Dejan pravi:

»“Nič ne pomagajo navedbe citatov knjig, podkrepljenih z arhivskim gradivom, ki kažejo, da Tito ni bil ne velik politik, ne strateg” Spoštovani pisec bloga a bi lahko te knjige in citate navedli da si še mi preberemo ta dela pa ne prosim samo članke od g. Grande in spreobrnjenega komija Dežmana.«

Ljudje pač ne berejo. Strvari jih ne zanimajo kaj več od tistega kar lahko dobijo servirano na pladnju. To je krivda naše dobe.

Nisem ravno kako pri volji, da bi za druge brskal in iskal gradivo, ki bi ga lahko poiskali sami. Recimo v kakšni knjigi Jožeta Pirjevca…Tito in tovariši… A naj bo za danes:

»Tito je poleti 1946 po vrnitvi iz Moskve poslal v Moskvo naslednja »skromna« darila: Stalinovi hčerki Svetlani platinasto uro z briljanti, ženi Molotova zlato uro z briljanti, njegovi hčerko zlato zapestnico, ženi ministra za zunanjo trgovino Mikojana zlato uro znamke Patek, ženi člana KP SZ Ždanova zlato uro znamke Jugo, ženi ministra za notranje zadeve Berije zlato uro znamke Eterna …«

»Samo za uvoženo opremo za jahto etiopskega cesarja Haila Selassija je Jugoslavija leta 1955 plačala 520.869 nemških mark. Med obiskom v Grčiji leta 1954 je Tito razdelil 17 zlatih tobačnic in 32 zlatih ur, naslednje leto pa je grški kraljici podaril zlato šatuljo za nakit, ki je bila izdelana iz 1.125 gramo čisteag zlata. V začetku leta 1955 in v prvih dneh leta 1956 je šestim najvišjim egiptovskim funkcionarjem in njihovim soprogam podaril darila v vrednosti 250.000 dolarjev, na obisk v Francijo pa je odnesel za štiri kilograme zlatih predmetov.«

»Po vrsti nesporazumov je med zakoncema Broz počilo februarja 1975 v bosanskem letovišču Igalo. Tu je Jovanka uprizorila takšne izpade, da so se predsednikov pribočnik general Marko Rapo in njegovi zdravniki resno ustrašili za njegovo »življenje in zdravje«. Bali so se, da ne bi Jovanka v navalu jeze nanj streljala, ga napadla s kakim topim predmetom ali kaj drugega. Na pobudo Aleksandra Šokarca, šefa njegovega kabineta, so v Igalo poklicali podpredsednika predsedstva SFRJ Petra Stambolića, Staneta Dolanca, Đemala Bijedića in Nikolo Ljubičića, ki jim je Tito na tajnem srečanju na Galebu priznal, da je v hudi zagati, kajti če ne bo mogoče brzdati Jovankine strahovlade, bo moral odstopiti z vseh funkcij. Jugoslovansko Ksantipo so tako rekoč aretirali in jo z Igala pospremili v Beograd, kjer je bila ustanovljena posebna politično-zdravniška komisija, ki naj bi preverila njeno duševno stanje. Prišlo je do burnih izpraševanj, ki so se sklenila z ugotovitvijo, da Jovanka ni zapletena v nikakršno zaroto, temveč da je samo paranoična in da bi bilo za Tita najbolje, če bi se od nje ločil. Tega ni storil, temveč se je z njo pobotal in ji celo dovolil, da se maščuje nad »sovražniki«. Isto se je zgodilo z zdravniki, ki jim je Tito zameril, da so v poročilu, podanem predsedstvu, »grobo žalili in blatili« njegovo soprogo in jo razglasili za noro.«

»V zvezi s primerom Jovanka »so med letoma 1974 do 1988, torej še dolgo po Titovi smrti, o tem na 59 sejah razpravljali najvišji politični forumi. … Sodeč po zapisnikih raznih komisij je videti, da je Josipa Broza bolj mučila osebna družinska drama kot skrb za rešitev Jugoslavije iz politične, ekonomske in moralne agonije. Soprogi je še dalje pošiljal rdeče vrtnice, čeprav ta tudi v zadnjih letih njegovega življenja ni spremenila načina obnašanja do osebja in njegovih sodelavcev. »Tito je bil komunistični Napoleon, čigar Waterloo je bila poročna spalnica.« citat Dobrice Čosiča.

Jože Pirjevec zapiše za Josipa Broza Tita »Rad je imel politične šale, in ko so te v šestdesetih letih nastajale vsak dan, je moral njegov osebni tajnik poskrbeti, da so mu prišle na uho. Po navadi se jim je prisrčno smejal, čeprav so bile kritične tudi do njega.«

»Junež Janko je bilo obsojen na šest mesecev zapora po 174. členu Kazenskega zakonika, ker je »sramotil vrhovnega poveljnika predsednika FLRJ Josipa Broza Tita s tem, da je dne 7/2-1958 v gostišču pri »Ribiču« v Izoli izjavil, da je Tito idiot.« Kazen je prestajala od 4. junija do 4. decembra 1959.

»Jaša Zlobec je 28. februarja 1986 v svoji rubriki v Mladini zapisal: »Prav tako bi lahko navedli tudi druge primere, kako je denimo obsodba Dragomira Dragičevića, rojenega leta 1913, ki so ga v njegovem 65. letu poslali v duševno bolnico zaprtega tipa in je tam prebil 29 mesecev zaradi tega, ker je v kavarni vprašal: »Kdo je tale tu?« in pri tem pokazal na sliko J. B. Tita. Tudi Dragičević je še zmerom v bolnici zaprtega tipa.«