v obroku ne moremo uživati, saj smo z mislimi že pri naslednji nalogi.

A vendar se je potrebno ustaviti.
Morda bomo res zamudili avtobus, a prišel bo drugi.
Morda bomo spet stali v koloni, a ne bomo edini.
Morda se bo kdo jezil na nas, a bolje je nekoliko zamuditi in računati na razumevanje, kot brezglavo pritiskati plin v avtomobilu in sebe in druge spravljati v nevarnost.

Življenje je predragoceno, da bi ga izgubili zaradi naglice.
Globoko vdihnimo in si priznajmo, da je čas zaradi nas in ne mi zaradi njega.