Danes je praznovala moja domovina. Namenoma pišem moja, čeprav je naša, a misli ob prazniku so moje… Lahko so tudi vaše.

Moja domovina ni velika. Pravzaprav jo lahko prevoziš v nekaj urah. Kljub temu je velika po lepotah in velika po ljudeh, ki tu živijo. Stoletja smo prebili tukaj, a šele zadnjih dvajset let na svojem. Vedno nam je gospodoval drugi. Navadili smo se, da je treba oblastnika vedno »prinesti okoli«, zato je naša ljubezen do domovine nekoliko groba in naš »narodni« junak tihotapec Martin Krpan…

A vendar ne bom izgubil upanja, da se naša ljubezen do tega koščka sveta vendarle nekoč ne razplamti, kajti sredi glavnega mesta nam na podstavku stoji kip velikega pesnika in ne vojskovodje. In to ne kateregakoli pesnika, pač pa tistega, ki je zapisal, da naj žive vsi narodi in da si želi učakati dan, ko bo na svetu zavladalo bratstvo, iz njega bo pregnan prepir in bo zavladala svoboda. Kateri narod je še vsem drugim zaželel kaj takega? Kateri narod pod tem soncem je še bil tako odprt do drugih, da jim je privoščil vse kot sebi?

Moja domovina je torej velika v srcu. V mislih, v pesmih in kulturi. Na vršacih gora in v globokih jamah, kamor svetlobo prinesejo le zagreti posamezniki. Moja domovina je velika v solidarnosti in prijaznosti do obiskovalcev, v belih cerkvicah na gričih okoli nas in v materinih besedah, ki otoke učijo prve besede.

Moje domovine niti malo ne prizadenejo posamezniki, ki v njenem imenu ne delajo vedno tako, kot bi morali. Zaradi njihovega slabega zgleda ni domovina nič manj moja. Rad jo imam in spoštujem jo. Želim ji le dobro, ker sem zrasel iz nje, ker govorim njen jezik in razumem kako šumijo njeni gozdovi in plivka njeno morje. Tudi jaz sem ta domovina in tudi jaz bi moral včasih v njem imenu storiti kaj, pa nisem…

Zato ti želim, moja domovina, da bi te imeli radi kot mater in ne kot mačeho. Želim ti, da bi se vračali s potovanj v tujini, ker bi potem bolj cenili tebe. Želim, da bi se znali resnično veseliti s teboj in med seboj. Želim, da bi kdaj izobesili zastavo, tudi ko ni praznik, ker nam je srce tako velelo.

Draga moja domovina! Danes sva z ženo nazdravila zate. Nisva recitirala domoljubnih pesmi in ne prebirala besedil tebi na čast. Le sedela sva in mislila, da je bil, kljub dežju, lep dan. Ker, če je praznik v srcu, ga ni vremena, ki bi ga lahko skazilo.

Jutri bo nov dan, nova priložnost, nov izziv. In če sem danes slavil, si želim jutri zate nekaj storiti. Ker si zaslužiš, ker si moja… domovina.