Smo pred praznikom sv. Petra in Pavla, ko bodo škofje posvečevali nove duhovnike. Ti mladi ljudje so še kako potrebni naših molitev in prošenj, da bi ostali stanovitni delavci v Gospodovem vinogradu. Zato molimo za njih z njihovimi besedami:

Hvala ti Gospod, da sem tukaj pri Tvoji sveti daritvi. Med ljudmi hočem živeti tako, kot me učiš in mi naročaš Ti.

Vsem, ki ne poznajo Tvoje besede, bi jo rad prinesel.

Vsem, ki ne verujejo v Tvojo spremenitev pri povzdigovanju, bi rad pomagal k veri.

Vsem, ki te ne ljubijo dovolj, bi rad pomagal.

Vsem, ki ne bodo šli zbrani k obhajilu, bi rad predstavil smisel daritve.

Vsem, ki sedijo tukaj, bi rad pokazal, kako osrečujoče je bratstvo občestva.

Vsem, ki se med seboj sovražijo, bi rad prinesel ljubezen.

Ti si ljubezen. Ti si bratstvo. Ti si daritev.

S pomočjo naših rok, lomiš kruh, pomirjaš sprte in daješ mir. Razširi se med nami!

 

 

Dr. Marija Stanonik je avtorica naslednjih besed:

»Potem pa je prišla čudežna slovenska pomlad. Uresničilo se je moje otroško hrepenenje. Rodila se je samostojna Slovenija. Upravičeno je budila upanje, da se bo krvni obtok med osrednjim in stranskim ožiljem poživil: da se bo po naravni poti krepilo sodelovanje med matico in da iz Slovenije ne bi hodili v Avstrijo, Italijo ali na Madžarsko samo nakupovat, ampak bi se zavedali, da odhajajo med svoje. To pomeni, da bi dvigali njihovo samozavest in lastno dostojanstvo tudi s tem, da bi se ne sramovali uporabljati materinščine na tleh slovenskega etničnega ozemlja, četudi v neznanem okolju, v sosednji državi. Zakaj, kadar zvoni, ne sprašuj, komu zvoni, zvoni meni, tebi…«

Namenoma ne želim pisati o nagradi kresnik, saj je le dan pred največjim praznikom naše države Dnevom državnosti, to literarno nagrado, ki jo podeljuje časopis Delo, prejel Goran Vojnović za delo „Jugoslavija moja dežela“. Tako se je odločila komisija v sestavi: literarna zgodovinarka in izredna profesorica za slovensko književnost na FF dr. Alojzija Zupan Sosič, Delov literarni kritik in novinar Igor Bratož, dr. Urška Perenič, docentka slovenistike in - kot predsednik - dr. Miran Hladnik, redni profesor za slovensko književnost na ljubljanski slovenistiki.

V tem času bi raje opozoril na delo „Moški na položajih, ženske v skrbeh, otroci na češnjah“, ki je sicer izšlo že lani, vendar je bilo žal v medijih večinoma prezrto.

Gre za obsežno delo na 565 straneh, ki je izšlo lani marca, ob dvajsetletnici samostojne Slovenije. Predstavlja 435 spominov, pričevanj »navadnih« ljudi, kot sta zapisali urednici, različne starosti in različnih poklicev, svojcev padlih in ranjenih, moških, žensk in otrok z vse Slovenije; največ s Štajerske, zatem Primorske, Notranjske, Gorenjske, Ljubljane z okolico, Dolenjske, Bele krajine, Zasavja, Koroške. Tudi onkraj naše meje. Vsako pričevanje je doživetje zase, vsa pa imajo nekaj skupnega: strah, grozo, trpljenje, stisko, paniko, ob koncu pa veselje, da je vojne konec. Otroški spomini so povezani z začetkom počitnic in s češnjami, ki so takrat, v času desetdnevne vojne za obrambo Slovenije, zorele. Vsi pa so podoba tistega časa. Morda bi danes, po skoraj enaindvajsetih letih, kdo povedal oziroma zapisal drugače.

Urednici sta s svojo strokovno besedo posredovali vsebino in pomen te knjige, ki je, lahko rečemo, zgodovina navadnega človeka tistega časa. »Cilj zbiranja pričevanj je bil ohraniti čim bolj pristno razpoloženje prebivalcev Slovenije. Spomini otrok so še posebej pristni, na primer, kako bridko je bilo slovo deklice od prijateljice iz srbske družine,« je misel ddr. Marije Stanonik.

»Še dobro, da so bila pričevanja zapisana vsaj okrog deset let po osamosvojitvi Slovenije. Če bi čakali še deset let do danes, bi jih bilo gotovo manj, spomini istih ljudi bi bili danes drugačni,« je povedala prof. ddr. Stanonikova in še poudarila, da »je bil cilj zbiranja predvsem ohraniti čim bolj pristno razpoloženje prebivalcev Slovenije.«

Irena Uršič je v spremni besedi med drugim zapisala, da je zbirka pričevanj o obrambni vojni za samostojno Slovenijo, z naslovom Moški na položajih, ženske v skrbeh, otroci na češnjah, prvovrstna. Pričevanja iz celotne države so zbrali študentje in študentke in razreda prof. Marije Stanonik, tako v zbirki spregovorijo tudi ženske in otroci, kar je izjemno za tako delo.

Knjigo je mogoče naročiti v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Celovška 23, 1000 Ljubljana.

In še odlomek iz knjige:

»Star sem bil komaj dvanajst let. V šolo nismo hodili, ker so bil počitnice. To so bile zame najbolj grozne počitnice. Vojne, ki se je odvijala pri nas, sem se bal. Vsak dan sem nekajkrat slišal sirene za zračni napad. Mama me ni pustila nikamor. Cele dneve sem moral preživeti doma sam, ker je bila mama v službi, oče pa je mortal pomagati pri mejni policiji. V spominu mi je ostal dan, ko je mama eno jutro pribežala tri kilometre s službe domov. Letala so letela zelo nizko, sirene so tulile. Z mamo sva šla k sosedom, ki so imeli podzemno klet, kamor smo se skrili pred napadom. V klet smo nesli odeje, hrano, pijačo za nekaj dni. Bilo nas je šest. Manjkal je le moj oče, ki je prišel šele enkrat ponoči. Bil je prestrašen, ker naju ni našel doma. Ko sem v temni kleti zaslišal njegov glas, sem se malo manj bal. Tisto noč smo vsi prespali v kleti pod zemljo. Upam, da se mi ni ne bo treba nikoli več skrivati pred kakšnim napadom.« Spomini otrok; Zgodilo se je pred dobrimo desetimi leti, Denis Žoldoš)

Tudi Alenke Bratušek ne šparajo. Začelo se je z vprašanjem plagiatorstva njene magistrske naloge, pa vprašanji, kdo pravzaprav res vodi njeno vlado, nadaljevalo z opazkami o neprimernosti garderobe z živalskimi vzorci na protokolarnih obiskih, zdaj se odpira novo bojišče. Prodaja Mercatorja.

V info oddaji smo zavrteli njeno izjavo, da se niti "z eno besedico in eno piko" ni vtikala, v prodajo Mercatorja. Še več. Jasno je zagotovila, da je Janša prodal največjega domačega »soseda«.

Pa očitno ni bilo čisto tako. Ker če bi bilo, potem sestanka z največjimi lastniki v začetku maja, ne bi smelo biti. Kakšne kupčije so v zraku, se ljudje že sprašujejo, da se je bilo treba javnosti takole zlagati?

Prav tako se sprašujemo o »nacionalnem interesu«. Nekateri tega pojma ne razumejo, drugi ga imajo za izmišljenega, tretji sanjajo o družinski srebrnini.

Nacionalni interes bi gotovo bil nekaj, kar je vsaj blizu družinskim prihrankom, se pravi neki vrednosti. Če pa je nacionalni interes krpanje brezna največje državne banke s toliko denarja, da bi lahko na vse varčevanje za kako leto pozabili, potem se zelo strinjam, da gre za navadno puhlico. To so si izmislili tisti, ki že dolgo krmarijo v kalnem in nikakor ne pustijo da bi se voda zbistrila in pokazala ruševine njihovih napačnih odločitev.

Še na nekaj bi opozoril. Prodaja Mercatorja bo prinesla nekaj čez dvesto milijonov evrov (in to sploh ne državi), rebalans poračuna, ki so ga danes sprejeli, pa ga bo še enkrat toliko odnesel. Namesto milijarde evrov se je luknja povečala na skorajda milijardo in pol.

Če se spet vrnem k premierki. Scenarij, ki bi ga lahko pričakovali v prihodnjih dneh gre nekako takole. V javnosti se bo pokazalo, da Bratuškova ne obvladuje situacije. Namesto nje na prizorišče skoči njen zamrznjeni predsednik. Trasiranje tega scenarija se je v medijih že začelo.

Po letu in pol od volitev, ki jih je Janković dobil, a ni znal sestaviti koalicije, je zdaj le korak od premierskega stolčka. Le tega ne vemo, ali bodo ljudje na enak način, kot so nastopili proti Kanglerju in Janši, nastopili tudi proti njemu. Zaenkrat slabo kaže.

Otvoritveni koncert Poletja v Stari Ljubljani je bil v znamenju dveh 200 letnic rojstva, skladateljev, ki sta spremenila pogled na operni svet, Giuseppa Verdija in Richarda Wagnerja. Na Kongresnem trgu so pevci peli operne arije in nam prikazali vso različnost dveh glasbenih velikanov.

Prvi del v katerem so zazvenele arije iz oper Nabucco, Rigoleto, Macbeth, Trubadur,...je bil posvečen Verdiju, drugi z Lohengrinom, Letečim Holandcem, Mojstri pevci Nurnberškimi…pa Wagnerju.

Koncert je bil odličen že zaradi primerjave, ki jo je poslušalec dobil. Če je Verdijeva glasba na nek način v znamenju ljubezenskih čustev in strastnega preigravanja večnih ljubezenskih tem, potem je Wagner precej bolj »moški« in vojaški. Žal je bil Wagner pri nas v časih pred osamosvojitvijo skorajda »persona non grata«, kajti (po krivici) se ga je povezovalo z nacizmom in njihovimi idejami. Morda je razliko v glasbenem slogu mogoče pripisati tudi narodni različnost. Italijani so bolj eruptivni, strastni in se hitro razburijo, za razliko od Nemcev, ki slovijo kot hladni in umirjeni, predvsem pa radi korakajo. In Wagnerjeva glasba ima v sebi nekaj vojaškega, korakajočega.

Pevci so nas posladkali z dobrimi glasbenimi nastopi. Posebej bi omenil nastop sopranistke Urške Arlič Gololičič in mladega basbaritonista Domna Križaja, ki sta si zaslužila daljši aplavz in dvakraten poklon pred publiko.

Še to naj povem, da nas je v začetku vse nagovorila premierka Alenka Bratušek, ki je v svojem govoru zvenela zelo pobožna in katoliško pravoverna, saj je omenjala tako vero, kot upanje in ljubezen, pa še vrsto drugih Cerkvenih prispodob od oltarjev do večnega življenja. Če predsednica vlade govori v takih podobah, potem to bržčas lahko pomeni le, da je prišel čas, ko nas lahko rešijo le krščanske kreposti.