Zase lahko rečem, da sem v zadnjih letih dobil trdo kožo, kar se obtoževanj tiče. Še sploh tistih posplošenih. Recimo: »Vsi politiki so enaki!«, ali: »Saj vsi tako delajo…« (sami lahko poljubno dopolnjujete). Jasno, da zgornji trditvi ne držita. Ne, moreta. Vsi pač niso enaki in tudi če vsi kradejo, jaz ne, torej tudi to ne drži.

Na ankete in podobne raziskave, barometre, lestvice priljubljenih nikoli nisem dal veliko, ker je statistika vedno le približek s svojo napako. Kljub vsemu pa me je (zelo) negativno presenetila raziskava podjetja Ernst&Young o korupciji. V Evropi skoraj štirideset odstotkov menedžerjev pravi, da je podkupovanje pri njih običajna stvar. Najslabše se je pri tej raziskavi odrezala naša država.

»V raziskavi, ki je zajela 3500 vodilnih kadrov iz 36 držav, kar 96 odstotkov slovenskih menedžerjev meni, da je podkupovanje v Sloveniji vsakdanja stvar, v Keniji, ki je na drugem mestu neslavne lestvice, je takšnih 94 odstotkov, na tretjem mestu je Hrvaška z devetdesetimi odstotki, sledijo Nigerija, Ukrajina, Slovaška, Grčija in Srbija…«

Priznati moram, da sem občutil sram. Ne zato, ker bi bil sam vpleten v takšne rabote, ampak zato, ker se je moja držav tako odrezala. Ker so očitno vprašani enotni, da je temu pri nas tako. Naj iz tega podatka izpeljem nekaj preprostih trditev, ki gredo s takim rezultatom z roko v roki.

Jasno je, da kdor sprejema podkupnino, tudi krade in laže. To pa so že osnovni aksiomi neke družbe, ki se jih velja držati, če hočemo, da je življenje med nami urejeno, varno, svobodno in do vseh enako prijazno. 96%, ki govorijo o korupciji, nas prepričuje o nasprotnem. Slovenci nismo pošteni, usluge delamo le prijateljem, ne govorimo resnice in ne spoštujemo lastnine. Ne svoje, ne tuje. Naša država je torej nevarna, kaotična, neurejena in do svojih ljudi mačehovska. Ni čudno, če take države ne jemljemo za svojo domovino, ampak zgolj za servis, ki naj služi našim načrtom za vsako ceno.

Govori se celo o sistemski korupciji. Celemu sistemu, ki deluje na način večjih ali manjših uslug, pritiskov, groženj, izsiljevanj…

Da se je to res zažrlo v vse pore našega življenja, me prepričuje tudi sveži primer iz našega vrtca, ki otroke (vrtčevske otroke stare 5 let) na 9. maja spet sili na Pohod ob žici. Vzgojiteljice zdaj že dobro poznajo naše stališče o ideoloških temeljih korakanja po »Poti spominov in tovarištva«. Tako vsako leto znova na ta dan, če gre skupina na Pohod, zadržim svoje otroke doma, ker se mi zdi, da je moj otrok izkoriščen v kulturnobojne namene tistih, ki nas že toliko let pitajo z neresnicami.

Vzgojiteljica se nam je letos celo opravičila in potarnala, da so z ljubljanske mestne občine pritisnili na njih, ker se na Pohod niso dovolj množično prijavili. Sledile so besede o denarju, ki prihaja z Mesta v vrtec in o kartonih, ki jih je treba poštempljati ob Poti. Nezaslišano.

Je tudi to sistemska korupcija o kateri govorijo zgornji podatki? Ali tako umetno napihujejo številke udeležencev Pohoda? In to naših najmlajših? Tistih, ki še nič ne razumejo. Še sploh tega ne, da so pravzaprav le orodje v rokah nekoga, ki vrtcem reže sredstva? Kje pa je tukaj demokracija?

Korupcija tudi te ne pozna…