Prav zanimiva sta bila minula dneva. Toliko ugovorov in nasvetov sem dobil po zadnjem zapisu, kjer razmišljam o konstantnem zaganjanju v predsednika vlade, kaj vse so od mene pričakovali, kako sem jih razočaral in kako bi moral čutiti in razmišljati. Pravzaprav se mi zdi zelo zanimivo, da se tisti, ki sami povedo, da so kilometre in leta daleč od krščanstva, na krščansko moralo zelo dobro spoznajo. Svetovali so mi, kaj vse bi moral zapisati, kako bi moral besedilo Protikorupcijske komisije razumeti, kako sem hinavski in podobno.

Mislim, da sem nekoč že zapisal in zdajle bom ponovil, da po mojem mnenju Janez Janša ni rešitelj slovenskega katoličana. Ampak v trenutni negotovi gospodarski situaciji, ko ne vemo natančno, ali bomo splavali ali potonili, se mi zdi neodgovorno na tak način rušiti vlado.

Pred oči mi prihaja evangeljska zgodba o prešuštnici. »Tisti, ki je brez greha naj prvi vrže kamen vanjo«, je rekel Jezus. Nič ni moraliziral o tem, kje so jo našli in s kom. Obrnil se je stran in pisal v pesek. Oni pa so drug za drugim metali kamenje iz rok in odhajali. »Te ni nihče obsodil žena,« jo je vprašal? »Nihče, Gospod.« »Tudi jaz te ne bom. Pojdi in ne greši več.«

Ne vemo, kaj se je z ženo dogajalo naprej. Eni jo enačijo z Marijo Magdaleno, čeprav sodobni eksegeti to zanikajo. To niti ni pomembno. Važno je, da je Jezus uspel z nekaj besedami spremeniti javno mnenje. Ni zanikal greha, ni razlagal, kaj bi moralo biti, ampak je »pravičnikom« zgolj nastavil ogledalo. Kar so videli v njem, ni bilo prijetno. Tudi danes ni. Niti za Viranta, niti Erjavca, Žerjava ali koga drugega.