Že nekaj dni spremljam, kaj se dogaja v Bostonu, kjer sta ob cilju maratona eksplodirali dve improvizirani bombi in odnesli tri življenja in več udov, nič hudega slutečih naključnih obiskovalcev. Kaj se lahko zgodi človeku, da postavi bombo med nedolžne ljudi? Kaj ga pri tem vodi? Ne vem, zame je to enostavno nepredstavljivo in do kraja sprevrženo. Vedno si najprej zamislim, kaj bi bilo, če bi se jaz znašel v taki situaciji, da bi na televiziji videl svojega sina, kako ga peljejo na invalidskem vozičku, namesto nog pa mu zijata dva krvava štrclja.

Sočutje je prvo, ki se mi zbudi, ko gledam nedolžne žrtve in še obžalovanje, zgroženost, žalost, na nek način obup, da se kaj takega sploh lahko zgodi. Tako sem tudi dojel zgodbo Jeffa Baumana, ki je v cilju čakal svoje dekle. Mladenič, kasneje se je izkazalo da eden od storilecev, je v njegovo bližino postavil  nahrbtnik in se mu zazrl v oči. Čez dve minuti in pol je eksplodiralo. Jeffa je spodkopalo, saj mu je odtrgalo spodnja dela nog. Osuplo se je v bolečini zazrl v krvavi kosti, kjer sta bili še pred nekaj trenutki njegovi nogi. Okoli njega so v krvi ležali drugi poškodovanci s prestreljenimi udi, nekateri negibni, mrtvi.

Od nekod se je pognal k  njemu možak s klobukom in ga začel oživljati. Napravil je improvizirano prevezo in Jeffu pomagal, da ni izgubil še več krvi. Ta človek z brado in kavbojskim klobukom je bil Carlos Arredondo oče, ki je leta 2004 izgubil svojega sina v Iraku. Takrat se mu je življenje obrnilo na glavo. Postal je mirovni aktivist, ki se po Ameriki vozi z zelenim poltovornjakom, v katerem je krsta s stvarmi preminulega sina Alexandra. Arredondo sinove smrti ni nikoli prebolel, zato se je često pojavljal na javnih prireditvah in opozarjal na nesmiselnost vojn. Tako se je znašel tudi v Bostonu.

Oče, ki je izgubil svojega sina v vojni, je drugemu očetu rešil njegovega. Ni se obotavljal. Jeffu Baumanu je neprestano ponavljal naj ostane z njim. Njuna fotografija je obšla svet. Nekdo je zapisal, da je treba premagati zlo z dobrim. To je bilo dejanje solidarnosti, pomoči sočloveku, ljubezni očeta do sina…

Pri nas pa so prepotentni forumski anonimneži začeli svoj bolestni pohod. Niso sočustvovali z žrtvami ampak so izražali predvsem svoj odpor do Američanov. Takoj so našli sto idej teorije zarote, kjer so si Američani za vse krivi sami. Poudarjali so medijsko dvoličnost, češ, da ko se zgodi nekaj podobnega na kakem vojnem območju v Aziji, se še malo ne zmenimo za to. Morda, a to njihovi nepietetnosti ne daje nobenega opravičila.

Skratka zamenjali so žrtve s storilci, vzrok s posledico in normalno človeško sočutje s sovraštvom. Ne gre za nekaj novega. Ta vzorec se pri nas ponavlja že dolgo časa. Pri njegovi opredelitvi si prav lahko pomagamo z izrazom totalitarna poškodovanost. Zločine nad ljudmi, ki so se dogajali med drugo svetovno vojno in po njej, je treba na nek način opravičiti. Najbolj prikladno je, da iz žrtve naredimo krivca in tako krivdo prevalimo nanj. Naša vloga in vloga naših očetov in starih očetov je na tak način oprana krivde ali pa vsaj zmanjšana na še sprejemljivo stopnjo (»saj so vsi tako delali«).

Ameriškim veleposlanikom pri nas ni lahko. Verjamem, da tudi v človeškem smislu ne. Vsaka pobuda, ki jo sprožijo v javnosti je slej kot prej namenoma narobe razumljena. Tudi pobude aktualnega ameriškega veleposlanika, k spravnim procesom nikakor ne naletijo na odprta ušesa, saj si pri nas ne dovolimo, da bi nam »oni izza luže« solili pamet. Še več njegova prizadevanja razumemo kot vmešavanje v naše zadeve. In takšno percepcijo sebe kot jo imamo, žal širimo tudi naokoli. To se vedno znova pokaže ob zgoraj opisanih dogodkih.

Prepričan sem, da bi nam, če bi se kaj podobnega kot se je v Bostonu, zgodilo pri nas, Američani izrazili sočutje med prvimi. Brez iskanja teorij zarote ali zakrknjenega nezaupanja do Slovencev. Zgolj iz pietete, iz človekoljubnosti.

Zato naj se ve, da obstaja med nami tudi drugi pol. Tisti, ki zna tudi sočustvovati z žrtvami in v malih zgodbah o solidarnosti v stiski, prepozna navdihujoča velika herojstva malega človeka.