…še posebej, če se pišeš Janša ali Tanko.

V času totalne vojne proti Janezu Janši in njegovi stranki, ko so za njegovo zrušitev dovoljena vsa sredstva, je vse, kar bo pripomoglo k njegovemu odhodu, dobrodošlo… Ni se obnesel napad na Črtomirja, zato je naslednja Nika. Pravzaprav ni važno, kje bi bila zaposlena, kajti karkoli bi delala in kjerkoli, bi bilo (lahko za koga) koruptivno. Tudi če bi delala v svojem privatnem podjetju, bi bila lahko nabava goriva pri določenem prodajalcu lahko razumljena kot korupcija. Kaj šele sodelovanje pri projektih, kjer je zadaj država. Pa niti ni važno, če bi oče poklical v tisto podjetje, ali nekdo v njegovem imenu, že priimek sam je dovolj za strah in s tem za korupcijo.

Popoln udarec pod pasom je, da nekdo, ki je končal šolanje v tujini (in je pridobljeno znanje prinesel domov), ki je napisal vrsto prošenj za službo, uspešno opravil razgovor za delo in to delo zdaj že nekaj časa (predvidoma uspešno) opravlja, služi kot sredstvo političnega obračuna. Pa kaj ni tako, da delovno mesto razpiše delodajalec, ki sam postavi pogoje in sam odgovarja za izbiro? V vsej tej klobasi, ki pravkar kroži, nisem nikjer zasledil, da je bil na delodajalca izvršen kakršenkoli pritisk. Sami so se odločili. Morda tudi zaradi koristoljubja, morda tudi iz strahu. Zavestno so se odločili za nekoga, ki, kot beremo zdaj, ni ustrezal vsem razpisnim pogojem. Ampak ali lahko to naprtimo tej osebi in če gremo še korak naprej, ali lahko to naprtimo predsedniku vlade?

Protikorupcijska komisija je postala udarna pest rušenja Janeza Janše. Bizarnih vzrokov in paragrafov na katere se sklicuje v tem primeru, ji ne zmanjka, pa čeprav so bili znani že pred časom in so nekateri opozicijski poslanci na to temo že spraševali premiera. Te so njegovi odgovori zadovoljili, KPK pa ne in tako smo zdaj dobili še uradno formulacijo več vrst kršitev in koruptivnih dejanj.

Vse bolj postaja jasno, da nekomu res hudo ni do tega, da bi dolžniki, ki jih bo razkrila »slaba banka« postali javni.

Včeraj (18. februarja) je v Buenos Airesu v 93. letu izdihnil Božidar Fink, oče letošnjih nagrajencev Prešernovega sklada, pevcev Bernarde in Marka.

Rojen je bil 30. avgusta 1920 v Litiji. V Ljubljani je maturiral in diplomiral na pravni fakulteti. Po drugi svetovni vojni je moral emigrirati v Argentino, kjer je bil vodilen član organizacij skupnosti v Buenos Airesu, v krovni organizaciji Zedinjena Slovenija, Slovenski kulturni akciji in drugih. Pisal je strokovne razprave, načelne članke, kritike in poročila iz perspektive Slovenca v tujini. V Sloveniji sta izšli njegovi knjigi Na tujem v domovini (1999) in Za notranjo osvoboditev Slovenije (2006). Takoj po razglasitvi samostojne Slovenije je bil dobra tri leta upravnik diplomatskih in konzularnih poslov v Buenos Airesu, kot pooblaščen predstavnik ministrstva za zunanje zadeve RS; tudi po njegovi zaslugi je bila Argentina ena prvih držav v Južni Ameriki, ki je priznala Slovenijo za samostojno. Leta 1997 je bil odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije »za zasluge v dobro Republike Slovenije v njenem mednarodnem priznanju in uveljavljanju«. Z ženo Valentino, rojeno Kovač, sta imela šest otrok, ki so vsi dejavni v znanstvenih, umetnostnih ali splošno družbenih področjih. V zadnjih letih je ostal, kljub visoki starosti, pronicljiv pisec člankov, med drugim tudi v tedniku Družina. Preko spleta je iskal latinske tekste velikih pisateljev (Ciceron, idr) in jih prevajal v latinščino. To je bil njegov svet, nedotaknjen do konca.

Ta petek 22.2. bo v ljubljanski stolnici zanj ob 18.30h maša zadušnica.

V petek nas je na postnih večerih obiskala dramska igralka, dobitnica Boršnikovega prstana Milada Kalezić. Že od srečanja, ko sem prišel ponjo na železniško postajo, je s svojo neposrednostjo in prijaznostjo podirala stereotipe o igralcih in zvezdah. Gospa Milada nam je spregovorila o svoji poti, o iskanju in najdenju o tem, da je za vsakim vprašanjem odgovor, le da ga včasih v prvem trenutku ne vidimo. S svojim črnogorskim temperamentom, odkritostjo in željo, da z nami deli svojo pot, nas je spodbudila k poživitvi lastnega krščanskega življenja. In še kako potrebujemo zgledov.

Milada je posebna v več stvareh. Oče in mati nista pravzaprav nikoli sprejela njenega poklica, oče si tudi ni ogledal nobene njene predstave. »Še dobro«, je iskreno priznala, »kajti igrala sem res množico različnih vlog in verjemite, da očetu ni bilo do tega da bi me šel gledat, ko sem recimo prepričljivo upodobila padlo dekle…«

Po spreobrnjenju je začela obiskovati samostane, prebirati Sveto pismo, peti v pevskem zboru… Nekako se je odrekla nekaterim stvarem, ki so nam samoumevne. Nima televizorja, elektronskega naslova, ne vozi avtomobila… Po vrsti odlično odigranih dramskih vlog, ki jih je, kot priznava, včasih res težko igrala, je na podelitvi Boršnikovega prstana nagovorila slovensko javnost. Tole je del njenega nagovora.

»In na koncu seveda hvala dragemu Bogu, ker brez njegove milosti ne bi zdaj stala tukaj. Kakor je pisano: 'Kaj pa imaš, česar ne bi prejel?' Rekla sem nekoč svojemu duhovniku, da imam neustavljivo željo, da bi letela nad mestom in govorila vsem: 'Verujte evangeliju. Bog nas ljubi.' Pa mi je odvrnil: 'To željo vam je izpolnil.' Nocoj mi jo je res. Kadar nosimo bremena drug drugemu, kadar se ljubimo med seboj, kakor nas ljubi On, takrat lahko zaslišimo božji glas, ki nam govori: 'Ti si jaz. Jaz sem ti.'

Hvala vsem in Bog vas blagoslovi.«

Citiram uvod v članek, ki ste ga lahko prebrali v večini slovenskih (in tujih) časnikov. „Pred 149 leti se je v Mehiki rodila majhna deklica, ki je dobila ime Julia. Njeno življenje pa je zaznamovala redka bolezen, zaradi katere sta se je prijela vzdevka "bradata ženska" in "najgrša ženska na svetu".

Ne, ne bom pisal o tem, da je nekdo grd, ker človek pač ni grd, saj je ustvarjen po božji podobi, kot beremo v Svetem pismu. Prav tako ne bom pisal o tem, da človeka ne omadežuje tisto, kar pride vanj, ampak tisto kar gre iz njega...

Ta (tragična) zgodba je zanimiva zaradi dejanja, ki je še kako pomembno tudi za nas, saj se dotika temeljne človekove pravice, pravice do groba!

Umetnica Laura Anderson Barbata je poskrbela, da so jo končno dostojanstveno pokopali v njeni domovini Mehiki. Skoraj deset let se je borila, da bi ji omogočila pogreb. Njene posmrtne ostanke so ta teden po obširni kampanji prepeljali v Mehiko, kjer so imeli primeren pogreb.

To so storili Mehičani. Tudi po tolikih letih so čutili, da ni bilo prav, kar se je dogajajo z njo. Da so jo razkazovali naokoli v stekleni vitrini in da je celo po tragični smrti „tavala“ po svetu...

Želim si, da bi mi Slovenci, za nekaj časa postali Mehičani. Da bi vsi skupaj začutili, da ni prav, če človeški ostanki ležijo nepokopani v kraških jamah, rudniških rovih, tankovskih jarkih... Želim si, da bi se tudi pri nas našla umetnica ali umetnik, ki bi si s svojim vplivom in iskreno željo, prizadeval(a) za „primeren pogreb“ tistih, ki so jim nekoč odrekli vsako pravico do človeškega dostojanstva. Želim si, da bi tudi pri nas prišlo do močnega javnomnenjskega obrata, ki bi nas vsaj približali Mehičanom.

Govorim iskreno, brez misli na kakršnokoli maščevanje. Govorim iz občečloveškega nagiba, da je človek človeku po smrti enak in si zasluži primeren grob. To je vedela že Antigona, to vedo Mehičani, mi Slovenci pa smo barbari...

Zbral sem nekaj (zame) najbolj zanimivih trditev, ki sem jih v teh dneh prebral o nameravani odpovedi papeški službi Benedikta XIV. Naj jih delim tudi z vami.

»Papež ne bi smel odstopiti, tudi Kristus ni stopil s križa, čeprav ga je bolelo.«

Zanimiva trditev iz Hrvaškega tiska, ki izraža negodovanje z neustaljenim delovanjem papeža. Pravzaprav nisem zasledil veliko nasprotovanj napovedani odpovedi papeški službi, a nekaj jih je in utemeljitev, ki se navezuje na Kristusa ni povsem za odmet.

»Benedikt XIV. je vizionar, ki je začel novo obdobje v Cerkvi.«

Pravzaprav je bil Benedikt do odpovedi službi bolj upravljavec utečenih poti, kot iskalec novih, a z napovedjo odstopa se je precej spremenilo.

»Ni bil najbolj napreden papež, vendar se je na koncu izkazal za najbolj liberalnega.«

»Ni hodil naprej, morda je kdaj stopil celo korak nazaj, a zdaj je spoznal, da čas zahteva nove moči.«

Zaupanje v mlade moči, da bodo vredno nadaljevale dediščino predhodnikov, je za ostarelega papeža pravzaprav kar izziv. Benedikt ga je sprejel, kar je za Cerkev nedvomno dobro.

»Benedikt s svojim odstopom daje novo možnost, ki bi v prihodnosti lahko postala redna praksa.«

Nekateri razmišljajo, da bi se moral tudi papež, ko dopolni določeno starost, umakniti.

»Ne vemo še, kako bomo papeža imenovali po odhodu. Malo verjetno, da bi ga ponovno imenovali kardinal.«

Zanimiva ugibanja, čisto formalne narave, kažejo za kako redek primer v zgodovini gre.

»Kakšna zarota bi lahko k odstopu prisilila papeža?«

O zarotah se veliko špekulira. Benedikt se je moral spopasti s pedofilskimi aferami klerikov, zaznamovala pa ga je tudi afera Watileaks. Morda še slovenska inačica, da se je Dejan Karba dokopal do nekih podatkov...

»Benediktov odstop bodo obžalovali tisti, ki so se sami izolirali v preobleko staromodnih in konservativnih oblik prejšnjih stoletij.«

Zelo drzna trditev, ki namiguje, da ostali odstopa ne obžalujejo in da je čas za novega papeža, ki bo papež za digitalno dobo.