Pred dnevi je bila ena izmed novic kategorije »bizarno«, kako so nekega nočnega čuvaja zalotili pri gledanju »vročih« filmov med službenim časom. Kot da to ne bi bilo dovolj, so privoščljivi sosedje iz sosednje stolpnice, njegov primer objavili na spletu. Menda je osramočeni nesrečnik pobegnil in se skril, ko je ugotovil, da njegovo preživljanje dolgih nočnih uric ni ostalo neopaženo. Kaj so z njim naredili njegovi nadrejeni sicer ne piše, si pa lahko predstavljamo.

Ko so včeraj našega novega obrambnega ministra fotografi zalotili pri podobnem »vročem« dopisovanju, pa se je zgodba odvila na povsem drugačen način. Romana Jakiča ni bilo sram, da bi pobegnil. Ne, ne… Naš obrambni minister se je postavil v vlogo žrtve. Nekdo je bral njegovo zasebno pošto. In še več, celo objavil jo je. Z vsemi slovničnimi napakami vred. Kaj se zdaj človek ne sme več niti posvetovati, kakšne posledice čakajo njegov ministrski resor? Krivi so tisti, ki so to obelodanili.

Zato jih bomo tožili, zato jim moramo preprečiti, da se taki komunikacijski zasebnostni zdrsi ne bi več dogajali. Nas pravzaprav ne zanima, če nekdo prodaja drogo, trguje z belim blagom ali pripravlja teroristični napad, nas zanimajo njegove pravice. In da, njegova pravica je, da se, tako neformalno, mimogrede, s svojim kameradom, pogovarjata o nabavi in dostavi droge, številu bolj ali manj plešočih Ukrajink, morebiti kilogramih eksploziva, ali pa oneprimernih in nelojalnih kadrih v državni službi, ki so vredni odstrela.

Pravzaprav me je od vsega najbolj začudila naivnost Romana Jakiča. On je ja kader, ki je v politiki že vse svoje življenje. On je ja tisti, ki mora vedeti, kako se deluje pod krinko demokratičnih sprememb, kadrovskih popolnitev in marginalizacije nevšečnih kadrov. Tako pa je takoj, še preden je resnično zasedel mesto na obrambnem ministrstvu, pogrnil na celi črti. Kot osnovnošolec, ki so mu sošolci našli ljubezensko pismo in ga fotokopiranega polepili na vsa šolska vrata…

Morda bi bilo že enkrat čas, da se nehamo sprenevedati in sprejmemo, da vsaka aktualna oblast nastavlja svoje ljudi. Tisti, ki gredo v to igro, pač morajo vedeti, kaj jih (lahko) čaka. Škoda je le, da nas ni tristo milijonov, ampak samo dva, kajti kritična masa tistih, ki se morajo zamenjati ob vsakokratni menjavi oblasti je v obeh primerih podobna. Vsaj ministru se ne bi bilo treba delati lepega, da marmelade ne krade, ampak si jo zasluženo maže na kruh…