O mrtvih vse dobro…, a ker je o tem pisal Jože Pirjevec v knjigi Tito in tovariši, ko je bila še živa…

Hrabra partizanka Jovanka Budisavljević je prvič videla Tita leta 1944. »Kot vse partizanske borce je tudi mene navdušila njegova osebnost. Tega srečanja ne bom nikoli pozabila.«

Vojne je bilo konec. Jovanka nosi epolete majorja Jugoslovanske armade. Nekaj časa dela v generalštabu, nato v štabu I. armade v Nišu. Od tam so jo poslali v Užiško 15 v Beograd na Dedinje v hišo maršala Tita – da bi bila gospodinja. Sedem leta kasneje – 1952. – ona v svojem 27. letu postane prava gospodinja tega doma. Poročila se je s Titom.

»Jaz sem pa verjel, da bo major vedno mirno stal pred maršalom!« je pripomnil v šali maršal Tito po poroki.

»Njun odnos, ki sta ga nekaj časa skrivala, je bil od samega začetka slabo zastavljen. Celih šest let ni bilo jasno, kakšna je bila njena vloga ob Titu, saj je bila potisnjena v vlogo spremnega osebja.«

»Ko je Jovanka leta 1949 z Rankovićevo ženo Slavko prišla v Koper, kjer naj bi dobila ilegalni potni list, s katerim naj bi šla kupit v Trst neke »ženske reči«, na lokalne miličnike ni naredila dobrega vtisa. »Čigava je ta koza?« je vprašal eden od njih. »Molči, to je Titova bodoča žena.«

Titovo potovanje 1961 v Afriko.

»Jovanko je na poti spremljala cel skupina šivilj, ki so ji krojile obleke, in to ne eno ali dve, ampak na desetine za obisk vsake države. Vsega skupaj okrog 150. »Na ladji je bila krojaška delavnica,« je dejal Titov tajnik Leo Mates. Zgodilo se je, da je Jovanka zahtevala, naj ji posebno letalo iz Beograda prinese svilo, ki jo je pozabila doma. Tito ni pristal. Prišlo je do živahnega spora, pri čemer mu je Jovanka s strupenih glasom očitala: »Pa ti, kaj si ti počenjal včeraj? V času bonace si prešel na trgovsko ladjo (ki je spremljala Galeb), da vidiš tjulnja, ki so ti ga podarili v Gani. Vsem pa si rekel, da greš obiskat mornarje, da vidiš, kako živijo.« Tito je na te besede, izrečene pred spremnim osebjem, planil: »Čim dobimo letalo, greš takoj domov!« Jovanka v jok. Umaknila sta se v kabino. Cela dva dni ju ni bilo na spregled.«

Jovanka »se je pogosto hvalila, da je bil brionski plenum, na katerem je prišlo do Markovega (Rakovićevega) padca, njeno delo. Nad rezultatom je bila tako zadovoljna, da je po plenumu s posebnim letalom odpotovala v Pariz nakupovat letno garderobo. (Navadno je sicer hodila v Italijo.)«

»Ker je bila bistra, se je Jovanka ali Jole, kot jo je včasih imenoval Tito, po poroki marsikaj naučila in je po mnenju tujih diplomatov ob njegovi strani dostojno predstavljala Jugoslavijo. Kljub temu pa se svoje osnovne negotovosti ni nikoli povsem otresla, čeprav je končala gimnazijo, in to na podlagi resni izpitov. Začela se je oblačiti nadvse vpadljivo in se ovešati z nakitom, prav nič primernim za soprogo voditelja revolucije in socialistične države.«

»Zaradi psihološke stiske, v kateri se je znašla, se je Jovanka zatekala k hrani, ki je zanjo postajala prava obsedenost. Marija in Joža Vilfan, ki sta bila v petdesetih letih Titu  blizu, sta pripovedovala, kako je med obiski na Brdu ponoči vstajala, hodila v kuhinjo in si iz hladilnika stregla s potico. Zaradi tega, pa tudi ker je rada pogledala v kozarec, se je kmalu krepko zredila in se iz manekenke prelevila v košato balkansko matrono, čeprav svojega šarma ni nikoli povsem izgubila. Šarma, ki je viden le na fotografijah, saj je v zasebnem življenju postala neznosna, domišljava, trmasta in pogosto hudobna: s posli, ki so delali v raznih Titovih rezidencah, je ravnala tiransko, jih stalno odpuščala in menjavala, tako da je povsod ustvarila vzdušje napetosti in nelagodja. Baje je iz služb na predsedniškem dvoru odpustila več kot tisoč oseb raznih nazivov in poklicev.«

Bogdana Crnobrnjo je Tito na Jovankino zahtevo poslal v Washington. Tam se je zelo potrudil za organizacijo Titovega obiska v ZDA. Vendar je Jovanka zahtevala, da se ga zamenja tudi tam in sicer prav med Titovim obiskom. Zunanji minister Mirko Tepavac je vprašal Tita, zakaj je bilo to treba.

»Ali si se ti kdaj skregal z ženo?« je bil Tito iskren. »Jovanka mi je zrasla čez glavo. Kaj sem mogel drugega kot da ji ugodim, zaradi miru v hiši.«

Junij 1972 je Jovanka »na predvečer Titovega odhoda v Moskvo   namreč zahtevala, da mora podpolkovnik Slavko Popović, Titov osebni sekretar, ostati doma, češ da je sovjetski vohun. V nasprotnem  primeru, je zagrozila, sama ne bo šla na pot. Vnel se je ognjevit prepir, ki se je končal s Titovo kapitulacijo. Pozneje je preiskava pokazala, da je bil Slavko Popović popolnoma nedolžen.«

»Po vrsti nesporazumov je med zakoncema Broz počilo februarja 1975 v bosanskem letovišču Igalo. Tu je Jovanka uprizorila takšne izpade, da so se predsednikov pribočnik general Marko Rapo in njegovi zdravniki resno ustrašili za njegovo »življenje in zdravje«. Bali so se, da ne bi Jovanka v navalu jeze nanj streljala, ga napadla s kakim topim predmetom ali kaj drugega. Na pobudo Aleksandra Šokarca, šefa njegovega kabineta, so v Igalo poklicali podpredsednika predsedstva SFRJ Petra Stambolića, Staneta Dolanca, Đemala Bijedića in Nikolo Ljubičića, ki jim je Tito na tajnem srečanju na Galebu priznal, da je v hudi zagati, kajti če ne bo mogoče brzdati Jovankine strahovlade, bo moral odstopiti z vseh funkcij. Jugoslovansko Ksantipo so tako rekoč aretirali in jo z Igala pospremili v Beograd, kjer je bila ustanovljena posebna politično-zdravniška komisija, ki naj bi preverila njeno duševno stanje. Prišlo je do burnih izpraševanj, ki so se sklenila z ugotovitvijo, da Jovanka ni zapletena v nikakršno zaroto, temveč da je samo paranoična in da bi bilo za Tita najbolje, če bi se od nje ločil. Tega ni storil, temveč se je z njo pobotal in ji celo dovolil, da se maščuje nad »sovražniki«. Isto se je zgodilo z zdravniki, ki jim je Tito zameril, da so v poročilu, podanem predsedstvu, »grobo žalili in blatili« njegovo soprogo in jo razglasili za noro.«

»Spor se je ponovno vnel avgusta 1976 med potovanjem na Šri Lanko, kjer je bilo organizirano – v glavnem na jugoslovanske stroške – vrhunsko srečanje neuvrščenih. Ko je Jovanka opazila, da je v spremstvu Darinka Grbić (mlada, atraktivna maserka), je imela enega svojih histeričnih izpadov. Prepir se je tako razvnel, da jo je Tito udaril. Ob koncu vrha se je sicer skušal opravičiti tako, da ji je poveril nalogo, naj ob poslovilnih srečanjih sprejme tuje državnike, ki so prišli na Galeb, kar je Jovanki godilo, a je ni pomirilo.«

Avgust 1977, Titov obisk na Kitajskem.

»Na predvečer Titovega potovanja v Peking je prišlo med zakoncema Broz do hudega spora, med katerim je Jovanka svojega moža imenovala izprijen norec, razvratnež, nečistovalec, on pa njo nesramnica, liško teslo in paranoična lažnivka. Po vrnitvi iz potovanja … je Jovanka izginila iz javnega življenja. Kakor je Tito v tem času dejal Lazarju Koliševskemu, predsedniku še ene komisije zadolžene za primer Jovanka: »Revolucionar se ne bi smel nikoli poročiti.«

V zvezi s primerom Jovanka  »so med letoma 1974 do 1988, torej še dolgo po Titovi smrti, o tem na 59 sejah razpravljali najvišji politični forumi. … Sodeč po zapisnikih raznih komisij je videti, da je Josipa Broza bolj mučila osebna družinska drama kot skrb za rešitev Jugoslavije iz politične, ekonomske in moralne agonije. Soprogi je še dalje pošiljal rdeče vrtnice, čeprav ta tudi v zadnjih letih njegovega življenja ni spremenila načina obnašanja do osebja in njegovih sodelavcev. »Tito je bil komunistični Napoleon, čigar Waterloo je bila poročna spalnica.«

To je citat Dobrice Čosića.