»Hotel sem vrnit slikarstvu spet nekaj sijaja,« je na odprtju svoje razstave v Narodnem muzeju Slovenija zavzdihnil Tomaž Perko. In ga je! Ni kaj.

Perko nas s svojo razstavo pelje v preteklost, ko je slikarstvo še imelo pridih veličastnosti, ko je še nekaj pomenilo, ko so si slike lahko privoščili redki dobro stoječi posamezniki. Te zlate dobe že dolgo ni več. Sesula se je s socialnimi spremembami, s statusom posameznikov, končno tudi z izumom fotografije in drugačnim pojmovanjem vloge slikarja.

Kljub temu ima Tomaž Perko v našem prostoru svojo ceno in svoj sloves. Na odprtju razstave, ki se po ljubljanski postavitvi seli na Nizozemsko, se je trlo ljudi. To je za razstave prej izjema kot pravilo, govori pa o tem da Perko ima publiko in svoje (zvesto) občinstvo.
In kot se je Tomaž Perko s svojimi deli poklonil starim holandskim mojstrom, smo se mu na razstavi njegovih najnovejših del, poklonili mi. Poklonili smo se mojstru, ki obvlada svojo obrt, ki zna, kot so znali stari in ki končno, na večna vprašanja daje čisto relevantne odgovore s svojim načinom.