Zima
Toliko časa smo govorili o zimi, da je res prišla. Vstopila je skozi velika vrata. Z nekaj potezami je v parih urah spremenila pokrajino. Nametala je snega, belega, nedolžnega. Zavel je hlad. In sivina. In sluh mrtvaškega miru. Le tu in tam je kakšna stopinja in ozka uhojena gaz. Mimo hitim in mislim, da je tudi v življenju tako.
Najprej smo, nato vzkalimo, zrastemo in se imamo radi, nato rodimo in končno pod težo belega uvenemo. Le da je narava krog, a mi spirala... Kar je bilo preide, kar je pod belino, ozeleni.
1 komentar
Komentar from: babica [Obiskovalec]
Form is loading...
Okrog mojega doma je ena sama brezmadežna belina, (snega je več kot pol metra). Mir se mi pa ne zdi mrtvaški, pač pa prijeten, nekako uspavojoč.
Tisto, ko začnemo pod teža belega veneti (lastne izkušnje), pa ni nič hudega, ne bojte se. Človek je utrujen od življenja , prijetno se je umakniti na stran in opazovati kako življenje brzi naprej, vedno manj je moči,potreb,dela, želja in upam, da bo vse skupaj izzvenelo v večen MIR.