To je naslov članka v enem od spletnih medijev. Se strinjam, res bo tako. Dedki in babice, pa proste ure staršev in dopusti bodo štrikali čas, medtem ko bodo vzgojiteljice stavkale. Zasledil sem celo ponudbo bowling kluba, ki za ceno 18€ ponuja varstvo otroka z animacijo ter zajtrkom in kosilom. Ljudje se pač znajdejo. Kaj pa naj drugega storijo?

No, nikakor pa se ne strinjam, da stavko večina staršev podpira, kakor se je izrazila ena od ravnateljic. In to kljub temu, da bo v vrtcu samo nekaj deset otrok od več sto. Bolje bi se izrazila, če bi rekla, da so stavko starši vzeli na znanje, ne pa, da morda celo resno misli, da jih pri tem starši večinsko podpiramo.

Mene so samo obvestili, da stavka bo in da bo za nujno primere odprta centrala, niso pa mi znali pojasniti, kaj so v tem primeru nujni primeri. Prav tako me je zbodlo, da je bilo na stavkovnem plakatu napisano, da bo vrtec ZAPRT (zaklenjen).

Če bo g. Štrukelj pleteničil, da je večina staršev z naklonjenostjo sprejela njihov sindikalni »boj«, mu že kar zdaj sporočam, da naj malo korigira svoj govor, ker žal številke otrok v vrtcih ne odražajo večinske naklonjenosti staršev in še manj podpore njihovim prizadevanjem. To je zgolj in samo dobra volja staršev, dedkov in babic, ker je to pač najlažje in v dani situaciji najbolj enostavno.

Se pa popolnoma strinjam, da so bili ponujeni novi normativi za vrtce in šole, neživljenjski, nesmiselni in zgolj birokratsko sproducirani. Res je! Vendar pa jih je ministrstvo umaknilo. Ali ni zato stavka postala nekoliko… nesmiselna?

V sredo 23. januarja bo stavka. Po zagotovilih sindikatov naj bi stavkalo 160 tisoč javnih uslužbencev.  (Javne) Šole in vrtci bodo zaprti, policisti in cariniki bodo delali počasi, uradi prav tako. Le zdravniki Fidesa se niso pridružili stavki in vojaki, ki ne smejo stavkati.

Fino, ko sindikati tako lepo poskrbijo za vse in predvidijo, kdo in kje bo stavkal in zakaj si prizadevajo. Ampak zadeve seveda niso tako zelo enoznačne (tudi tu ne).

Moji ženi (ki je tudi javna uslužbenka), je konec leta zaradi Štruklja in njegovega politkomisarskega odnosa, (da o bogatem besednjaku sploh ne govorim) dokončno počil film in je iz sindikata izstopila. Pravzaprav se je čudila, da tega ni storila že prej.

Tako je stavka, ki naj bi se dogodila 23. pravzaprav ne zanima, še sploh, ker je ministrstvo umaknilo predlog novih normativov, ki so si jih res lahko izmislili le tisti, ki nikoli niso učili v rezredu. Tako kot moje žene, stavka ne zanima še nekaterih drugih, ki prav tako niso člani sindikata (morda iz kakšnih drugačnih razlogov). O številkah, koliko je takih "nečlanov", zdajle ne bi, čeprav bi se bilo zanimivo enkrat pozabavati tudi z njimi. Recimo, da bi se vsi ti odločili, da bodo tisti dan delali po urniku.

A glej ga zlomka, ne bodo mogli! Zakaj? Ker bodo vrli člani sindikata zaklenili šolo in pred njo postavili straže, da ne bi bil kdo stavkokaz…

Mislim, da vam je že jasno, kako je zdaj z zgoraj omenjenimi številkami. Te prav gotovo ne bi bile take, če bi se ljudje lahko SVOBODNO odločali ali bodo stavkali ali ne. Dokler pa bodo Štrukelj in njegovi postavljali straže in šteli, kdo vse, kje in kaj dela, potem bo pač tako kot bo In vsi bomo na nek način talci sindikalnih voditeljev, ki so (vsaj nekateri) praktično večni, nenadomestljivi, uležani in servirani.

Jaz pa bom moral vzeti dopust oz koristiti proste ure, ker bodo otroci namesto v vrtcu doma, dokler ne bo mama prišla iz stavke, kjer pravzaprav stavkati sploh ni hotela.

Prav zanimiva sta bila minula dneva. Toliko ugovorov in nasvetov sem dobil po zadnjem zapisu, kjer razmišljam o konstantnem zaganjanju v predsednika vlade, kaj vse so od mene pričakovali, kako sem jih razočaral in kako bi moral čutiti in razmišljati. Pravzaprav se mi zdi zelo zanimivo, da se tisti, ki sami povedo, da so kilometre in leta daleč od krščanstva, na krščansko moralo zelo dobro spoznajo. Svetovali so mi, kaj vse bi moral zapisati, kako bi moral besedilo Protikorupcijske komisije razumeti, kako sem hinavski in podobno.

Mislim, da sem nekoč že zapisal in zdajle bom ponovil, da po mojem mnenju Janez Janša ni rešitelj slovenskega katoličana. Ampak v trenutni negotovi gospodarski situaciji, ko ne vemo natančno, ali bomo splavali ali potonili, se mi zdi neodgovorno na tak način rušiti vlado.

Pred oči mi prihaja evangeljska zgodba o prešuštnici. »Tisti, ki je brez greha naj prvi vrže kamen vanjo«, je rekel Jezus. Nič ni moraliziral o tem, kje so jo našli in s kom. Obrnil se je stran in pisal v pesek. Oni pa so drug za drugim metali kamenje iz rok in odhajali. »Te ni nihče obsodil žena,« jo je vprašal? »Nihče, Gospod.« »Tudi jaz te ne bom. Pojdi in ne greši več.«

Ne vemo, kaj se je z ženo dogajalo naprej. Eni jo enačijo z Marijo Magdaleno, čeprav sodobni eksegeti to zanikajo. To niti ni pomembno. Važno je, da je Jezus uspel z nekaj besedami spremeniti javno mnenje. Ni zanikal greha, ni razlagal, kaj bi moralo biti, ampak je »pravičnikom« zgolj nastavil ogledalo. Kar so videli v njem, ni bilo prijetno. Tudi danes ni. Niti za Viranta, niti Erjavca, Žerjava ali koga drugega.

Da je Slovenija na psu, se lahko strinjamo vsi. Da je čas suhih krav prav tako. Verjetno ga ni junaka, ki bi lahko v kratkem času vse negativne trende obrnil navzgor. Če razmišljamo trezno in realno, smo pač vsi na tem, da moramo nekaj žrtvovati, se nečemu odpovedati, skratka, da ne bi nekateri ostali brez vsega, se moramo vsi odpovedati delčku svojega. Jasno!

Obstaja pa še druga možnost. Lahko se odločimo za kolaps. Za grški scenarij. Lahko pristanemo na dnu, lahko 20 % vseh zaposlenih v javni upravi izgubi delo, lahko nam drugi diktirajo varčevalne ukrepe. Kot Grki se bomo znašli na ulicah, nekateri se bodo pred bankami zažgali, nekateri bodo z granitnimi kockami napadli organe oblasti, znašli se bomo v primežu stavk. Število turistov se bo zmanjšalo (procentualno kot v Grčiji), ljudje bodo začeli spet živeti bolj primarno, od svojih vrtičkov in njivic.

Odločitev je konec koncev ljudska, naša. Če ljudje nismo zmožni preseči nekaterih delitev, potem je pot jasna, šla bo navzdol, kjer bo jok in škripanje z zobmi… Vse to mi prihaja v zadnjih dneh na misel.

Prebral sem zapis Milene Miklavčič o »Zgodovinskem trenutku, ki se ga bo pomnilo«. Ja, precej resnice je v zapisanem. In če pomislimo na možnost, da je vrli Žirovec, ki vodi Protikorupcijsko komisijo, pravzaprav le orodje, člen v verigi, ki se je zaradi svojega levičarskega pedigreja poigral z usodo vsega naroda, potem nam grški scenarij res ne gine.

In res, kot piše Miklavčičeva, smo (desničarji) obstali. Ker smo verjeli, kot je presodila komisija, da je namreč predsednik vlade ravnal koruptivno, potem je prav da odstopi… A pokazalo se je, da je bila parcela ob Soči vendarle vredna več, kot so jo bili pripravljeni ovrednotiti in da za ceno niso povprašali niti sodnega cenilca. Prav tako je res malce čudno pričakovati, da se človek spomni za vsako položnico in nakazilo, kako in kdaj ga je poravnal (vsaj jaz se ne).

Od vsega sem najbolj prepričan, da je med predsednikom vlade in predsednikom Protikorupcijske komisije prišlo do komunikacijskega kratkega stika že zelo kmalu. Lahko si predstavljamo, kako je taka komunikacija (ne)potekala, kje ji je statiral Rok Praprotnik… Rezultat je znan. Komisija je presodila, da je Janša koruptiven in na to ni priziva. Najprej mora odstopiti, ne glede na ekonomsko situacijo, ki se bo drastično poslabšala ob čakanju na predčasne volitve in to še preden o tem kaj povejo organi pregona, policija in tožilstvo. Mi pa kar čakamo in nihče se ne zgane. Nihče ni prišel in z roko udaril po mizi ter rekel, da se tega ne gremo, ker so državni vložki preveliki.

Nihče ni šel na ulice in rekel, da bomo zdaj demonstracije začeli tudi desničarji. Za normalnost, za prihodnost. Zato, da nam dražgoška levica ne bo spet »ukradla države«. Ne, pri nas se ne dogaja nobena konservativna revolucija (kako butast izraz!). Pri nas je v redu, če si progresiven, napreden, levo čuteč (tudi srce je tam!), če pa hodiš k maši, če voliš desne stranke in ne bereš Mladine ali Dela, potem nisi ravno pameten. Ne moreš biti. Tako je odločila nelustrirana nekdanja nomenklatura, ki svoj vpliv in tovariške lobistične povezave še kar naprej steguje po denarju in vplivu.

In ker se niso oglasili drugi, sta se dr. Štuhec in dr. Stres. Jasno in brez dlake na jeziku. Koliko žolča se je zlilo nanju. Tiho naj bosta! Naj se ne vmešavata v politiko. Če si klerik moraš živeti skrito za zidovi zakristije, vera je zasebna zadeva, zato se duhovnik, kaj šele škof, ne sme javno izjasnjevati o politiki. Tako so povedali že Ribičič, Marinko in Kardelj in mi jim (še vedno) verjamemo!

Zato se bom tokrat postavil za Janšo, dokler sodišče (ki ga tako ljubi) ne dokaže drugače. Zakaj? Iz inata. Ker mi smrdi tisto, kar je skuhal Klemčič, ker ni uspelo Tauferju, KOKSu, Štruklju, Semoliču, Jankoviću…

Toliko časa smo govorili o zimi, da je res prišla. Vstopila je skozi velika vrata. Z nekaj potezami je v parih urah spremenila pokrajino. Nametala je snega, belega, nedolžnega. Zavel je hlad. In sivina. In sluh mrtvaškega miru. Le tu in tam je kakšna stopinja in ozka uhojena gaz. Mimo hitim in mislim, da je tudi v življenju tako.

Najprej smo, nato vzkalimo, zrastemo in se imamo radi, nato rodimo in končno pod težo belega uvenemo. Le da je narava krog, a mi spirala... Kar je bilo preide, kar je pod belino, ozeleni.