Pohajkovanje v sveže pobeljeni zimski pokrajini je nekaj najlepšega, še sploh, če je dan lep in obsijan s soncem. V teh dneh je zima tudi s temperaturami pokazala svojo moč. Vlaga na bradi mi je sproti zmrzovala, kar pa užitka hoje po snegu ni zmanjševalo. Le da je človek dobro oblečen in obut.

Modrino neba še poudarja belina snega in dolge sence dreves se odslikujejo na pomrznjeni poti. Najbolj zanimivo je, da sneg pred sončnim zahodom izgleda modrikast. In ker je sonce nizko, ter odseva oranžno, nam modro oranžna kombinacija kaže komplementarni kontrast. V naravi so sicer komplementarni kontrasti prej redkost kot nekaj običajnega…

Za tiste, ki morda komplementarnega kontrasta ne poznajo, je to kombinacija barv, ki si stojita nasproti v barvnem krogu. Ena drugo poudarjata in dajeta navidezni vtis večje intenzivnosti. Nasproti si tako stojijo: rumena in vijolična, oranžna in modra, rdeča in zelena. Ena je vedno hladna, druga topla. Tak je tudi vtis zimskega sprehoda, hladen zaradi snega, topel zaradi sonca.

Želim si, da bi bil do krivice vedno modro hladen in do sočloveka toplo oranžen.