Potop Diners cluba in izginotje Hilde Tovšak bržčas nista povezana. Razen tako, da oba polnita časopisne stolpce v zadnjih dneh in da sta dodobra razburkala pogovore. Ljudje ne bi bili ljudje, če ne bi nadrobili vrsto podatkov, ki so bolj ali manj nepreverjeni in odpirajo številna vprašanja.

Vsi se spominjamo medijsko odmevnega spora Tomaža Lovšeta, ki je bil takrat še predsednik Smučarske zveze Slovenije z Janezom Kocijančičem, večnim predsednikom Olimpijskega komiteja zaradi organizacije, glede organizacije Svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah v Planici 2017. Kljub polni denarnici (nekateri pravijo, da gre za najbogatejšega Slovenca) in zanimivi karakterni podstati jo je Lovše slabše odnesel od Kocjančiča. Pravzaprav je izpadel naivno, osnovnošolsko, tako kot da ne bi vedel na koga pritiska.

To da je takrat (moral) odstopi(ti)l z mesta predsednika Smučarske zveze je bil za nekatere šele začetek umirjanja Lovšetovega razboritega karakterja. Nekateri so napovedali, da se ga bodo lotili tam, kjer ga najbolj boli, pri denarju.

Kako bi torej ljudje ne spletali teorij zarot ob zadnjih dogodkih, ko se Lovšetovemu Diners clubu sesuva shema na celi črti? Kako bi nekateri ne pomislili, da je za vsem tem dolga roka tistih, ki že vsa leta upravljajo z našo tranzicijo, postavljajo stranke in vlade, svoje ljudi na vsa pomembna mesta v državi, posojajo in terjajo bančni denar in podobno?

Tudi zgodba Hilde Tovšak je bila nedorečena, dokler se ni znašla v zaporu, kjer ji je kanilo, da „enaka“ pravila veljajo le za eno vrsto ljudi in da so jo zapustili vsi nekdanji „prijatelji“. Ko pa so se kriminalisti oglasili pri znanem slovenskem odvetniku in tam preiskovali skupne posle, je postalo jasno, da je v zameno za nižjo kazen, Tovšakova (očitno) povedala več, kot bi smela.

Zgodba se nato odvija kot v kaki kriminalki. Odvetniki najdejo manjkajoči člen, ona odide iz zapora, zaradi javnosti, seveda le začasno in nato izgine... Za vedno. Ni več priče, ni več dokazov. Ljudje pač ne verjamejo, da bi bila Hilda Tovšak pripravljena leta s spremenjeno identiteto vegetirati nekje kot Radovan Karadžić ali generala Mladić in Gotovina (pa še njim se ni izteklo...).

Zato teorije zarote pač krožijo. V času kakršnem živimo, se kmalu najdejo hvaležna ušesa poslušalcev, ki zgodbe ponesejo naprej.

In resnica? Kdo ve?

Ne, mi prav res nismo prav resna država… Mi smo država, kjer se veliko sodb konča zaradi proceduralnih napak. Sodstvo slabo deluje, tudi policija ni perla in tako večina najbolj odmevnih sodnih primerov ne doživi pravnega konca, ampak pade zaradi neznanja, nereda, nespretnosti, nesposobnosti, o tem da bi to lahko bilo namensko sploh nočem razmišljati.

To bi bila lahko krasna šala, če le vse skupaj ne bi bilo tako tragično.

Že kar nekaj deset let hodimo na dopust na otok Olib. Kljub temu, da gre za 18 največji otok med 1244 (kot naj bi jih imela Hrvaška) je sorazmerno neznan. Tudi zato, ker je turistično dokaj nerazvit in nudi predvsem mir in odmaknjenost. Nahaja se na pol poti med Malim Lošinjem in Zadrom, za otokoma Pagom in Maunom, pa pred Silbo in Premudo če gledamo od Velebita proti Italiji. Na otok enkrat dnevno vozi ladja in trikrat tedensko v nesezoni, oz vsak dan v sezoni tudi trajekt.

Domačini pravijo, da ko prideš na Olib, da ga bodisi ali vzljubiš ali zasovražiš. Srednje poti skorajda ni. Za nekatere bo vedno kaj manjkalo, drugi pa se bodo prilagodili naravnim danostim.

Olib ima slabih sto prebivalcev, ki tam stalno živijo. Večinoma gre za upokojence. Ti so svojo pokojnino zaslužili v Ameriki, kamor so se prebivalci pred leti množično izseljevali. Na otoku je sicer šola, pošta, trgovini, štiri cerkve, nekaj gostilnic, ki jih vodijo domačini. Zdravnik je na otoku trikrat tedensko in prihaja iz bližnje, precej bolj obljudene in turistično razvite Silbe.

Kot povsod na Jadranu ima tudi Olib dokaj dobro slovensko zasedbo. Večinoma gre za najemnike hiš. Nam stanje kakršno je na otoku zelo ustreza in zato se s promocijo pravzaprav nikoli nismo ukvarjali. Kljub temu se tamkajšnji prebivalci trudijo vsaj poleti zaslužiti kak denar tudi z oddajo apartmajev. Odločil sem se, da naštejem vsaj nekaj številk, kamor se lahko morebitni interesenti obrnejo in domenijo za nekoliko drugačen dopust.

Apartmajev sicer nisem slikal, prav tako ne vem kako je z zasedenostjo, vendar pa lahko to v nekaj trenutkih preverite.

Ga. Zinka Cukar ponuja apartma za 2 + 2 osebe na tel. 00 385 23 376 097,

Snježana Čavrag ima dva apartmaja za podobno število oseb s klimo na tel. 00 385 23 376 094,

Ga. Tonka ponuja apartma na tel. 00 385 23 376 103,

Stipe Pajić se vam oglasi na 00 385 23 376 119,

Vjeko Vrban pa na tel: 00 385 23 376 039.

Minister Jakič je ob obletnici Pekrskih dogodkov rekel, da je šlo takrat zares. Izrazil je tudi priznanje udeležencem. Bravo!

Ampak vojašnico v Celju pa je poimenoval po Francu Rozmanu Stanetu... Pa naj razume kdor more.

Kolega Aleš Čerin na svojem blogu Preprostost veliko piše o samooskrbi. Moram priznati, da je navdušil tudi mene. K še večjemu navdušenju za lastno preskrbo, je pripomogla še ga. Bratušek s svojo vlado in seznamom novih davkov ter programom konsolidiranja javnih financ…

Tako smo se odločili, da damo na dolenjskem podorati del travnika, ki smo ga doslej samo kosili. Posadili smo krompir. To leto krompirja za ozimnico (če bodo vremenske razmere ugodne) ne bo treba kupovati. Strošek 25 kilogramov semenskega krompirja je znan, koliko pa ga lahko zraste na novonastali njivi, bo znano tam nekje v  začetku avgusta. Prav zanima me, kaj lahko pridela neumni kmet.

Kljub vsemu pa je nekaj travnika še ostalo. Kosilnica je spet zapela. Oče je večkrat ponovil, da bi lahko s košnjo počakal še nekaj časa, a se zdi, da je bolje kositi enkrat več, kot pa se ubadati s previsoko travo za našo kosilnico.

Kmečko delo me je napolnilo z novo energijo. Kljub utrujenosti zaradi popoldanskega napora, sem se počutil odlično. Če je dan lep, če vse diši po sveže pokošeni travi, če pri tem pomagajo tudi mlajši člani družine, potem rezultat ne more izostati. In pridelek krompirja poleti, je v tem primeru popolnoma postranskega pomena…