Po petih dneh od predsedniških volitev, so te še vedno politična tema številka ena. Ne, da drugo ne bi bilo pomembno, a tudi na tem spletnem portalu od nedelje pravzaprav ne govorimo o drugih temah. Pa nismo kakšna izjema. Prav tako vse druge medijske hiše dnevno prinašajo analize volitev in novosti glede drugega kroga.

Analize se večinoma vrtijo okoli nekoliko presenetljive Pahorjeve zmage in razlogov za Türkov zdrs na drugo mesto. Pahorjeva zmaga je prinesla obilo možnih preigravanj na politični sceni, še sploh, ker je njegova zmaga v drugem krogu postala realna, glede na 24 odstotkov glasov tretjega kandidata Milana Zvera, ki jih zdajšnji predsednik Türk, najverjetneje ne bo vknjižil na svoj račun. Lahko pa tudi…

Je volivcev desnice res le 24 odstotkov?

Analiza, ki bi jo še morali narediti, je na nek način za nas bolj ključna. Namreč, kaj se je zgodilo z desno usmerjenimi volivci, da so Milanu Zveru namenili manj kot četrtino vseh glasov? Je Slovenija postala večinsko levo usmerjena? Je mogoče, da kandidat desne opcije ne more računati niti na glasove vseh, ki gredo v nedeljo k maši? Če to ni dovolj tehten razlog za analizo, me popravite.

Milan Zver se je na predsedniške volitve pripravljal celo leto. Že od začetka mu ni dobro kazalo, ko pa je svojo kandidaturo napovedal Borut Pahor, mu je podpora padla pod dvajset odstotkov. Ankete, ki jih moramo seveda jemati z veliko rezerve, so mu ves čas kazale slabo. Če bi bila na desni politični strani takrat iskrena želja po močnejšem kandidatu, bi se lahko vsaj SLS opogumila in ponudila svojega kandidata. Pa se to ni zgodilo. Zakaj je bil Milan Zver torej puščen v predsedniško kampanjo na tak način, da ga niso podprli niti volivci strank, ki sta ga predlagali?

Zver v volilni kampanji ni deloval pretirano srečno, kot da mu do predsedniške funkcije v resnici ni bilo in kot da je bil v kampanjo »porinjen«. Zato ni bilo čudno, da je na soočenjih predsedniških kandidatov večkrat deloval kot advokat Janševe vlade. Ker ima ta trenutno precej nizko podporo, ni čudno, da je bil glas proti Zveru tudi glas proti Janši. Predsedniške volitve so bile vsaj pri enem delu prebivalstva, tudi opredeljevanje do nepriljubljenih varčevalnih ukrepov, zmanjševanja socialne države in celo do barabij v parlamentu, kjer red ravno ni na prvem mestu, če se samo spomnimo kolobocij okoli izgubljenih podpisov za razpise referendumov…

Napake raje odpuščamo nasprotnikom, kot svojim kandidatom

Kljub vsemu navedenemu, pa to še vedno ne more biti dovolj velik razlog za tako slab rezultat cele desno sredinske politične opcije. Teolog in politični komentator dr. Ivan Štuhec je Milana Zvera jasno podprl celo v reklamnem spotu. Rekel je, da mu na misel ne pade, da bi v tej predsedniški kampanji, podprl koga drugega razen Zvera! Nekateri so ugotavljali, da se je prav neprimerno reklamno opredelil. Pa ni pomagalo. Celo verniki, nedeljniki, katoliška občestva, mu niso pritrdili. Raje so volili Pahorja, nekateri celo Türka. V tem pač je nekaj mazohizma, kajti kljub lepim Türkovim besedam, obiskom taborov in nekaterim odlikovanjem ter Pahorjevim spravljivim tonom, pozivanju k »imejmo se radi«, ne smemo pozabiti, da gre vendarle za dva človeka s popolnoma drugega nazorskega brega. Zver je bil katoliškim volivcem kljub očitani ločitvi in vrsti podpasnih govoric, še vedno najbližji. A še enkrat se je izkazalo, da običajno krščansko volilno telo napake lažje odpušča političnim nasprotnikom, kot pa svojim kandidatom. Verjetno bi se tega moral že v začetku zavedati tudi Janša, če je imel resen namen, da njegov kandidat za predsednika republike zmaga. Tukaj ne bom ugibal o tem, da morda tega namena sploh ni imel…

Kaj se bo zgodilo 2. decembra je vendarle nehvaležno napovedovati. Rezultat je nekoliko odvisen tudi od tega, koliko bo v zavest desnih volivcev prišlo, da pač izbirajo med dvema, sebi ne najbolj naklonjenima kandidatoma. Če jim bo vseeno in se drugega kroga volitev ne bodo udeležili, ima zdajšnji predsednik Türk večje možnosti za uspeh. Če pa se bodo vseeno odločili svojo podporo prenesti na enega od kandidatov, bo to bržčas Borut Pahor. V tej luči bo verjetno zanimivo prisluhniti dikciji podpore dr. Štuheca…

Ali desnica res ne premore kandidata 36. odstotkov?

Naj se za konec vseeno še enkrat obrnem na skromnih 24. odstotkov, ki jih z Zverom vknjižila politična desnica. Če je to njen domet, potem se je treba resno vprašati, kam smo po 20 letih lastne države prišli? Vprašati se je tudi treba, kje so močne osebnosti desnega političnega pola, ki bi jim volivci vendarle naklonili več kot 36 odstotkov glasov (toliko bi bilo tokrat potrebno za drugi krog)? Desne politične stranke pa naj se vprašajo še, kaj je z njihovim članstvom, če med njimi ni izvoljivih kandidatov za vse politične položaje v državi? Znalo bi se zgoditi, da odgovori na ta vprašanja ne bodo prijetni, še manj filmski, morda pa bodo prinesli kakšno zdravilno kremo, ki bo rano negojenja političnih kandidatov naslednikov (kdaj) ozdravila.

Več komentarjev na Casnik.si

Sem dokaj umirjen človek, zato mi nenadne spremembe vedno delajo skrbi in sive lase. Najtežje mi je zamenjati računalnik, ker moram potem ponovno nastaviti in naložiti vsa programe, ki jih uporabljam, ponovno aktivirati vse dostope in gesla. Da o spletnih storitvah trgovin in bank ne govorim. Po tem uvodu me verjetno razumete, da tudi telefona ne menjam preveč rad. Če bi šlo samo za nadgradnjo bi bilo verjetno lažje, ker pa uporabljam telefon z dvema sim karticama pa je izbor telefonov primerno majhen.

Do zdaj sem imel dva Samsungova telefona, ki sta omogočala hkratno uporabo dveh kartic različnih operaterjev, vendar pa je žal življenjska doba telefonov vse krajša in v kratkem času tehnologija tako napreduje, da telefoni enostavno zastarijo. Poleg tega je mobilni telefon v zadnjem času pravzaprav še najmanj zgolj telefon (je informator, spletni brskalnik, sprejemnik elektronske pošte, obveščevalec, predvajalnik glasbe, zapisovalec, fotoaparat, vodič, vodnik in še kaj).

Ko se je zadnji Samsung začel sam oglašati na klice (da ni bilo več potrebno pritisniti gumba za javljanje), sem ugotovil da bo treba telefon zamenjati. Ko se je kasneje med pogovorom še sam ugasnil je ideja dozorela. A kaj kupiti in predvsem, koliko me bo to udarilo po žepu?

Časi niso ravno naklonjeni nakupom telefonov, katerih cena dosega ceno računalnika. Razumem, vsi bi se radi peljali v rollce roycu ampak, če imamo denarja samo za golfa, potem si najdražjega modela ne bomo privoščili. Po spletu sem preverjal, kako bi lahko dobil največ od telefona za neko zmerno ceno in našel… Prestigio. Nikoli nisem slišal za to znamko, na spletu pa sem dobil kar nekaj podatkov in zanimivo, večino pohvalnih besed.

Nimam ravno veliko zaupanja v »no name« izdelke, kajti rado se izkaže, da si »poceni« kupil slabo in zato dvakrat. Zato sem se podal na lov za morebitnimi znanci, ki bi ta telefon imeli in res sem kmalu našel dva. Oba sta bila prepričljiva, da gre za napravo, ki za zelo zmerno (pol) ceno ponuja tisto, kar sicer dobiš pri Samsungu. Poleg tega ima naprava dve letno garancijo, kar pomeni, da bo dve leti delovala, potem pa je bo tako ali tako zaradi napredka treba upokojiti…

Prvi vtisi po nakupu so odlični. Android 4.0 deluje hitro, telefon je odziven, nekaj težji od prejšnjega, manj plastičen, omogoča pa toliko različnih funkcij, da ga bom verjetno nekaj časa študiral.

Od 16. oktobra naprej se je »štajerska metropola« spremenila iz Evropske prestolnice kulture v »mesto upora in državljanske neposlušnosti«. Krivi so radarji, ki jih je mestna oblast postavila, da merijo prestopke hitrosti in jih tudi kaznujejo.

Kaj bi lahko bilo v Mariboru hujšega od tega, da se spoštujejo cestne omejitve? Gre samo za polnjenje prazne mestne blagajne, ki ji ni mar za državljane, sem prebral. Prebral sem tudi, da ima Maribor nesorazmerno veliko radarjev v primerjavi s kakim nemškim mestom, zato so vrli protestniki zažgali že devet naprav.

Najprej so sledile spravljive izjave mestnih oblasti, da bodo prekrškarje sprva samo opomnili, pa ni zaleglo. Župan Kangler je »gotof«! Ljudska ihta se tukaj še ne neha, saj so se odvili celo protesti in demonstracije.

Pa zakaj ljudje božji? Ali ne gre zgolj in samo za spoštovanje cestnoprometnih pravil? A v Ljubljani moramo pa voziti 30 v spalnih naseljih, če ne nas oglobijo Jankovičevi Roomsterji? Zakaj je spoštovanje pravil na štajerskem bolj ohlapno kot drugod?

Mestne oblasti v Mariboru bi se postavitve radarjev res morale lotiti bolj načrtno. Z enomesečnim prehodnim rokom in jasnim opozorilom, kaj lahko prekrškarje doleti. Potem pa je stvar zaključena. Vozniki se moramo držati nekih pravil in če so slaba pravila, jih morajo pač popraviti strokovnjaki ne pa ljudska jeza.

Pa še nekaj! Tudi če bi bili vsi proti radarjem, bi bilo zdajšnje vandalsko delovanje posameznikov še vedno napačno. Večina namreč nima monopola nad tem kar je prav. Žal.

Tako lahko najkrajše strnemo rezultate predsedniških volitev. Javnomnenjske ankete so spet pogrnile… Mene bi bilo, če bi delal javnomenjske raziskave in tako kisnil, v dno duše sram. A pojdimo po vrsti.

Danilo Türk je šel na volitve kot zmagovalec, vprašanje je po njegovo bilo le, ali bo uspel zmagati v prvem krogu. Drugega mesta iskreno ni pričakoval. V nagovoru takoj po objavi vzporednih rezultatov se je zato najprej pokazalo, kako ga je vse skupaj prizadelo. Türk res ne zna prenašati porazov. Vzroke je iskal v praznem besedičenju med kampanjo, v tem, da živimo v slabi državi, da se je celo v parlamentu zalomilo z zbiranjem podpisov pod referendumskimi zahtevami, da slaba vlada vodi Slovenijo, celo vreme je bilo krivo.

Danilo Türk se je na teh volitvah stehtal. Kljub visokemu mnenju o lastni vlogi in podobi, se je izkazalo, da podpora Zveze borcev, Zorana Jankovića in Desusa ne bo dovolj. Glede na to, da je Zver dobil nekaj nad 20 odstotkov, je drugi krog praktično odločen… Ne znam si namreč predstavljati, da bi Türka podprl nekdo od Zverovih volivcev.

Milan Zver ni uspel nagovoriti niti volivcev desnice, kljub eno leto trajajoči kampanji. Zato verjamem, da si ta rezultat šteje tudi za osebni neuspeh. Pravzaprav je bila vloga desnice na teh predsedniških volitvah precej medla. Kot bi je ne jemali dovolj zares. Ne rečem, da je ni zares jemal Zver, a zdelo se je, da Janša ni imel namena podpreti kandidata, ki bi se v drugi krog zares lahko uvrstil. Zveru namreč že od začetka ni dobro kazalo. Ne verjamem pa, da na celem desnem političnem spektru ne premoremo ene osebe, ki bi jo bilo vsaj 36 ali 37 odstotkov volivcev pripravljeno podpreti. Iz tega gre najverjetneje sklepati na tih dogovor s Pahorjem. Zver je bil očitno le obrobni igralec. Mislim, da mu ne bo lepo nocoj oditi spat s tem občutkom.

In Pahor? Kakor smo se že nasmihali njegovi kampanji, opravljanju različnih poklicev (spomnite se vseh vicev, ki so krožili), je to vžgalo, rodilo sadove in ga odneslo na prvo mesto. Kot premier se res ni izkazal. Ni znal nastopiti odločno in hitro, predvsem pa ni uspel narediti reda med koalicijskimi partnerji. Zato mu bo morebitna predsedniška funkcija bolj pisana na kožo. Še sploh zato, ker je vloga predsednika republike pri nas bolj kozmetična…

Smo torej na poti, da bo kandidat levice izvoljen z glasovi desnice. Morda bi nam to lahko končno prineslo nekaj več političnega povezovanja, nekaj več enotnosti, nekaj širši konsenz.

Igranje z demokracijo je nevarno početje.

Mislim, da si v teh časih nihče iskreno ne želi referenduma, še toliko manj pa si želimo kockanja z ljudsko voljo. Kar se v zadnjih dnevih dogaja z založenimi, izgubljenimi, poniknjenimi… podpisi za razpis referenduma, presega meje dobrega okusa. V hramu demokracije, ki se »hrani« z našim denarjem, nimajo toliko reda, da bi lahko poskrbeli za varen prenos podpisov za razpis referendumske pobude, med državnimi institucijami. To je na meji verjetnega. Še bolj neverjetno pa je, da se ne more najti tistega, ki je poskrbel za to kolobocijo in posledično za katastrofalen upad zaupanja v ustanove pravne državne.

Če namreč takole kockajo z nekaj tisoč podpisi na formularjih, potem se lahko vprašamo, katere druge zadeve so poniknile med različnimi sejami, sestanki, usklajevanji… med večimi ministrstvi. Je tisto, kar danes velja kot zakonsko, sploh tisto kar je bilo sprejeto v parlamentu, ali gre za kakšne modificirane popravke, ki so se zgubili ali pojavili na poteh v labirintu naše demokracije.

Ali ni bedno, da se morajo državne institucije, varuhi zakonitosti, obračati na predlagatelje referendumskih pobud, da jim priskrbijo kopije izgubljenih podpisov? Pa kdo je v čigavi službi? Prav vseeno je ali je rdeči ali črni, modri ali oranžni, prav je, da nosi posledice svojih dejanj. Na tem primeru se je namreč pokazalo, da državi ne gre zaupati tudi pri najbolj osnovnih opravilih.

Raje se ne sprašujem, kako zaračunavajo davke, kdo nad tem bedi in kdo nadzoruje, če se vse pobere in steče v prave blagajne. Očitno se na poteh različnih uprav in ministrstev lahko marsikaj izgubi, založi in pozabi.

In ko smo že pri »nesrečno« izgubljenih podpisih. Se zavedate, da so v nedeljo volitve, kjer bo treba prešteti nekaj stotisoč glasov? Lahko verjamemo, da se kakšni glasovi med štetji in arhiviranjem ne zgubijo? Take škandalozne afere nekaj dni pred dogodkom, ne vlivajo ravno zaupanja.