V oddaji Moja zgodba smo predstavili knjigo zgodovinarja, sociologa in poznavalca povojne represije v Sloveniji dr. Milka Mikole Rdeče nasilje - represija v Sloveniji po letu 1945. Knjiga, ki je izšla v redni zbirki Celjske Mohorjeve družbe, prinaša najpopolnejši pregled totalitarnega nasilja na slovenskem, ki ga je zagrešila nekdanja, komunistična oblast.

Tole je eden od spletnih odzivov na izdajo omenjene knjige:

„Milko Mikola, še dobro, da smo v tem nasilju sploh lahko hodili v šole, cerkev, da smo sploh lahko šli v tujino. Ja, še zdaj se spomnim, kako so nas vsak dan tepli, kako nismo imeli za jest, kako smo morali drago plačevati zdravstvo.!“

Človeški spomin je res kratkega veka... Prvih pet let po drugi svetovni vojni je bilo pri nas najtežje obdobje odkritega stalinizma in o tem govorijo tudi številke (podkrepljene z arhivskim gradivom in znanstveno literaturo), ki jih najdemo v omenjeni knjigi:

blizu 15.000 izvensodno pobitih slovenskih vojnih ujetnikov in civilistov;

več kot 100.000 izvensodno pobitih pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov:

obstoj 8. večjih in več manjših koncentracijskih taborišč;

obstoj 4. kazenskih taborišč za prisilno delo;

obstoj blizu 20 taborišč za poboljševalno delo in družbeno koristno delo;

okoli 17.000 beguncev, ki so ob koncu vojne leta 1945 pred nasiljem zbežali v Avstrijo in Italijo in se od tam razselili po svetu;

okoli 16.000 političnih obsojencev;

okoli 25.000 političnih zapornikov;

blizu 60.000 nasilnih razlastitev premoženja;

izgon okoli 10.000 pripadnikov nemške narodnostne manjšine iz Slovenije v Avstrijo;

izgon več sto slovenskih družin in posameznikov iz obmejnega pasu z Avstrijo in iz notranjosti Slovenije na Kočevsko;

izgon 215 madžarskih družin leta 1948/49 iz vasi Petišovci.

Mikola je povedal, da ga je zelo prizadelo, ko je našel tole fotografijo. Nasmejane ženske, ki pozirajo ob zasipanju protitanskovskega jarka v katerem so žrtve povojnega poboja...

Z upoštevanjem teh podatkov je mogoče sklepati, da je bilo vseh neposredno prizadetih žrtev komunističnega nasilja v Sloveniji več kot 100.000. Če bi upoštevali še njihove svojce, bi bila ta številka še nekajkrat višja...

In še dokument o tem, kako so mobilizirali mladino, da je uničila grobove medvojnih nasprotnikov.

Pogovoru lahko tudi prisluhnete:

 

 

Društvo slovenskih pisateljev se mi je vedno zdelo, nekakšno združenje modrcev, ki na prvo mesto postavljajo kulturo, narod, jezik, odprtost duha… Za razliko od akademikov, ki redko nastopajo v javnosti, so pisatelji bolj »ljudski«. Razpisali so vrsto nagrad, kot žirante jih vabijo v različne komisije, njihova beseda je cenjena, avtoritativna.

Tako so bili pisatelji s svojim zgledom, ki izhaja iz njihovih del, ves čas nekakšna intelektualna luč. Ta je vedno posvetila tja, kjer je bilo temno. Tako smo dobili 57. številko Nove revije s prispevki, ki so nakazovali samostojno državo in nujnost njenega nastanka za obstoj slovenskega naroda.

Skratka pisatelji so si v tistih prelomnih letih pridobili velik ugled. Na nek način je slovenska država nastala na njihovih ledjih. Povedati hočem, da je pisateljsko društvo vedno delovalo nekako nad politično. Bilo je usmerjeno v prej omenjene postulate, v kulturo, jezik, narod, nacionalno državo, duha… Res je, da so nekateri pisatelji tudi odšli v politiko in aktivno sodelovali v njej. Politično so se različno opredeljevali, a so vendar ohranjali nek nivo.

Do zdaj. Žal.

To kar v zadnjem času počne DSP pod vodstvom Vena Tauferja, ni več politika, ampak politikantstvo. Bil sem prav zaskrbljen, da večina članov misli tako kot vodstvo, pa me je nekoliko potolažil Drago Bajt v Pogledih. Kljub temu pogrešam še kak odločen pisateljski glas, k razumu. K spodbujanju dialoga, ne pa k prepovedi strank, še posebej ene.

Predsednik Veno Taufer je danes iznesel še eno obtožbo na račun strank. Prisluškujejo mu! Menda je to tudi dokazal. In ne samo to, ve celo da mu prisluškuje eden od podmladkov političnih strank. V poročilu, ki sem ga bral, sicer ne piše, kako je to preveril, prav tako ne, ali je prisluškovanje prijavil pristojnim organom. Če je namreč povedano resnica je, ogrožena naša svoboda! Ne vem, če se Veno Taufer zaveda, kako resne obtožbe je izrekel in kako nujno je, da jih dokaže. Izkoriščanje represivnih organov države v strankarske interese pomeni konec demokracije. Pomeni konec svobodnega sveta. Če pa je izrečeno laž, potem gre seveda za navaden politični manever, ki naj v revolucionarnem duhu, kjer je za dosego zastavljenega cilja mogoče uporabiti vsa sredstva, odplavi nasprotnike in na površje pripelje Tauferju in podpisanim pisateljem bolj všečno politično opcijo.

Osebno bi veliko raje slišal, da je Veno Taufer danes podal kazensko ovadbo zaradi možnosti prisluškovanja, kot pa da je vse skupaj objavil na tiskovni konferenci, brez omembe konkretnih imen, a tako, da vsi vemo koga je mislil. Meni to deluje politično nehigienično.

 

Dva prekrasna dneva smo preživeli v Logarski dolini na duhovnih vajah. Vsakič bolj ugotavljam, kako koristno je, da človek dela na odnosu med zakoncema in posledično v družini. Nič nam ni podarjeno in nič ne pride samo od sebe. Vsaka ura skladnosti in razumevanja v zakonu je izborjena in usklajena. Za njo stoji napor in delo. Na odnosih je potrebno delati. Za to gre pri duhovnih vajah.

Dva dneva smo izgrajevali zakonski odnos. Vsak je prišel s svojimi težavami, vsak s svojo zgodbo, vsak s svojo vizijo. Ob skupnih srečanjih in nagovorih, teh kasnejših dolgih pogovorih med zakoncema, smo iskali novega zagona, novega vina v naših mehovih.

Vrnila sva se duhovno okrepljena in pri tem je pomagala tudi neokrnjena narava Logarske doline. Odpravila sva se tudi na sprehod po bližnji okolici in pri minus 14 stopinjah občutila kaj je to zima. Že čez nekaj ur pa sva na osojni strani hriba našla drobne znanilce pomladi, ki sramežljivo čakajo otoplitve. Kako podobno našemu življenju…

Tudi tam smo kar naprej izpostavljeni sibirskemu mrazu, ki ga lahko prežene le ljubezen medsebojnega odnosa. In potem v zakonu lahko poženejo rože…

 

 

Takole se je prebujal dan pri -14 st.

Pomlad je še daleč, a nekateri jo že nestrpno čakajo...

Na srečanju Zbora za republiko v Mariboru v sredo 23. januarja, je prvič tudi fizično počilo. Udarila sta se pripadnika dveh različnih nazorskih struj. Eden naj bi bil menda vinjen, drugi pa je glasno izzival. Nasprotniki srečanja Zbora za republiko v Zavodu Antona Marina Slomška, se tam seveda niso znašli po naključju, ampak so bili organizirani. Vstopili so tudi na javno tribuno in jo ovirali do te mere, da so jih morali iz dvorane odstraniti.

To je nekaj dejstev, ki bi nas morala malo zaskrbeti. Kažejo namreč na nevaren trend, ki v prihodnje lahko kulminira v nesluteno nasilje.

Mariborčani so razdeljeni, prav tako kot smo razdeljeni ostali Slovenci. En del je odnesel župana Kanglerja, in ta je trenutno edini otipljiv izplen demonstracij. Množica, očitno ohrabljena s to mislijo, sploh ne razmišlja o tem, da druga polovica someščanov proti Kanglerju ni demonstrirala. Še več, ne misli, da bi ga ta polovica lahko še enkrat izvolila…

Tako je prepričana v svoj prav in preživete simbole za katerimi stoji, da drugače mislečim ne dovoli niti razmišljanja s svojo glavo. Še več, njihovo zbiranje, gosti in tema o kateri so govorili, jih moti celo do te mere, da bi bili pripravljeni tudi fizično preprečiti njihovo zborovanje. Kaj ni to malce totalitarna misel? Ali ni osnova demokracije in zahodne družbe, da lahko vsak svobodno pove svoje mnenje in se mu zato ni treba bati za zdravje in življenje?

V sredo pa sta se v Mariboru dva celo fizično udarila. Predstavljajmo si, da bi imel eden od njiju pri sebi orožje. Predstavljajmo si, da bi se zgodilo kaj takega, da bi tekla kri. Potem nismo več daleč od splošnega pretepa, od organiziranja skrivnih tolp, od spiskov ljudi, ki jih je treba onemogočiti na tak ali drugačen način.

To kar se je zgodilo v Mariboru zbuja negotovost. Kako daleč bodo stvari še šle naprej? Kdo jih bo zaustavil? Si bomo še lahko delili mnenja, poslušali govornike, ki jih želimo in se udeleževali shodov po svoji izbiri, ali bomo pristali na diktat nestrpne ulice?

70 let ni bilo dovolj, da bi se zacelile rane, ki so nastale med drugo svetovno vojno in po njej. Ne dovolimo, da bi se odprle nove rane zaradi pomanjkanja soočanja z mnenji, ki so drugačna od mojega.

 

V galeriji Kresija so predstavili ilustracije Prešernove Zdravljice, ki jih je ustvaril Damjan Stepančič. Ilustracije so iz knjige, ki bo v petek šele izšla pri založbi Mladinska knjiga.

Ilustrator Damjan Stepančič se je dela lotil z vsem dolžnim spoštovanjem tako do Prešerna (»največjega slovenskega pesnika«), kot do nacionalne himne. Kljub vsemu pa ilustracije prinašajo svežega duha, sodoben risarski pristop in predvsem dolga stoletja slovenske zgodovine od Vaške situle do današnjega trenutka. Ilustracije so tako večplastne, saj aludirajo na znane zgodovinske dogodke in ljudi, ki so oblikovali našo zgodovino.

Takega projekta pravzaprav še nismo imeli, saj je ilustriranje nečesa tako lirično zmuzljivega, kot je Zdravljica, na meji predstavljivega in tudi avtor sam se je, kot je sam povedal, večkrat sprehajal po »konici noža…«

Kakorkoli že, navdušen sem! Tako nad razstavo, kot nad knjigo, ki sem jo sicer lahko le prelistal. Ob bližajočem se kulturnem prazniku pa je knjiga lahko dobrodošlo darilo vsem nam, mladim in starim, z jasnim sporočilom, da je čas, da v duhu Prešernovih stihov, spet stopimo skupaj.

Na začetku je igralec Andrej Rozman Roza v duhu Prešernove napitnice, med kiticami, izpraznil steklenico...