Na današnji dan (31. 5.) pred 25. leti, si je nekdanji režim podpisal smrtno obsodbo. Tovariši v Ljubljani in Beogradu so napačno presodili trenutek. Najprej dve aretaciji, nato še dve, sta stvari v Sloveniji postavili na glavo. Mrzli in apatični Slovenci s(m)o šli na ulice. Začela se je doba zborovanj, javnih shodov in protestov.

Slovenski Partiji z Milanom Kučanom na čelu je sicer hitro postalo jasno, da so se zmotili, a je bilo že prepozno. Skala se je utrgala in nezadržno je drvela proti dolini. Partija je morala zatem le še blažiti škodo, ki jo je aretacija Janše, Tasiča, Borštnerja in Zavrla povzročila. To je sicer naredila več kot spretno, zato še danes stopicamo na mestu, a če bi bilo po njihovo, bi Jugoslavija obstajala še danes…

25 letnica je zato obletnica, ki se je velja spominjati, kajti to je bil tisti trenutek, od katerega nič več ni bilo tako kot prej.

Če se danes spominjam nazaj, se mi zdi, kot da bi nekdanja tajna policija, pravzaprav nekdanje partijsko vodstvo podcenilo dogajanje. »Pa saj se ne bo nič zgodilo!« Malce si bodo brusili jezike, potem pa bo spet vse po starem. In obsodbe ter zapor protagonistov, naj bi služili kot poduk, da se z partijo, vojsko in tajno policijo ne gre šaliti.

Pa ni bilo tako. Ljudi je morda še najbolj razjezilo, da so civilistom v Ljubljani sodili pred vojaškim sodiščem in to v srbohrvaščini. Pustimo to, da smo ta izmišljeni jezik takrat vsi govorili, pustimo tudi to, da je bil v igri tajni vojaški dokument, pomislimo na to, kaj je sporočal. Govoril je o možnostih uvedbe izrednih razmer, govoril je o discipliniranju ljudi.

Na to smo že skoraj pozabili. Prav na to sem se spomnil, ob tem, ko je policija danes po 25. letih popisovala ljudi, ki so se spontano zbrali na Roški. Ni šlo za shod, ki bi moral biti prijavljen. Šlo je za spontano zbiranje ljudi. Spomnimo se kdo in kje je prijavljal »vseslovenske vstaje«… Tukaj pa ni šlo za delanje nereda, ni šlo za nasilništvo, kjer bi policija morala posredovati, a je vendarle popisala nekaj udeležencev. Ne bom špekuliral zakaj, ampak bojim se, da bo učinek ravno nasproten tistemu, kar so hoteli doseči. Kot bi policija in za njo ministrstvo in vlada, podcenjevala ljudski naboj, ki se po 25 letih še kaže v spominu na takratne dogodke.

Morda se bodo pa zdaj začele kakšne drugačne vstaje. Bi bil 31. maj lahko začetek konca Alenke Bratušek in njene vlade. Začelo se je na Roški in Metelkovi. Se bo nadaljevalo pred vladno palačo in parlamentom? Bodo zdaj na plano prišli tisti, ki se jim zdi, da so bile takoimenovane »ljudske vstaje« le krinka za levi državni udar?

Na spravno spominsko slovesnost za po vojni pobitimi v Kočevski Rog, nas je v oddaji, ki jo pripravljam, povabil član Nove Slovenske zaveze Janko Maček. Spravna slovesnost bo v nedeljo 9. junija. Ob 11. uri bo začetek sv. maše, ki jo bo daroval novomeški škof Andrej Glavan. Po njej bo akademija s kulturnim programom, ki jo pripravlja Nova Slovenska zaveza.

Janko Maček je razmišljal o tem, zakaj je še vedno potrebno govoriti o Kočevskem Rogu in romati na ta tragični kraj slovenske zgodovine. Hkrati je povedal, kako se letošnji datum spominske slovesnosti 9. junij, ujema z dogodki pred 68. leti. To je namreč ravno dan, ko so se likvidacije končale in ni bilo več streljanja ter miniranja. Okrog jame je bilo vse tiho. Trije so se tisti dan rešili iz brezna v Macesnovi gorici: Milan Zajec, France Dejak in Franc Kozina. Živih je bilo sicer okoli deset, vendar pa ostali niso zmogli napora, da bi splezali na površje, kajti nekateri so bili v jami več dni…

Takole je sklenil svoje razmišljanje Janko Maček: » Pokol v Rogu so izvajali na skrajno krut in poniževalen način. Mlade fante, ki so še med vožnjo v Kočevje mislili, da gredo na delo, da vsaj lačni ne bodo več, so zvezali z žico in jih celo pot do morišča pretepali. Tudi to, da so se morali pred odhodom k jami sleči, je bilo skrajno poniževalno. Celo ruski boljševiki so poljske oficirje v Katynu streljali oblečene. O odpiranju že zaceljenih ran govorijo večinoma tisti, ki nočejo slišati resnice, ki hočejo prikriti ali vsaj omiliti zločin. Je bil morda Rog res samo napaka? Resnica prav gotovo ne bo ovirala sprave. Ravno nasprotno!«

Dejan pravi:

»“Nič ne pomagajo navedbe citatov knjig, podkrepljenih z arhivskim gradivom, ki kažejo, da Tito ni bil ne velik politik, ne strateg” Spoštovani pisec bloga a bi lahko te knjige in citate navedli da si še mi preberemo ta dela pa ne prosim samo članke od g. Grande in spreobrnjenega komija Dežmana.«

Ljudje pač ne berejo. Strvari jih ne zanimajo kaj več od tistega kar lahko dobijo servirano na pladnju. To je krivda naše dobe.

Nisem ravno kako pri volji, da bi za druge brskal in iskal gradivo, ki bi ga lahko poiskali sami. Recimo v kakšni knjigi Jožeta Pirjevca…Tito in tovariši… A naj bo za danes:

 

»Tito je poleti 1946 po vrnitvi iz Moskve poslal v Moskvo naslednja »skromna« darila: Stalinovi hčerki Svetlani platinasto uro z briljanti, ženi Molotova zlato uro z briljanti, njegovi hčerko zlato zapestnico, ženi ministra za zunanjo trgovino Mikojana zlato uro znamke Patek, ženi člana KP SZ Ždanova zlato uro znamke Jugo, ženi ministra za notranje zadeve Berije zlato uro znamke Eterna …«

 

»Samo za uvoženo opremo za jahto etiopskega cesarja Haila Selassija je Jugoslavija leta 1955 plačala 520.869 nemških mark. Med obiskom v Grčiji leta 1954 je Tito razdelil 17 zlatih tobačnic in 32 zlatih ur, naslednje leto pa je grški kraljici podaril zlato šatuljo za nakit, ki je bila izdelana iz 1.125 gramo čisteag zlata. V začetku leta 1955 in v prvih dneh leta 1956 je šestim najvišjim egiptovskim funkcionarjem in njihovim soprogam podaril darila v vrednosti 250.000 dolarjev, na obisk v Francijo pa je odnesel za štiri kilograme zlatih predmetov.«

 

»Po vrsti nesporazumov je med zakoncema Broz počilo februarja 1975 v bosanskem letovišču Igalo. Tu je Jovanka uprizorila takšne izpade, da so se predsednikov pribočnik general Marko Rapo in njegovi zdravniki resno ustrašili za njegovo »življenje in zdravje«. Bali so se, da ne bi Jovanka v navalu jeze nanj streljala, ga napadla s kakim topim predmetom ali kaj drugega. Na pobudo Aleksandra Šokarca, šefa njegovega kabineta, so v Igalo poklicali podpredsednika predsedstva SFRJ Petra Stambolića, Staneta Dolanca, Đemala Bijedića in Nikolo Ljubičića, ki jim je Tito na tajnem srečanju na Galebu priznal, da je v hudi zagati, kajti če ne bo mogoče brzdati Jovankine strahovlade, bo moral odstopiti z vseh funkcij. Jugoslovansko Ksantipo so tako rekoč aretirali in jo z Igala pospremili v Beograd, kjer je bila ustanovljena posebna politično-zdravniška komisija, ki naj bi preverila njeno duševno stanje. Prišlo je do burnih izpraševanj, ki so se sklenila z ugotovitvijo, da Jovanka ni zapletena v nikakršno zaroto, temveč da je samo paranoična in da bi bilo za Tita najbolje, če bi se od nje ločil. Tega ni storil, temveč se je z njo pobotal in ji celo dovolil, da se maščuje nad »sovražniki«. Isto se je zgodilo z zdravniki, ki jim je Tito zameril, da so v poročilu, podanem predsedstvu, »grobo žalili in blatili« njegovo soprogo in jo razglasili za noro.«

 

»V zvezi s primerom Jovanka »so med letoma 1974 do 1988, torej še dolgo po Titovi smrti, o tem na 59 sejah razpravljali najvišji politični forumi. … Sodeč po zapisnikih raznih komisij je videti, da je Josipa Broza bolj mučila osebna družinska drama kot skrb za rešitev Jugoslavije iz politične, ekonomske in moralne agonije. Soprogi je še dalje pošiljal rdeče vrtnice, čeprav ta tudi v zadnjih letih njegovega življenja ni spremenila načina obnašanja do osebja in njegovih sodelavcev. »Tito je bil komunistični Napoleon, čigar Waterloo je bila poročna spalnica.« citat Dobrice Čosiča.

 

Jože Pirjevec zapiše za Josipa Broza Tita »Rad je imel politične šale, in ko so te v šestdesetih letih nastajale vsak dan, je moral njegov osebni tajnik poskrbeti, da so mu prišle na uho. Po navadi se jim je prisrčno smejal, čeprav so bile kritične tudi do njega.«

 

»Junež Janko je bilo obsojen na šest mesecev zapora po 174. členu Kazenskega zakonika, ker je »sramotil vrhovnega poveljnika predsednika FLRJ Josipa Broza Tita s tem, da je dne 7/2-1958 v gostišču pri »Ribiču« v Izoli izjavil, da je Tito idiot.« Kazen je prestajala od 4. junija do 4. decembra 1959.

»Jaša Zlobec je 28. februarja 1986 v svoji rubriki v Mladini zapisal: »Prav tako bi lahko navedli tudi druge primere, kako je denimo obsodba Dragomira Dragičevića, rojenega leta 1913, ki so ga v njegovem 65. letu poslali v duševno bolnico zaprtega tipa in je tam prebil 29 mesecev zaradi tega, ker je v kavarni vprašal: »Kdo je tale tu?« in pri tem pokazal na sliko J. B. Tita. Tudi Dragičević je še zmerom v bolnici zaprtega tipa.«

Kamorkoli človek v zadnjih dneh pogleda, ga zasleduje pogled nekdanjega jugoslovanskega samodržca. Ljudje kot na Brezje, romajo v Kumrovec, navešeni z jugoslovanskimi zastavami, rdečimi majicami in parolami, ki imajo z resnico toliko zveze kot petelin z raketo. Ker pred dvajsetimi leti nismo razčistili s totalitarizmom, se nam zdaj v obliki nostalgije nekaterih vrača in vstopa skozi velika vrata.

Nič ne pomagajo navedbe citatov knjig, podkrepljenih z arhivskim gradivom, ki kažejo, da Tito ni bil ne velik politik, ne strateg, ne kakšna asketska pojava, ki bi si jo levičarski proletarci lahko jemali za zgled, ampak ravno nasprotno, kajti argumenti pač ne zaležejo. Kot bi imeli plombo na možganih… Aja, to je že nekdo izjavil, za neko drugo skupino ljudi, se oproščam. Kot bi imeli plašnice na očeh in pred sabo samo veliko rdečo bandero.

Zadnja v vrsti Titovih pojavljanj pred nami je Titova kuharica, knjiga založbe Mladinska knjiga. To je zbirka receptov, »ki ob jedrnatem spremnem tekstu in črno-belih fotografijah, prikazujejo Tita v družbi gostov, hkrati pa ponuja zgodovinski užitek, z barvnimi fotografijami jedi in recepti pa gastronomska poslastica, ki vsebuje tudi vrsto znanih jedi.«

Človek kar ne ve, kaj bi na to rekel. V času, ko so se naši starši prebijali v vrstah socialističnih samopostrežnih trgovin, čakali v vrsti za meso, švercali kavo in čokolado iz Avstrije, enkrat letno videli pomaranče, se je veliki jugoslovanski vojvoda preseraval kot gostitelj bogatih pomembnežev, ki so dobro vedeli, kje se dobi dobra papica. In namesto, da bi bilo ljudi sram, ker je nekdo njihovo življenje obvladoval na tak način, ker jih je držal na kratkem povodcu, ker se o nekaterih stvareh ni smelo govoriti, ker so nekateri o taki hrani lahko samo sanjali, zdaj izdajajo knjige o tem in pripominjajo, da je »knjiga lep zgodovinskih pregled protokolarnih dogodkov, ki jih je imel Tito s svojo ženo«.

Če nič drugega je ta knjiga nedvomno dokaz izdaje ideje socializma, je dokaz malomeščanske podobe nekdanjega tirana, je dokaz slabega okusa tistih, ki mislijo, da je Tito danes spet v modi, je dokaz, da lepa embalaža ne more skriti njegove gnile notranjosti…

Enkrat bomo tudi to spoznali, le totalitarna očala, ki nam onemogočajo videnje cele resnice, bomo morali sneti. Prej ko se bo to zgodilo prej bo prišla ozdravitev. Morda lahko tudi taka kuharica s svojo več ali manj banalno vsebino, komu odpre oči.

»Hotel sem vrnit slikarstvu spet nekaj sijaja,« je na odprtju svoje razstave v Narodnem muzeju Slovenija zavzdihnil Tomaž Perko. In ga je! Ni kaj.

Perko nas s svojo razstavo pelje v preteklost, ko je slikarstvo še imelo pridih veličastnosti, ko je še nekaj pomenilo, ko so si slike lahko privoščili redki dobro stoječi posamezniki. Te zlate dobe že dolgo ni več. Sesula se je s socialnimi spremembami, s statusom posameznikov, končno tudi z izumom fotografije in drugačnim pojmovanjem vloge slikarja.

Kljub temu ima Tomaž Perko v našem prostoru svojo ceno in svoj sloves. Na odprtju razstave, ki se po ljubljanski postavitvi seli na Nizozemsko, se je trlo ljudi. To je za razstave prej izjema kot pravilo, govori pa o tem da Perko ima publiko in svoje (zvesto) občinstvo.
In kot se je Tomaž Perko s svojimi deli poklonil starim holandskim mojstrom, smo se mu na razstavi njegovih najnovejših del, poklonili mi. Poklonili smo se mojstru, ki obvlada svojo obrt, ki zna, kot so znali stari in ki končno, na večna vprašanja daje čisto relevantne odgovore s svojim načinom.