Stara celina je v finančni (in še kakšni) krizi. Ta se še kar širi. Evropska centralna banka je pravkar odobrila posojilo Cipru, v zameno za drastične varčevalne ukrepe. Na Cipru menda nikoli več ne bo, kot je bilo. Ob koncu vsakega medijskega prispevka na to temo, pa novinarji postavijo vprašanje, kdo bo naslednji? Mnogi omenjajo našo državo.

Tako že kar nekaj časa živimo pod pritiskom. Kaj se bo zgodilo pri nas? Kaj bo z našimi bankami in kako bo z našimi prihranki? Nekomu ustreza, da med ljudmi vzdržuje strah pred prihodnostjo. Zato vsak dan znova dobimo nov odmerek strahu. Tudi hodimo že bolj sklonjeno, kot bi na nas pritiskala teža bremena.

Po eni strani nas politiki in gospodarstveniki prepričujejo, da lahko svoje težave rešimo sami, po drugi strani pa se zavedamo, da smo že krepko v časih suhih krav in da prav nič ne kaže, da bo nastopilo izboljšanje.

Kaj ne bi mogli (enkrat za spremembo) na naše težave pogledati celostno in najti rešitve, ki bi bile vsem v korist? Bi lahko stopili skupaj in namesto strahu med ljudi vsadili nekaj optimizma in upanja? To bi lahko bil začetni korak proti izboljšanju. Če bi vsak dan začeli z pozitivnim pogledom, bi lahko premagali mučno negotovost in strah pred nepredvidljivo prihodnostjo.

Vprašanje je le, če bi se pri tem uspeli poenotiti? Tisti, ki mu bo to uspelo, lahko računa na široko politično podporo, saj imajo ljudje strahu dovolj. Dovolj imajo, da jim po napornem dnevu nekdo v glavo vliva še strah pred jutrišnjim dnevom.

Jutri pa konec koncev vedno pride in ga ne zanima, kaj si o njem mislimo…