Po besedah sv. Hildegarde iz Bingna je življenje „zelno“, kako je ljubezen „sijoče zelena“. „Zeleno“ je življenje, pritrjevanje, odobravanje. Življenje je rast in nastajanje. Zato tudi moremo od življenja pričakovati „svetlobo“, radost in srečo, ne pa „teme“, nesreče, Prav tako zdravje in ne bolezni, uspeh in ne neuspeha.

Dokler mislimo pozitivno imamo Božjo (po)moč na svoji strani.

Zaprimo torej oči in iztegnimo roke z dlanmi navzgor. Tako lahko sprejmemo veliko darilo, ki ga dobivamo popolnoma zastonj... novo leto. Najsi je bilo staro leto kakršnokoli že, nič mi ne more vzeti veselja ob nastopu novega.

Z neznansko hitrostjo se bliža konec leta. Le še nekaj skromnih uric in leto 2012 bo postalo zgodovina. Na njegovo mesto bo stopilo novo, 2013. Morda je za koga že pravi čas za obračun. Po čem si bomo zapomnili leto, ki se končuje? Bodo spomini bolj lepi ali bolj grenki?

Težko je nekomu, ki so ga prizadele poplave ali kakšna druga nesreča govoriti, da naj misli na kaj lepega, a vendarle je tako. Malikovanje (lastne ali tuje) nesreče ne pripelje nikamor. Naš spomin je narejen tako, da ohrani lepše trenutke, tiste težje pa počasi prepusti pozabi. Teža spominov je velika. Odlaga se na pleča in krivi hrbtenico.

Zato naj kljub vsemu prevladajo svetle in tople barve. Leto, ki mineva, je bilo ravno toliko dobro, kot smo mu pustili.

Danes je praznovala moja domovina. Namenoma pišem moja, čeprav je naša, a misli ob prazniku so moje… Lahko so tudi vaše.

Moja domovina ni velika. Pravzaprav jo lahko prevoziš v nekaj urah. Kljub temu je velika po lepotah in velika po ljudeh, ki tu živijo. Stoletja smo prebili tukaj, a šele zadnjih dvajset let na svojem. Vedno nam je gospodoval drugi. Navadili smo se, da je treba oblastnika vedno »prinesti okoli«, zato je naša ljubezen do domovine nekoliko groba in naš »narodni« junak tihotapec Martin Krpan…

A vendar ne bom izgubil upanja, da se naša ljubezen do tega koščka sveta vendarle nekoč ne razplamti, kajti sredi glavnega mesta nam na podstavku stoji kip velikega pesnika in ne vojskovodje. In to ne kateregakoli pesnika, pač pa tistega, ki je zapisal, da naj žive vsi narodi in da si želi učakati dan, ko bo na svetu zavladalo bratstvo, iz njega bo pregnan prepir in bo zavladala svoboda. Kateri narod je še vsem drugim zaželel kaj takega? Kateri narod pod tem soncem je še bil tako odprt do drugih, da jim je privoščil vse kot sebi?

Moja domovina je torej velika v srcu. V mislih, v pesmih in kulturi. Na vršacih gora in v globokih jamah, kamor svetlobo prinesejo le zagreti posamezniki. Moja domovina je velika v solidarnosti in prijaznosti do obiskovalcev, v belih cerkvicah na gričih okoli nas in v materinih besedah, ki otoke učijo prve besede.

Moje domovine niti malo ne prizadenejo posamezniki, ki v njenem imenu ne delajo vedno tako, kot bi morali. Zaradi njihovega slabega zgleda ni domovina nič manj moja. Rad jo imam in spoštujem jo. Želim ji le dobro, ker sem zrasel iz nje, ker govorim njen jezik in razumem kako šumijo njeni gozdovi in plivka njeno morje. Tudi jaz sem ta domovina in tudi jaz bi moral včasih v njem imenu storiti kaj, pa nisem…

Zato ti želim, moja domovina, da bi te imeli radi kot mater in ne kot mačeho. Želim ti, da bi se vračali s potovanj v tujini, ker bi potem bolj cenili tebe. Želim, da bi se znali resnično veseliti s teboj in med seboj. Želim, da bi kdaj izobesili zastavo, tudi ko ni praznik, ker nam je srce tako velelo.

Draga moja domovina! Danes sva z ženo nazdravila zate. Nisva recitirala domoljubnih pesmi in ne prebirala besedil tebi na čast. Le sedela sva in mislila, da je bil, kljub dežju, lep dan. Ker, če je praznik v srcu, ga ni vremena, ki bi ga lahko skazilo.

Jutri bo nov dan, nova priložnost, nov izziv. In če sem danes slavil, si želim jutri zate nekaj storiti. Ker si zaslužiš, ker si moja… domovina.

Letos so prazniki idealno razporejeni. S pripravami na praznik smo začeli že v petek popoldne, sveti večer pa bo šele v ponedeljek. Zaradi koledarja sta nam bila darovana dva dneva. Odlično.

Spomnim se še nekaj let nazaj, ko se mi je znanec oglasil na kosilo 24. decembra. Tja proti peti popoldne je šele odšel svojo pot, z ženo pa sva nato hitela, da sva vse pripravila. In se je, hvalabogu, še izšlo.

Tokrat smo imeli časa v izobilju in tudi ekipa je precej večja, kljub temu pa delo (očitno) ne bo nič prej opravljeno. Torej na sveti večer tja do Božičnice in nič prej. Najprej smo (skoraj) ves prvi dan pospravljali, potem smo se en dan ukvarjali z drevescem in jutri se bomo še z jaslicami…

A končni izdelek bo očitno zelo zanimiv, vsaj kar se »drevesca« tiče. Tistemu kar smo postavili tokrat, bi namreč težko rekli drevesce. Že nekaj let se trudimo postavljati drugačna božična drevesca. Letos smo za osnovo uporabili tri fižolovke, ki smo jih oblekli s smrečjem, nato tja pritrdili lučke in za konec okoli njih ovili žico v spirali. Ta se nato spušča od vrha do tal, nanjo so pritrjene rdeče bunke. Vsa reč je sicer bolj zapletena kot se sliši, a rezultat je… zelo poseben.

Otroci so navdušeno sodelovali. Medtem ko si je hčera dajala opravka z bunkami, sva z najstarejšim skupaj zbila hlevček za jaslice. Nato smo popravili še nekaj figur in jutri zaključimo. Lepo je božično pričakovanje. Kot bi bilo nekaj v zraku. Vsi smo doma, diši po domačih piškotih, bolj prijazni smo.