Naše zemeljsko življenje je le pot.
Po njej hodimo, se vozimo, včasih celo letimo.
Poti so lahko shojene in ravne, včasih so kot avtoceste, včasih kot potke, ki med seboj ločijo gredice.
Naša življenjska pot se včasih vzpenja in takrat smo utrujeni in zadihani.
Včasih se spušča, takrat moramo znati uporabiti zavore.
Naša pot ima začetek, ki ga poznamo, a cilja s poti ne moremo videti, ker je nekje v daljavi.
Kljub temu, da na poti srečujemo ljudi, da so nam nekateri zelo blizu in da si delimo del poti, pa moramo našo življenjsko pot prehoditi sami.
Nekateri na poti obupajo, drugi se trmasto vzpenjajo navzgor.

Kajti na koncu poti je vedno odgovor na naša hrepenenja, upanje na izpolnitev v toplem Očetovem objemu.