Če bi si zastavili vprašanje, kdaj so naše cerkve najbolj polne, bi verjetno dobili različne odgovore. Eni bi rekli, da na Polnočnico 25. decembra, drugi morda, da na Veliko noč. Pravilni odgovor bi bil na Veliko soboto. Takrat, ko so po cerkvah blagoslovi jedil, pride vsako leto največ ljudi v cerkve. Zakaj se lahko vprašamo? Je šunka kaj drugačna, če je blagoslovljena? In pirhi? Slišal sem, da nekateri, ki sploh niso verni, zjutraj na Veliko soboto, pobarvajo jajčka in jih tudi takoj pojedo, vendar pa enega »pošljejo« v cerkev k blagoslovu. To bodisi naredi dedek, babica ali prijazna soseda.

Drugi pridejo sami. Čeprav navadno v cerkev ne zaidejo, jih blagoslov jedil poveže s predniki, starimi običaji in Bog ve s čem vse še… Usedejo se v cerkvene klopi, malo jim je nerodno, ker ne poznajo obreda in različnih pesmi, ter molitev, a kljub vsemu vztrajajo, vdihujejo vonj kadila, gledajo župnika in nastavljajo jedila ob blagoslovu.

Vseeno je mesto tudi zanje. Vseeno so dobrodošli. Pod plaščem se vedno najde še kak prostor…

Velikonočnega blagoslova in upanja, želim vsem ljudem dobre volje!

Papež Frančišek je na veliki četrtek umival noge mladostnim prestopnikom, naš župnik izbranim župnijskim sodelavcem, vse skupaj v spomin na dogodek pri zadnji večerji, kjer evangelist Janez v trinajstem poglavju piše: »Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan.«

Ob tem sem pomislil, kako bi bilo, če bi direktorji podjetij, kdaj umili noge svojim delavcem? Če bi uradniki na upravnih enotah umili noge občanom? Ali če bi ministri vlade namesto dolgotrajnega sestankovanja odšli na ulico in umivali noge državljanom? Da bi se spustili iz višav svoje pomembnosti in opravili strežniško delo. Zdi se mi, da nam manjka pristne ljubezni do sočloveka, ki lahko marsikaj ozdravi, popravi in razume. Manjka tudi empatije do sočloveka, vživljanje v njegovo doživljanje, v njegove probleme, v njegov zorni kot.

Če pa se zmoremo skloniti pred sočlovekom, se na nek način ponižati toliko, da pred njim pokleknemo in mu umijemo nogo, vzamemo Jezusov zgled, do kje naj seže ljubezen, zares. S tem tudi zrelativiziramo poklicne in ostale vloge, ki jih igramo in postanemo zgolj in samo ljudje. To pa nas med drugim pripelje tudi do krščanskega socialnega nauka, kjer je na prvem mestu človek.

Zato imam red veliki četrtek.

Slovenski center PEN, pod vodstvom Marjana Strojana, kjer so združeni pisatelji, esejisti in pesniki, se je na predlog 21 članov, znebil člana, bivšega predsednika vlade Janeza Janše. V totalitarnem duhu, ki naj bi bil pisateljem tuj, so očistili svoje članstvo nezaželene osebe. Očitajo mu »stališča, njegove izjave o slovenskih pisateljih in pesnikih, ki so člani Slovenskega centra PEN, njegove izjave in zapisi v zvezi s slovenskimi mediji, zapisi v glasilu SDS-a in drugih medijih, ki so tej stranki blizu, primeri njegovega nespoštovanja človekovih pravic in njegovega odnosa do izbrisanih ter njegove izjave o udeležencih uličnih protestov v zadnjih mesecih«.

Razumem, da je lahko 21 članov jeznih in razočaranih nad Janšo, a vendar kakor v vsakem raznobarvnem sestavu, kjer kaj dajo na cvetober različnih mnenj, bi pričakoval kakšno ločeno mnenje, vsaj glede na to, da so člani slovenskega PEN tudi Andrej Arko, Andrej Capuder, Niko Grafenauer, Igor Grdina, Jože Horvat, Drago Jančar, Gorazd Kocijančič, Edvard Kovač, Jurij Paljk, France Pibernik, Miha Pintarič, Denis Poniž, Alojz Rebula, Brane Senegačnik, Janez Stergar, Anton Stres, Igor Škamperle…

Morda pa se je Slovenskega centra PEN polastila ena, bolj glasna in ubrana, ter seveda številčnejša klika? Ta je presodila, da jim gre mirujoče članstvo nekdanjega predsednika vlade vseeno bolj na živce, kot pa medijsko odmevna izključitev. Pretehtali so, da bo korist izključitve večja od morebitnega zgražanja nad proceduralnimi zdrsi postopka.

Kakorkoli že upam, da imajo roke po Pilatovsko umite in da bodo z izvršenim dejanjem zdaj lažje spali.

 

Stara celina je v finančni (in še kakšni) krizi. Ta se še kar širi. Evropska centralna banka je pravkar odobrila posojilo Cipru, v zameno za drastične varčevalne ukrepe. Na Cipru menda nikoli več ne bo, kot je bilo. Ob koncu vsakega medijskega prispevka na to temo, pa novinarji postavijo vprašanje, kdo bo naslednji? Mnogi omenjajo našo državo.

Tako že kar nekaj časa živimo pod pritiskom. Kaj se bo zgodilo pri nas? Kaj bo z našimi bankami in kako bo z našimi prihranki? Nekomu ustreza, da med ljudmi vzdržuje strah pred prihodnostjo. Zato vsak dan znova dobimo nov odmerek strahu. Tudi hodimo že bolj sklonjeno, kot bi na nas pritiskala teža bremena.

Po eni strani nas politiki in gospodarstveniki prepričujejo, da lahko svoje težave rešimo sami, po drugi strani pa se zavedamo, da smo že krepko v časih suhih krav in da prav nič ne kaže, da bo nastopilo izboljšanje.

Kaj ne bi mogli (enkrat za spremembo) na naše težave pogledati celostno in najti rešitve, ki bi bile vsem v korist? Bi lahko stopili skupaj in namesto strahu med ljudi vsadili nekaj optimizma in upanja? To bi lahko bil začetni korak proti izboljšanju. Če bi vsak dan začeli z pozitivnim pogledom, bi lahko premagali mučno negotovost in strah pred nepredvidljivo prihodnostjo.

Vprašanje je le, če bi se pri tem uspeli poenotiti? Tisti, ki mu bo to uspelo, lahko računa na široko politično podporo, saj imajo ljudje strahu dovolj. Dovolj imajo, da jim po napornem dnevu nekdo v glavo vliva še strah pred jutrišnjim dnevom.

Jutri pa konec koncev vedno pride in ga ne zanima, kaj si o njem mislimo…