Povzemam novico Slovenske tiskovne agencije.

V veliki čitalnici Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani si je bilo sinoči mogoče ogledati premiero predstave Svetlane Makarovič z naslovom Mesečinska struna. Literarno-glasbeni recital je Makarovičeva pripravila kot alternativo prireditvi s podelitvijo Prešernovih nagrad, ki je sočasno potekala v Cankarjevem domu ...

Makarovičeva, ki je leta 2000 Prešernovo nagrado odklonila, je podoben alternativni večer prireditvi v Cankarjevem domu pripravila v NUK že lani. Pripravila je večer šansonov, ki ga je posvetila Franu Milčinskemu - Ježku. Kot je povedala lani, "državno proslavo prepušča tistim, ki jih to zanima". Nje ne zanima in tudi na njenem literarno-glasbenem večeru zbrane publike ne zanima proslava, ki je zasmrajena s politiko, je menila.

Tako agencija.

Ne bom se spuščal v prireditev samo, tudi o smradu politike je škoda izgubljati besede. Prispevam naj le pomislek ob zapisani trditvi, da je leta 200 Prešernovo nagrado odklonila.

Ko sem bil pred časom na predstavitvi nekega programa v Cankarjevem domu, so tam oglaševali Makarovičevo kot Prešernovo nagrajenko. Zastavil sem vprašanje, kako jo lahko imenujejo nagrajenko, ko je vendar nagrado zavrnila. Se pravi, če nekaj zavrneš, ne moreš to biti. Pa so mi pojasnili, da jo našo pesnico na ministrstvu za kulturo vendarle vodijo kot nagrajenko, kajti na odru je sicer nagrado zavrnila, vendar pa je denarni del nagrade sprejela!

Zdaj smo pa tam. Svetlana Makarovič je za ljudi navzven sicer nagrado zavrnila, ampak denarju od nagrade se ni odrekla. Kakšna načelnost je to? In ker vse skupaj traja že 15 let in da še danes beremo, da je nagrado zavrnila in zato pripravlja svoje prireditve, ki niso „usmrajene“ s politiko, bi lahko že enkrat rekli bobu bob. Ona ni zavrnila nagrade, le na podelitvi je uprizorila politični teater za rajo. Kajti kaj drugega kot politika, je tako obnašanje?