Pravzaprav nihče ne ve, kaj se bo zgodilo v prihodnjih dneh, prav tako kot ne vemo, koliko snega bo napadlo. »Politični analitiki« razmišljajo v skladu s svojo politično usmerjenostjo, ljudje glede na volilno pripadnost in simpatije do »svojih« politikov. Kljub vsemu pa je jasno, da ne bo več tako, kot je bilo pred objavo poročila protikorupcijske komisije. Bo premier Janša odstopil sam, ali se bo dal na glasovanje v parlament? Sicer naj bi po raziskavi javnega mnenja, kar 80 % ljudi podpiralo odstop obeh ikriminiranih politikov.

Tudi če Janša ne odstopi, bo težko vodil vlado, pa čeprav bi mu uspelo pomiriti koalicijo. Kaže da so karte premešane in razdeljene, glavnemu igralcu pa je zmanjkalo adutov.

Vlada, ki je bila že sestavljena z veliko težavo, se bo očitno poslovila po letu dni delovanja. In kaj bomo dobili? Najverjetneje predčasne volitve z zelo negotovim izidom, prav gotovo pol letno zamudo pri reformah z vprašljivimi javnimi financami, eno leto zaostanka pri spodbudah za gospodarsko rast, čas negotovosti in obljub, javna soočenja kandidatov…

Bo prišlo tudi kaj dobrega? Prav gotovo! Tisti, ki bodo kandidirali, bodo od zadaj naprej vedeli, da ima lahko poročilo Protikorupcijske komisije usodno težo, tako za kandidata, kot za vlado in stranko. Tak razplet lahko prispeva k odgovornejšemu ravnanju politikov. Odgovornost do ljudi, ki so ga izvolili in do javnega dobrega, pa je v prvi vrsti tisto, zaradi česar naj bi človek sploh stopil v politiko.

In še opomba pod črto: zombiji nam ne bodo vrnili države. Ti so si jo enkrat že vzeli, če ste morda pozabili. Državo si lahko vrnemo nazaj samo volivci sami na demokratičnih volitvah!

Na vprašanje, kako shujšati, obstaja edini zanesljiv odgovor: potrebno je manj jesti.

Tudi na drugo vprašanje, kako priti do denarja, je odgovor prav tako cinično preprost: treba je delati. Taki logični in enostavni odgovori pa niso prav popularni.

Take odgovore dajejo tisti, ki se delajo, da vprašanja sploh niso razumeli.

Pravi smisel takega vprašanja namreč je, kako shujšati brez odrekanja v hrani, kako priti do denarja brez dela, kako narediti razred brez učenja in kako brez truda v življenju nekaj doseči?

To je tisto!

Čudovito bi bilo, če bi tu obstajala nekakšna duhovita rešitev, šala, domislica...

Prav zoprna je namreč tista pamet, ki na lahka vprašanja daje tako težke, nemogoče odgovore!

Po Dušanu Radoviću

Ni veliko dni v letu, ki so politično tako odmevni kot je bila današnja sreda 9.januarja. Dogodki so se kar prehitevali. Poročilo komisije za preprečevanje korupcije o premoženjskem stanju Janeza Janše in Zorana Jankoviča, je odjeknilo precej bolj kot smo morda mislili. Apatija ljudi o vprašanjih aktualne politike se je kot kaže razblinila.

Sledile so tiskovne konference, seje svetov strank in pričakovane zaupnice članstev obeh vpletenih predsednikov največjih strank. Kljub vsemu še ni jasno ali bo prišlo do razkola v koaliciji.

Politično je preživel tudi Matej Tonin, ki je v NSi-ju dobil podporo, kljub temu, da je v nasprotju s stranko, zavesno glasoval za Kučanove privilegije.

Ob vseh teh dogodkih, je zgodba Delovega novinarja Dejana Karbe, kar nekako razvodenela, pa čeprav menda na Delu med novinarji vre in so tam po novem »vsi Karbe«. Uprava je nedvomno ukrepala nekoliko na juriš in ni dovolila drugačnega izida »pogovora«, če mu lahko tako rečemo. Kljub temu pa ima uprava (po mojem mnenju) seveda pravico, da novinarja zaposli ali tudi odpusti. To še bolj razumem v luči različnih odškodninskih tožb, ki jih novinar svoji medijski hiši povzroči. Res je, kot pravijo novinarji Dela, da Karba ni bil pravnomočno obsojen in je posledično nedolžen, res pa je tudi, da so testi očetovstva v primeru kardinala Rodeta jasno pokazali, da za vsem skupaj ni bilo resnice. Zakaj se sodni proces proti Delu in Karbi zaradi obrekovanja še ni začel, pa je verjetno znano samo našemu (počasnemu) sodstvu…

Malo me je ob Karbinem primeru presenetil le precej oster odziv murskosoboškega škofa Petra Štumpfa, ki je omenjenemu novinarju zaradi vrste zapisanih polresnic in površnosti, glede prikazovanja njegove osebe v javnosti, zagrozil kar z interdiktom, to je s prepovedjo prejemanja zakramentov. Nisem prepričan, da lahko danes take vrste grožnje pripomorejo k razrešitvi kakršnegakoli spora, še sploh, ker je očitno novinarska zgodba Dejana Karbe končana.

Danes smo se od obilice dogodkov prav zadihali, tako da bomo v naslednjih dnevih še kako lovili sapo.

V mislih imam seveda knjige za najmlajše. Rdeče kapice, Pepelke, Grimmove in Andersenove pravljice… Pri nas jih kar naprej prebiramo, enkrat, dvakrat, desetkrat… Potem pridejo radijske igrice in otroci se, preden začnejo sami prebirati, v vmesnem času zabavajo s poslušanjem.

Ampak hotel sem pravzaprav povedati nekaj o prevodih del za otroke, kjer so cenzorji dosledno popravljali originale in jih nadomeščali z ustreznejšimi dikcijami. Kako se človek začudi, ko ugotovi, da je Pepelka pravzaprav pobožno mlado dekle. Za to sem si sposodil nekaj citatov iz intervjuja z dr. Nike Kocjančič Pokorn, s katero smo pred leti celo nekaj skupaj vandrali po svetu… Zapisal jih je kolega Tino Mamić:

“Rdeča kapica je popravljana le v enem kratkem odlomku, ko se obrne na Boga, preden vstopi v babičino hišo. Bolj zanimivi so posegi pri Pepelki. Pepelkina mama namreč na smrtni postelji priporoči Pepelko Bogu in jo prosi, naj ostane pobožna deklica. Pepelka jo uboga in vsak dan na njenem grobu moli. V naših povojnih prevodih, predvsem v najbolj razširjenem Albrehtovem, mama prosi Pepelko, naj ostane pridna in dobra, Pepelka pa po njeni smrti na njenem grobu zgolj joče. Prevodi Grimmovih pravljic so bili predelani in cenzurirani v celotnem jugoslovanskem območju, vendar se zdi, da smo pri 'čiščenju' teh zgodb prednjačili prav Slovenci. Najzanimivejši je na primer prevod Pepelke iz leta 1984, ko je prevajalec Boga zamenjal z drevesom, tako da umirajoča mati Pepelki položi na srce naslednje besede: 'Če se znajdeš v kakršni koli težavi, ti bo drevo pomagalo, samo vedno ostani poštena in dobra.'”

Tudi znana Heidi je popravljena:

»Heidi je gotovo najbolj spretno predelan prevod od vseh, ki sem jih pregledala – in pregledala sem jih več kot 200. V vseh jugoslovanskih prevodih (prvi je nastal v Srbiji v petdesetih letih) prihaja do podobnih premikov: pastor je povsod zamenjan z učiteljem, himne Bogu pa s pesmimi soncu in podobno. Iz dela, ki je bilo izvorno pisano kot spodbuda opismenjevanju in verskemu pouku, smo dobili popolnoma drugačno delo, ki pa je v skladu s socialističnimi načeli poudarjalo skromnost, pomembnost izobrazbe in dobrote do ponižanih in razžaljenih. Morda nam prav ti prevodi kažejo, da se je ravno na nivoju te osnovne moralne drže socializem ujel s krščanskim moralnim naukom in so zato prevajalci tako pogosto segali ravno po besedilih, ki so bila izvorno krščanska po naravi.«

In še beseda o Piki Nogavički:

“Naj se vrnem k pravljicam. V Piki Nogavički je poglavje o pobožični zabavi, ki so jo naši prevedli v ponovoletno zabavo. Božično drevesce je zamenjano z novoletnim, zaplete pa se, ker je opica gospod Ficko v izvirniku preoblečena v božičnega angela. Novoletnega angela pa nimamo. To, kar vi navajate, bi v prevodoslovju uvrstili v kategorijo 'kulturne nadomestitve'. Prevajalci so predvidevali, da v slovenskem okolju vedno označujemo okrašeno drevesce v decembru z izrazom 'novoletna jelka'. Vprašanje pa je, če je to res.”

In še tole:

“Več kot polovica osnovnošolskih učbenikov (še vedno) navaja odlomke iz cenzuriranih prevodov.”

Trda levica ne mara predsednika Pahorja. Najraje bi ga utopila v žlici vode na spominski slovesnosti za pobitim bataljonom na Osankarici. Toliko žolčnih komentarjev (njegovih nekdanjih strankarskih privržencev) že dolgo nisem bral. Mu že grozijo, da si slučajno ne bi drznil priti v Dražgoše. Pahor sicer poje partizanske pesmi, se druži s »partizani«, poziva k strpnosti (proti radikalizmu) in je vse narobe. Niso bile izbrane prave besede in ni jih izrekel pravi govornik. Nekateri imajo monopol nad partizanskimi mitingi in nad parolami, ki jih tam velja izreči. Kaj ni zanimivo, da nazorska enotnost ni več dovolj? Nekoč smo rekli (seveda iz druge perspektive), da so eni bolj papeški od papeža. Kako bi tole lahko lepo zvenelo? Da so eni bolj pravilno levo usmerjeni od drugih?

Punce nekega pevskega zbora posnamejo CD. Leta 2013, na konservatoriju za glasbo. Novica o tem obide (skoraj) vse medije. Super, spet se zanimamo za kulturo. Kulturo narodu in pesem na usta… A kako razumeti, da se zbor imenuje po socialistični gospodarski enoti, ki je že davno neslavno spustila dušo. Kot bi to ne bilo dovolj, so se posnete pesmi »upora« nekoč pele na motivacijskih, politkomisarskih mitingih, kjer so ljudem vbijali v glavo, parole v smislu: »Hočete republiku?« »Hočemo!« »Jer znate šta je to?« »Ne znamo…« Danes je pa to spet »in«, pa še tako malo retro deluje. Škoda da tam ne poje še Mojca Kucler Dolinar, ker bi bila potem primerna za mesto predstavnice naše države v Evropski komisiji proti rasizmu in nestrpnosti. Tako pa ni!

Zelo podobno kot je bil Pahor neprimeren govornik na Osankarici, je tudi Kucler Dolinarjeva neprimerna za državno funkcijo na področju rasizma in nestrpnosti, ker ne pripada pravim strukturam. Kako neki bi lahko nekdo, ki prihaja iz konzervativne stranke, ki je blizu krščanskim načelom, sploh lahko deloval na področju rasizma, ksenofobije, antisemitizma in nestrpnosti in njihovega preprečevanja? To je ja skregano s pametjo. Na polju rasizma in nestrpnosti imajo ja primat levičarski intelektualci…

In še cvetje z logov, kjer cveti tudi pozimi. Namreč, če Veno Taufer, predsednik Društva slovenskih pisateljev izjavi, da »Društvo slovenskih pisateljev (kaj res kar celo društvo?) protestira proti vladi, ki zapira demonstrante kot talce, kot jih je včasih okupator,« potem ne vemo več, ali smo na pragu vojnega stanja, ali se je predsednik pisateljev le nekoliko (pre)metaforično izrazil? Talce (ki jih je okupator nato streljal) primerjati z mladimi huligani, ki na (domače) policiste mečejo granitne kocke, je vendarle malo neresno. V iskrenost besed predsednika pisateljskega društva pa smemo malce tudi podvomiti, še posebej, ker javnosti ni pojasnil, kako so se v številnih zapisih nekdanje tajne policije znašle omembe njegovega imena. Ampak ups, oprostite, sem pozabil, da njemu to pač ni treba...