Papež Frančišek je na veliki četrtek umival noge mladostnim prestopnikom, naš župnik izbranim župnijskim sodelavcem, vse skupaj v spomin na dogodek pri zadnji večerji, kjer evangelist Janez v trinajstem poglavju piše: »Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan.«

Ob tem sem pomislil, kako bi bilo, če bi direktorji podjetij, kdaj umili noge svojim delavcem? Če bi uradniki na upravnih enotah umili noge občanom? Ali če bi ministri vlade namesto dolgotrajnega sestankovanja odšli na ulico in umivali noge državljanom? Da bi se spustili iz višav svoje pomembnosti in opravili strežniško delo. Zdi se mi, da nam manjka pristne ljubezni do sočloveka, ki lahko marsikaj ozdravi, popravi in razume. Manjka tudi empatije do sočloveka, vživljanje v njegovo doživljanje, v njegove probleme, v njegov zorni kot.

Če pa se zmoremo skloniti pred sočlovekom, se na nek način ponižati toliko, da pred njim pokleknemo in mu umijemo nogo, vzamemo Jezusov zgled, do kje naj seže ljubezen, zares. S tem tudi zrelativiziramo poklicne in ostale vloge, ki jih igramo in postanemo zgolj in samo ljudje. To pa nas med drugim pripelje tudi do krščanskega socialnega nauka, kjer je na prvem mestu človek.

Zato imam red veliki četrtek.