Cvetna nedelja naznanja, da stopamo v Veliki teden. Gre za spomin Jezusovega vstopa v Jeruzalem, ko so ga jahajočega na oslu, ljudje pozdravljali tako, da so predenj polagali zelenje. Še pred bogoslužjem je blagoslov zelenja, ki ga nato odnesemo domov in spoštljivo shranimo, saj gre za »blagoslovljeni les«. Včasih so prevladovale znane raznobarvne butarice iz barvanih lesnih oblancev, vendar pa je v zadnjih letih vse več tistih, ki si sami naredijo butare iz različnega zelenja, kjer pa ne smejo manjkati oljke.

Center dogajanja je procesija z zelenjem, ki nas vodi v cerkev. Ta dan tudi prvič v tem letu poslušamo pasijon, evangeljsko poročilo o Jezusovih zadnjih urah zemeljskega življenja. Začenjajo se pomembni dnevi, ki naj nam pozornost usmerijo v najpomembnejše dneve Cerkvenega leta.

Pred dnevi je bila ena izmed novic kategorije »bizarno«, kako so nekega nočnega čuvaja zalotili pri gledanju »vročih« filmov med službenim časom. Kot da to ne bi bilo dovolj, so privoščljivi sosedje iz sosednje stolpnice, njegov primer objavili na spletu. Menda je osramočeni nesrečnik pobegnil in se skril, ko je ugotovil, da njegovo preživljanje dolgih nočnih uric ni ostalo neopaženo. Kaj so z njim naredili njegovi nadrejeni sicer ne piše, si pa lahko predstavljamo.

Ko so včeraj našega novega obrambnega ministra fotografi zalotili pri podobnem »vročem« dopisovanju, pa se je zgodba odvila na povsem drugačen način. Romana Jakiča ni bilo sram, da bi pobegnil. Ne, ne… Naš obrambni minister se je postavil v vlogo žrtve. Nekdo je bral njegovo zasebno pošto. In še več, celo objavil jo je. Z vsemi slovničnimi napakami vred. Kaj se zdaj človek ne sme več niti posvetovati, kakšne posledice čakajo njegov ministrski resor? Krivi so tisti, ki so to obelodanili.

Zato jih bomo tožili, zato jim moramo preprečiti, da se taki komunikacijski zasebnostni zdrsi ne bi več dogajali. Nas pravzaprav ne zanima, če nekdo prodaja drogo, trguje z belim blagom ali pripravlja teroristični napad, nas zanimajo njegove pravice. In da, njegova pravica je, da se, tako neformalno, mimogrede, s svojim kameradom, pogovarjata o nabavi in dostavi droge, številu bolj ali manj plešočih Ukrajink, morebiti kilogramih eksploziva, ali pa oneprimernih in nelojalnih kadrih v državni službi, ki so vredni odstrela.

Pravzaprav me je od vsega najbolj začudila naivnost Romana Jakiča. On je ja kader, ki je v politiki že vse svoje življenje. On je ja tisti, ki mora vedeti, kako se deluje pod krinko demokratičnih sprememb, kadrovskih popolnitev in marginalizacije nevšečnih kadrov. Tako pa je takoj, še preden je resnično zasedel mesto na obrambnem ministrstvu, pogrnil na celi črti. Kot osnovnošolec, ki so mu sošolci našli ljubezensko pismo in ga fotokopiranega polepili na vsa šolska vrata…

Morda bi bilo že enkrat čas, da se nehamo sprenevedati in sprejmemo, da vsaka aktualna oblast nastavlja svoje ljudi. Tisti, ki gredo v to igro, pač morajo vedeti, kaj jih (lahko) čaka. Škoda je le, da nas ni tristo milijonov, ampak samo dva, kajti kritična masa tistih, ki se morajo zamenjati ob vsakokratni menjavi oblasti je v obeh primerih podobna. Vsaj ministru se ne bi bilo treba delati lepega, da marmelade ne krade, ampak si jo zasluženo maže na kruh…

Z vlogo Abigaille v Verdijevi operi Nabucco se je od aktivnega petja, v sredo 20. marca, poslovila sopranistka, prvakinja ljubljanske opere Milena Morača. S čustvi nabit večer v popolnoma polni Ljubljanski operi ni nikogar pustil ravnodušnega. Tako se poslavljajo zvezde ali kometi, kot je uvodoma povedal umetniški vodja Opere Milivoj Šurbek.

Milena Morača je ostala zvesta SNG Operi in baletu vso kariero. Začela je v osemdesetih letih in kmalu napredovala, ter v teh letih prepela praktično ves operni repertoar primeren svojemu glasu. Leta 1996 je za vlogi Skladatelja v Straussovi operi Ariadna na Naksosu in Janufe v Janačkovi istoimenski operi prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.

Zdaj je prišel čas slovesa, ko je stopila v zasluženi pokoj. Pravi, da si zdaj najprej želi nekaj tednov na morje, da se odpočije in nabere novih moči. Z možem Jurijem Součkom jih bosta zbirala po Veliki noči.

Po končani predstavi se je od primadone poslovil tudi operni ansambel. Zaželeli so ji veliko dobrega in jo tudi kot gostjo povabili medse. Prav tako pa smo jo navdušeno s stoječim ploskanjem pozdravili poslušalci, ki so ji ostali zvesti vso kariero. Draga Milena, hvala za obilo kulturnih užitkov, ki si jih v aktivnih letih prepevanja v Ljubljanski operi radovoljno razsipala med nas.

Po daljšem času pripravljam novo razstavo, ki jo bomo odprli v sredo 3. aprila v atriju Zavoda sv. Stanislava, pred Kregarjevo galerijo. V tem času nastajajo še zadnji detajli slik, ki imajo letnici nastanka 2012 in 2013. Se pravi, da gre za čisto nova del, ki bodo za masikoga tudi presenečenje. Mag. Bernarda Podlipnik je ob bodoči razstavi med drugim zapisala:

"Na lesenih tablah se izrisujejo podobe posameznikov, moških, žensk, starcev, številnih obrazov, ki se nam po eni strani razkrivajo, a hkrati ostajajo skrivnostno umaknjeni v svoj svet. Bartolj sam pravi, da bi te obraze najlažje poimenoval "predniki" in da v slikah odpira z njimi pogovor, z njimi komunicira.  Sluti in odkriva za njihovimi potezami in v njihovih očeh svoja iskanja, hrepenenja, padce, nedokončane poti, dragocena spoznanja in srečevanja?  Poleg oseb se na slikah v zabrisanih potezah pogosto pojavljajo motivi starih zemljevidov, kompasov, ur, antične keramike, odtisov listja, različnih vzorcev …"

Prilagam eno od del in hkrati že zdaj vabim v sredo, po Veliki noči, ob 19. uri, v Zavod sv. Stanislava.

Sredina marca je in vsak hip bo enakonočje, zima pa še kar kraljuje. Na sončnih legah je sneg sicer pobralo, a takoj ko se le malo povzpneš, te še vedno čaka sneg. Ni čudno, da zvončki letos zamujajo. Pravzaprav je vso rast zavrlo za slab mesec. Čez mesec se seveda ne bo nič poznalo, ker bo narava vse nadoknadila, a trenutno so razmere bolj februarske kot marčevske. Poleg tega se marec imenuje sušec, letos pa smo v marcu daleč, daleč od suše.

Zato je seveda na mestu tudi vprašanje ali se nam obeta vroče poletje, kot ga predvidevajo ene vrste klimatologi ali smo na pragu nove ledene dobe, kot pravijo drugi. Vse skupaj seveda kaže na to, da ne vemo kaj se bo zgodilo. Ne vemo ali smo klimatske spremembe povzročili sami ali pač pridejo vsake toliko tisoč let.

Je torej življenje krog, ki se ponavlja, kot dan, ko sonce vsako jutro vzide in mi vstanemo iz iste postelje, ali spirala, ki sicer nakazuje neko konstanto ponavljajočih dogodkov, ki pa se vendarle nekam nadaljuje? Imamo torej konstante in odklone. Vzpone in padce, poletja in zime, začetke in konce… Vsako leto znova pa se razveselimo topline, ki jo prinašajo daljši dnevi in drobnih znanilcev, ki pravijo, da je oklep snega in beline končno premagan. Potem naj bo kot je vsakemu posamezniku bolj prav, krog ali spirala, krivulja ali premica.

Če sem v tem času, ko še odzvanja Tiha nedelja, še nekoliko religiozen, lahko napišem, da to niti ni tako pomembno, saj Bog tudi zavita pota piše naravnost.