Verdi in Wagner
Otvoritveni koncert Poletja v Stari Ljubljani je bil v znamenju dveh 200 letnic rojstva, skladateljev, ki sta spremenila pogled na operni svet, Giuseppa Verdija in Richarda Wagnerja. Na Kongresnem trgu so pevci peli operne arije in nam prikazali vso različnost dveh glasbenih velikanov.
Prvi del v katerem so zazvenele arije iz oper Nabucco, Rigoleto, Macbeth, Trubadur,...je bil posvečen Verdiju, drugi z Lohengrinom, Letečim Holandcem, Mojstri pevci Nurnberškimi…pa Wagnerju.
Koncert je bil odličen že zaradi primerjave, ki jo je poslušalec dobil. Če je Verdijeva glasba na nek način v znamenju ljubezenskih čustev in strastnega preigravanja večnih ljubezenskih tem, potem je Wagner precej bolj »moški« in vojaški. Žal je bil Wagner pri nas v časih pred osamosvojitvijo skorajda »persona non grata«, kajti (po krivici) se ga je povezovalo z nacizmom in njihovimi idejami. Morda je razliko v glasbenem slogu mogoče pripisati tudi narodni različnost. Italijani so bolj eruptivni, strastni in se hitro razburijo, za razliko od Nemcev, ki slovijo kot hladni in umirjeni, predvsem pa radi korakajo. In Wagnerjeva glasba ima v sebi nekaj vojaškega, korakajočega.
Pevci so nas posladkali z dobrimi glasbenimi nastopi. Posebej bi omenil nastop sopranistke Urške Arlič Gololičič in mladega basbaritonista Domna Križaja, ki sta si zaslužila daljši aplavz in dvakraten poklon pred publiko.
Še to naj povem, da nas je v začetku vse nagovorila premierka Alenka Bratušek, ki je v svojem govoru zvenela zelo pobožna in katoliško pravoverna, saj je omenjala tako vero, kot upanje in ljubezen, pa še vrsto drugih Cerkvenih prispodob od oltarjev do večnega življenja. Če predsednica vlade govori v takih podobah, potem to bržčas lahko pomeni le, da je prišel čas, ko nas lahko rešijo le krščanske kreposti.
2 komentarjev
Komentar from: babica [Obiskovalec]
Komentar from: bogdana [Obiskovalec]
Besede predsednice vlade so mi vzbudile spomin na robček, ki se je znašel v rokah takratnega predsednika Milana Kučana, ko je njegova sogovornica v pogovornem večeru, sestra Vida Žabot potočila solzico.
Krščanske kreposti vsekakor lahko rešijo svet, vendar nas pred sprenevedanjem nekaterih lahko obvarujejo darovi Svetega Duha.
Form is loading...
Ja, malo se ji pa že mora poznati romanje v Rim.
Ob tem zapisu se mi je obudil spomin na preteklost. Bilo je v drugi desetletki po vojni, v malem podjetju, kjer sem bila v službi, nam je grozilo, da nas bodo ukinili. V imenu delavcev, sem na organ, ki je o tem odločal napisala prošnjo, da se to ne bi zgodilo. Šef jo je, prej kot sem jo oddala prebral in ocenil, da je zelo dobra, samo besedo VERA, ki sem jo uporabila naj zamenjam v bolj sprejemljivo.
Že samo besedica, ki v tem primeru sploh ni imela zveze z verovanjem, pač pa je samo spominjala na vero je bila preveč. Zato bodimo veseli, da imamo demokracijo, čeprav z napakami, v kateri vsaj govorimo lahko kakor želimo in, da je tudi Alenka lahko "pobožna", v socializmu si tega ne bi smela privoščiti.