Kot vsako leto v začetku leta, nam naložijo porcijo pikrih besed in spominov. Stari in telesno utrujeni, a polni besed, ki ne dopuščajo dvoma: imeli smo prav in oni narobe! Vsako leto se ob tem sproži plaz hudih besed. Eni podpirajo, drugi ne.

Stari ljudje bi se morali enkrat zavesti, kakšno držo zapuščajo mlajšim. To ni drža dialoga, to ni drža sočutja, to je drža, ki nam ne pusti naprej, ampak nas ima za ujetnike nepredelane preteklosti.

Kaj ne bi mogli na tragične trenutke naše zgodovine, kot so Osankarica, pot 14. divizije ali Dražgoše, po 70 letih in več, pogledati v luči tolikih (nepotrebnih) smrti, tolikih izgubljenih prihodnosti nedolžnih, da bi bile mogoče samo besede žalosti in joka? Zakaj ne zmoremo zgolj sočustvovati, ampak je vedno potrebno iskati nasprotnike? Kdaj bo že napočil čas, ko se bodo na teh krajih zbrali samo žalujoči, ki ne bodo iz tragičnih smrti kovali nekih političnih ali ideoloških profitov? Kdaj bomo doživeli, da bodo navzoči besede, ki vzbujajo nasprotovanje in nelagodje do tistih drugih (pa naj bodo na katerikoli strani že!), izžvižgali ali vsaj govorniku obrnili hrbte in mu dali vedeti, da tako ne gre?

V upanju, da bomo letos uspeli preseči kakšno podstavljeno nogo in podati kakšno roko sprave, zrem naprej…