Leta 1999 sem poslikal Stojčevo znamenje v Prevojah tik ob magistralni cesti Ljubljana Maribor. Po 14. letih je prišel čas za njeno »obnovo«, pravzaprav bi bilo bolje reči, za osvežitev barv. Vremenske razmere na čelu s soncem, dežjem, soljo s ceste in podobnim, so slikam vzele nekaj svežine. Slike se sicer držijo čisto korektno, se ne luščijo, le barve niso več tako intenzivne kot so bile. Z lastniki smo se zato domenili, da jim bomo v tem letu dali nov sijaj.

Kako to doseči? Najprej se bom slik lotil z vodo in cunjo, da odstranim vso nesnago. Potem pa lepo počasi, slika za sliko, s čopičem in lopatico in novo plastjo barve. Ne bo šlo toliko za obnovo, kot bo šlo za ponovno poslikavo. Projekta se veselim in čakam prostih pomladnih in jesenskih dni. Poleti bi znalo biti prevroče za delo.

Naj povem, da je kapelico v sodobnem alpskem slogu projektiral Matej Kotnik. Kapelica je znotraj votla, kar pomeni, da zrak kroži in zato ni vlažna. Poleg tega stoji na štirih stebrih, ki držijo precej mogočno streho. Ta ponovno varuje kapelo pred nezaželeno vlago.

Kapela ima tri slike. Osrednji motiv je Prevojska Marija, ob straneh pa sta sliki sv. Vida in sv. Krištofa.

Že nekaj dni spremljam, kaj se dogaja v Bostonu, kjer sta ob cilju maratona eksplodirali dve improvizirani bombi in odnesli tri življenja in več udov, nič hudega slutečih naključnih obiskovalcev. Kaj se lahko zgodi človeku, da postavi bombo med nedolžne ljudi? Kaj ga pri tem vodi? Ne vem, zame je to enostavno nepredstavljivo in do kraja sprevrženo. Vedno si najprej zamislim, kaj bi bilo, če bi se jaz znašel v taki situaciji, da bi na televiziji videl svojega sina, kako ga peljejo na invalidskem vozičku, namesto nog pa mu zijata dva krvava štrclja.

Sočutje je prvo, ki se mi zbudi, ko gledam nedolžne žrtve in še obžalovanje, zgroženost, žalost, na nek način obup, da se kaj takega sploh lahko zgodi. Tako sem tudi dojel zgodbo Jeffa Baumana, ki je v cilju čakal svoje dekle. Mladenič, kasneje se je izkazalo da eden od storilecev, je v njegovo bližino postavil  nahrbtnik in se mu zazrl v oči. Čez dve minuti in pol je eksplodiralo. Jeffa je spodkopalo, saj mu je odtrgalo spodnja dela nog. Osuplo se je v bolečini zazrl v krvavi kosti, kjer sta bili še pred nekaj trenutki njegovi nogi. Okoli njega so v krvi ležali drugi poškodovanci s prestreljenimi udi, nekateri negibni, mrtvi.

Od nekod se je pognal k  njemu možak s klobukom in ga začel oživljati. Napravil je improvizirano prevezo in Jeffu pomagal, da ni izgubil še več krvi. Ta človek z brado in kavbojskim klobukom je bil Carlos Arredondo oče, ki je leta 2004 izgubil svojega sina v Iraku. Takrat se mu je življenje obrnilo na glavo. Postal je mirovni aktivist, ki se po Ameriki vozi z zelenim poltovornjakom, v katerem je krsta s stvarmi preminulega sina Alexandra. Arredondo sinove smrti ni nikoli prebolel, zato se je često pojavljal na javnih prireditvah in opozarjal na nesmiselnost vojn. Tako se je znašel tudi v Bostonu.

Oče, ki je izgubil svojega sina v vojni, je drugemu očetu rešil njegovega. Ni se obotavljal. Jeffu Baumanu je neprestano ponavljal naj ostane z njim. Njuna fotografija je obšla svet. Nekdo je zapisal, da je treba premagati zlo z dobrim. To je bilo dejanje solidarnosti, pomoči sočloveku, ljubezni očeta do sina…

Pri nas pa so prepotentni forumski anonimneži začeli svoj bolestni pohod. Niso sočustvovali z žrtvami ampak so izražali predvsem svoj odpor do Američanov. Takoj so našli sto idej teorije zarote, kjer so si Američani za vse krivi sami. Poudarjali so medijsko dvoličnost, češ, da ko se zgodi nekaj podobnega na kakem vojnem območju v Aziji, se še malo ne zmenimo za to. Morda, a to njihovi nepietetnosti ne daje nobenega opravičila.

Skratka zamenjali so žrtve s storilci, vzrok s posledico in normalno človeško sočutje s sovraštvom. Ne gre za nekaj novega. Ta vzorec se pri nas ponavlja že dolgo časa. Pri njegovi opredelitvi si prav lahko pomagamo z izrazom totalitarna poškodovanost. Zločine nad ljudmi, ki so se dogajali med drugo svetovno vojno in po njej, je treba na nek način opravičiti. Najbolj prikladno je, da iz žrtve naredimo krivca in tako krivdo prevalimo nanj. Naša vloga in vloga naših očetov in starih očetov je na tak način oprana krivde ali pa vsaj zmanjšana na še sprejemljivo stopnjo (»saj so vsi tako delali«).

Ameriškim veleposlanikom pri nas ni lahko. Verjamem, da tudi v človeškem smislu ne. Vsaka pobuda, ki jo sprožijo v javnosti je slej kot prej namenoma narobe razumljena. Tudi pobude aktualnega ameriškega veleposlanika, k spravnim procesom nikakor ne naletijo na odprta ušesa, saj si pri nas ne dovolimo, da bi nam »oni izza luže« solili pamet. Še več njegova prizadevanja razumemo kot vmešavanje v naše zadeve. In takšno percepcijo sebe kot jo imamo, žal širimo tudi naokoli. To se vedno znova pokaže ob zgoraj opisanih dogodkih.

Prepričan sem, da bi nam, če bi se kaj podobnega kot se je v Bostonu, zgodilo pri nas, Američani izrazili sočutje med prvimi. Brez iskanja teorij zarote ali zakrknjenega nezaupanja do Slovencev. Zgolj iz pietete, iz človekoljubnosti.

Zato naj se ve, da obstaja med nami tudi drugi pol. Tisti, ki zna tudi sočustvovati z žrtvami in v malih zgodbah o solidarnosti v stiski, prepozna navdihujoča velika herojstva malega človeka.

"Nikdar se ne bo zgodilo, da bi moč resnice ugasnila. Vsak nasprotnik, sovražnik ali tekmec mora prej ali slej priznati, da obstajajo nekateri zakoni, ki so večni in ti urejajo življenje narodov. do zdaj se še nikomur ni posrečilo, da bi se jim ognil..." (Carlo Bo, italijanski razumnik)

Omenjena misel je iz zadnje strani knjige Vstani Slovenija istrskega publicista in javnega delavca Milana Gregoriča, ki je v zadnjih desetletjih s svojo dejavnostjo vidno zaznamoval civilnodružbeno dogajanje na Koprskem in širše na Primorskem. Še posebno obsežen je njegov publicistični opus.

Gregoriča sem obiskal pretekle dni na domu pod Tinijanom. Med drugim se je v pogovoru dotaknil nespretnosti in nenehnega spreminjanje postavk zdajšnje vlade pod vodstvom Alenke Bratušek, ki je ob soočenju s stanjem v državi skorajda v celoti prevzela program prejšnje Janševe vlade...

Prav tako je razmišljal o vstajniškem gibanju, ki je zgubilo dah z zamenjavo vlade, čeprav se je deklariralo proti vsem elitam... In kaj pravi na ustanovitev „nove“ leve stranke pod vodstvom Jožeta Pirjevca, ki naj bi „kanalizirala“ vstajniške ideje in jih odpremila v parlament?

Vse to in še več lahko slišite v oddaji Pogovor o..., ki bo na sporedu v sredo, 1. maja, ob 17.05.

Gregorju Virantu, ki je dodobra premešal karte na našem političnem parketu pred slabima dvema letoma, ko se je odločil ustanoviti novo politično stranko, grozi, da bo v stranki ostal kar sam. Če malo parafraziram velikega partizanskega krvoloka, »so najboljši padli« že davno, zdaj pa je ostala le karieristična klientela. Neslavni rekordi odstopov njegovih ministrov in direktorjev direktoratov se nadaljujejo. Od velikih besed o nekih novih standardih v politiki, ostaja le grenak priokus, kako izigravajo državo, njene zakone in institucije, razpise, tisti, ki so jih polna usta moraliziranja.

Očitno ni več kadra v Državljanski listi, na katerega bi se minister Gregor lahko zanesel. Ubogo in uborno. Kot na pisti formule ena, kjer voznike Državljanske ekipe, vztrajno nese iz ovinkov…

Pred kakim mesecem smo razmišljali, da je bil Virant najspretnejši pri pogajanjih o novi koaliciji, da je uspel svoji stranki zagotoviti nekatera ključna mesta v levi vladi, zdaj lahko razmišljamo le še o debaklu personala, ki si ga je postavil v vlado. Paradni konji so mu ušli iz vajeti in v hlevu se kaže depresivna agonija.

In kaj trenutno lahko počne vlada, če se še vedno ni kosolidirala? Če se še vedno ne ve, kdo pije in kdo bo plačal zapitek? Serija amaterjev, nekje so zapisali tretjerazrednih karieristov, je zasedla najpomembnejše položaje v državi, zdaj pa ne ve, kaj bi. Nervozno ponavljanje enih in istih citatov, brez ustreznih hitrih dejanj, ne vodi nikamor (razen v Grčijo in na Ciper).

Ko preberem, da gre za »sramotilni seznam«, se le nasmehnem. Gre pač za tiste, ki ne plačujejo davkov. Kako jim to uspe je druga zgodba, ki pa spet veliko pove o državi v kateri živimo. Če ta ne uspe, ne zna ali ne zmore pobrati davkov za svojo blagajno, potem je jasno, da se lahko zateče tudi k takim balkanskim ukrepom, kot je javna objava dolžnikov, ki ji dolgujejo. To je prej krik nemoči, kot pa rešitev davčnega problema. Še sploh zato, ker je na seznamu tudi veliko takih, ki so zaradi največjih dolžnikov, kot npr podizvajalci, verižno potonili.

Za ostale je objava davčnih dolžnikov lahko zdravilna v toliko, da bomo zdaj vedeli s kom je potrebno biti izjemno pazljiv pri poslovanju, od koga je treba plačilo zahtevati vnaprej, ali se pač odločiti za konkurenco, ki posluje bolj transparentno.

Objavljeni dolžniki skupno dolgujejo milijardo evrov, od tega je vsaj polovica neizterljiva, ker so podjetja v stečaju, ker nimajo kje vzeti. Na Hrvaškem se po objavi seznama davčnih dolžnikov, dinamika plačevanja davkov ni bistveno popravila. Kako bo pri nas? Glede na nacionalni šport izogibanja plačevanju davkov in seveda po drugi strani na precej velike in nestimulativne davke, lahko sklepamo, da se veliko ne bo spremenilo.