Trda levica ne mara predsednika Pahorja. Najraje bi ga utopila v žlici vode na spominski slovesnosti za pobitim bataljonom na Osankarici. Toliko žolčnih komentarjev (njegovih nekdanjih strankarskih privržencev) že dolgo nisem bral. Mu že grozijo, da si slučajno ne bi drznil priti v Dražgoše. Pahor sicer poje partizanske pesmi, se druži s »partizani«, poziva k strpnosti (proti radikalizmu) in je vse narobe. Niso bile izbrane prave besede in ni jih izrekel pravi govornik. Nekateri imajo monopol nad partizanskimi mitingi in nad parolami, ki jih tam velja izreči. Kaj ni zanimivo, da nazorska enotnost ni več dovolj? Nekoč smo rekli (seveda iz druge perspektive), da so eni bolj papeški od papeža. Kako bi tole lahko lepo zvenelo? Da so eni bolj pravilno levo usmerjeni od drugih?

Punce nekega pevskega zbora posnamejo CD. Leta 2013, na konservatoriju za glasbo. Novica o tem obide (skoraj) vse medije. Super, spet se zanimamo za kulturo. Kulturo narodu in pesem na usta… A kako razumeti, da se zbor imenuje po socialistični gospodarski enoti, ki je že davno neslavno spustila dušo. Kot bi to ne bilo dovolj, so se posnete pesmi »upora« nekoč pele na motivacijskih, politkomisarskih mitingih, kjer so ljudem vbijali v glavo, parole v smislu: »Hočete republiku?« »Hočemo!« »Jer znate šta je to?« »Ne znamo…« Danes je pa to spet »in«, pa še tako malo retro deluje. Škoda da tam ne poje še Mojca Kucler Dolinar, ker bi bila potem primerna za mesto predstavnice naše države v Evropski komisiji proti rasizmu in nestrpnosti. Tako pa ni!

Zelo podobno kot je bil Pahor neprimeren govornik na Osankarici, je tudi Kucler Dolinarjeva neprimerna za državno funkcijo na področju rasizma in nestrpnosti, ker ne pripada pravim strukturam. Kako neki bi lahko nekdo, ki prihaja iz konzervativne stranke, ki je blizu krščanskim načelom, sploh lahko deloval na področju rasizma, ksenofobije, antisemitizma in nestrpnosti in njihovega preprečevanja? To je ja skregano s pametjo. Na polju rasizma in nestrpnosti imajo ja primat levičarski intelektualci…

In še cvetje z logov, kjer cveti tudi pozimi. Namreč, če Veno Taufer, predsednik Društva slovenskih pisateljev izjavi, da »Društvo slovenskih pisateljev (kaj res kar celo društvo?) protestira proti vladi, ki zapira demonstrante kot talce, kot jih je včasih okupator,« potem ne vemo več, ali smo na pragu vojnega stanja, ali se je predsednik pisateljev le nekoliko (pre)metaforično izrazil? Talce (ki jih je okupator nato streljal) primerjati z mladimi huligani, ki na (domače) policiste mečejo granitne kocke, je vendarle malo neresno. V iskrenost besed predsednika pisateljskega društva pa smemo malce tudi podvomiti, še posebej, ker javnosti ni pojasnil, kako so se v številnih zapisih nekdanje tajne policije znašle omembe njegovega imena. Ampak ups, oprostite, sem pozabil, da njemu to pač ni treba...